Ali arheologija podpira Biblijo?

ARHEOLOGIJA je za preučevalce Biblije koristna, saj si z njenimi odkritji pogosto obogatijo spoznanje o življenju, okoliščinah, navadah in jezikih ljudi v biblijskih časih. Daje tudi koristne informacije o izpolnitvi biblijskih prerokb, kot je napovedano uničenje staroveških mest Babilona, Niniv in Tira. (Jeremija 51:37; Ezekiel 26:4, 12; Zefanija 2:13–15) Vendar pa ima ta znanost tudi svoje omejitve. Artefakte je treba raztolmačiti, človek pa je v svojih interpretacijah zmotljiv in nagnjen k temu, da jih prikroji.

Kristjanova vera ne sloni na razbitih vazah, propadajočih zidakih ali okrušenih stenah, temveč na usklajeni celoti duhovnih resnic, ki so v Bibliji. (2. Korinčanom 5:7; Hebrejcem 11:1) Vsekakor so notranja skladnost, odkritost, izpolnjene prerokbe in še mnoge druge značilnosti Biblije prepričljivi dokazi, da je »vse Pismo [. . .] navdihnjeno od Boga«. (2. Timoteju 3:16) Kljub temu poglejmo nekaj zanimivih arheoloških odkritij, ki potrjujejo biblijske pripovedi.

Skupina arheologov, ki je leta 1970 kopala v Jeruzalemu, je naletela na ostanke pogorišča zgradbe. »Vsakemu izurjenemu očesu je bila slika jasna,« je napisal Nahman Avigad, vodja izkopavanja. »Zgradbo je uničil ogenj; zidovi in strop so se podrli.« V enem prostoru so bile kosti [1] roke s prsti, iztegnjenimi proti stopnici.

Na tleh so bili razsuti kovanci [2]. Najmlajši je bil iz četrtega leta judovskega upora proti Rimu – iz leta 69 n. št. Preden se je zgradba sesula, je nekdo razmetal predmete po prostorih. »Ko smo to videli,« je rekel Avigad, »smo se spomnili Jožefovega opisa rimskih vojakov, ki so po zavzetju mesta ropali po hišah.« Zgodovinarji pravijo, da so Rimljani oplenili Jeruzalem leta 70 n. št.

Analiza kosti je pokazala, da so pripadale ženski, stari od 20 do 30 let. »Zajeli so jo plameni požara, ki so ga zanetili Rimljani ob svojem napadu,« piše v reviji Biblical Archaeology Review. »Mlada ženska, ki je bila v kuhinji Požgane hiše, je pred svojo smrtjo padla po tleh in želela doseči stopnico blizu izhoda. Ogenj se je širil tako hitro [. . .], da ni mogla pobegniti in so jo pod seboj pokopale ruševine.«

 Prizor nas spomni na prerokbo o Jeruzalemu, ki jo je Jezus napovedal skoraj 40 let prej: »Tebe in tvoje otroke v tebi bodo [tvoji sovražniki] treščili na tla. Kamna na kamnu ne bodo pustili v tebi.« (Luka 19:43,44)

Med najdbami, ki podpirajo biblijska poročila, so tudi imena posameznikov, ki so omenjeni v Svetem pismu. Nekatera odkritja so ovrgla prejšnje trditve kritikov, da so si biblijski pisci izmislili določene like oziroma da so pretiravali glede njihovega slovesa.

Vklesana biblijska imena

Nekoč so ugledni strokovnjaki menili, da asirski kralj Sargon II., čigar ime je zapisano v Bibliji v Izaiju 20:1, nikoli ni obstajal. Leta 1843 pa so blizu današnjega Horsabada v Iraku, ob pritoku reke Tigris, odkrili Sargonovo palačo [3]. Razteza se na približno 10 hektarih. Prej svetu neznano ime, Sargon II., je sedaj eno najbolj znanih v vrsti asirskih kraljev. Sargon II. v enem od svojih analov [4] oziroma letopisov trdi, da je zavzel izraelsko mesto Samarija. Glede na biblijsko kronologijo je Samarija prišla v roke Asircev leta 740 pr. n. št. Sargon še piše, da si je prisvojil mesto Asdod, kar potrjuje tudi Izaija 20:1.

Med izkopavanjem ruševin staroveškega mesta Babilon v današnjem Iraku so arheologi blizu Ištarinih vrat našli okoli 300 klinopisnih ploščic. Med napisi, ki so se nanašali na čas vladanja babilonskega kralja Nebukadnezarja, je tudi spisek imen in med njimi je tudi zapis »Jaukin, kralj Jahudove dežele«. Šlo je za kralja Jojahina oziroma Jekonija na Judovem, ki so ga Babilonci odpeljali v ujetništvo med Nebukadnezarjevim prvim zavojevanjem Jeruzalema leta 617 pr. n. št. (2. kraljev 24:11–15) Na ploščicah je omenjenih tudi pet Jekonijevih sinov. (1. letopisov 3:17, 18)

Leta 2005 so arheologi upali, da bodo odkrili ostanke palače kralja Davida. Na mestu izkopavanja so našli zajetno kamnito zgradbo. Prepričani so, da je bila uničena, ko so Babilonci razdejali Jeruzalem pred več kot 2600 leti, v času Božjega preroka Jeremija. Ne vedo še zagotovo, ali gre za ostanke Davidove palače. Toda arheologinja Eilat Mazar je razkrila izredno zanimiv predmet – glineni pečatni odtis [5] s premerom 1 centimeter, na katerem piše: »Pripada Jehukalu, sinu Selemija, sinu Sovija.« Ta odtis je bil očitno narejen s pečatnikom Jehukala (Jukala), judovskega uradnika, ki je v Bibliji omenjen kot Jeremijev nasprotnik. (Jeremija 37:3; 38:1–6)

Mazarjeva pravi, da je Jehukal le »drugi kraljevi minister« za Gemarijem, Safanovim sinom. Njegovo ime je na pečatnem odtisu, ki so ga našli v Davidovem mestu. V Bibliji piše, da je bil Jehukal Selemijev sin, Judov knez. Pred odkritjem pečatnega odtisa je bil znan samo iz Svetega pisma.

Ali so Izraelci znali brati in pisati?

Iz Biblije izvemo, da so bili staroveški Izraelci pismeni. (4. Mojzesova 5:23; Jozue 24:26; Izaija 10:19) Toda kritiki se s tem ne strinjajo. V zagovor pravijo, da se je biblijska zgodovina večinoma prenašala po nezanesljivem ustnem  izročilu. Leta 2005 je tej teoriji odzvonilo, ko so arheologi, ki so delali v Tel Zayitu, na pol poti med Jeruzalemom in Sredozemskim morjem, našli v kos apnenca vklesano starinsko abecedo, morda najstarejšo hebrejsko abecedo [6], kar so jih kdaj odkrili.

Najdbi pripisujejo deseto stoletje pr. n. št. in nekateri strokovnjaki po njej sklepajo, da so se Izraelci »šolali v pisanju«, imeli »visoko stopnjo kulture« ter da se je »v Jeruzalemu hitro razvijala izraelska birokracija«. Videti je, da so bili Izraelci, v nasprotju s trditvami kritikov, vsaj že v desetem stoletju pr. n. št. pismeni in so lahko zapisovali svojo zgodovino.

V podporo tudi asirski zapisi

Nekoč mogočen imperij, Asirijo, pogosto zasledimo v biblijskih zapisih in mnoge tamkajšnje arheološke najdbe potrjujejo točnost Svetega pisma. Na kraju, kjer so nekdaj ležale Ninive, glavno mesto Asirije, so med izkopavanjem denimo našli izklesano kamnito ploščo [7]. Ležala je v palači kralja Senaheriba in prikazuje asirske vojake, ki po padcu Lahisa leta 732 pr. n. št. vodijo judovske ujetnike v izgnanstvo. O tem lahko preberete biblijsko poročilo v Drugi knjigi kraljev 18:13–15.

V Senaheribovih letopisih [8], ki so jih našli v Ninivah, je zapis o bojnem pohodu kralja Senaheriba med vladanjem judejskega kralja Ezekija, ki je poimensko omenjen v analih. Klinopisi raznih drugih vladarjev omenjajo judejska kralja Ahaza in Manaseja, pa tudi izraelske kralje Omrija, Jehuja, Joasa, Menahema in Hosea.

Senaherib se v pripovedih baha s svojimi uspešnimi vojaškimi podvigi, a kar pritegne pozornost, je to, da ne omenja nobenega napada na Jeruzalem. Ta omembe vreden izpust še dodatno vliva zaupanje v biblijski zapis, ki pravi, da ta kralj nikoli ni oblegal Jeruzalema, občutil pa je poraz po Božji roki. Ponižani Senaherib se je zatem vrnil v Ninive, tam pa sta ga, kot poroča Biblija, iz zasede umorila njegova sinova. (Izaija 37:33–38) Zanimivo je, da kar dva asirska zapisa potrjujeta ta umor.

Nahum in Zefanija, Jehovova preroka, sta zaradi hudobnosti Ninivljanov napovedala popolno uničenje Niniv. (Nahum 1:1; 2:8–3:19; Zefanija 2:13–15) Njuno prerokovanje se je izpolnilo, ko sta leta 632 pr. n. št. babilonski kralj Nabopolasar in Medijec Kiaksares s skupnimi močmi oblegala in zavzela Ninive.  Odkrite in izkopane ruševine tega mesta znova potrjujejo točnost biblijskih pripovedi.

Nuzi je bilo staro mesto na vzhodu reke Tigris in jugovzhodno od Niniv. Izkopali so ga med letoma 1925 in 1931, v njem pa je bilo veliko artefaktov, tudi približno 20.000 glinenih ploščic. Zapis na njih je v babilonščini in je poln podrobnosti, tudi o pravnih običajih, podobnih tistim, ki so jih imeli v času očakov, kot to piše v Prvi Mojzesovi knjigi. Besedilo denimo razkriva, da so obstajali družinski bogovi, pogosto so to bili glineni kipci, s katerimi je njihov lastnik dokazoval dedno pravico. Ta navada lahko pojasni, zakaj je Rahela, žena očaka Jakoba, ob odhodu Jakobove družine iz domače hiše vzela družinske oziroma hišne bogove, ki so pripadali njenemu očetu Labanu. Razumljivo je, da jih je Laban hotel dobiti nazaj. (1. Mojzesova 31:14–16, 19, 25–35)

Izaijevo prerokovanje in Cirov valj

Klinopis na starem glinenem valju, ki si ga lahko ogledate tukaj, se sklada še z eno biblijsko pripovedjo. Najdba se imenuje Cirov valj [9] in so jo odkrili na mestu staroveškega Siparja ob Evfratu, kakih 32 kilometrov stran od Bagdada. Govori o tem, kako je Cir Veliki, ustanovitelj perzijskega imperija, zavzel Babilon. Presenetljivo je, da je kakih 200 let pred tem dogodkom Jehova po preroku Izaiju o medo-perzijskem vladarju, po imenu Cir, povedal: »Pastir moj je, in dopolni vso voljo mojo, ko ukaže za Jeruzalem: Bodi sezidan!« (Izaija 13:1, 17–19; 44:26–45:3)

Zanimivo je, da je na valju omenjena Cirova poteza – ki je v ostrem nasprotju s taktikami drugih staroveških zavojevalcev – da je ljudi, ki jih je odpeljala v ujetništvo prejšnja oblast, poslal nazaj domov. Tako biblijska kot posvetna zgodovina potrjujeta, da je Cir res izpustil na svodobo Jude, ti pa so nato obnovili Jeruzalem. (2. letopisov 36:23; Ezra 1:1–4)

Biblijska arheologija je relativno nova znanost, a je postala glavno področje preučevanja, ki prinaša nekaj koristnih informacij. In kot vidimo, veliko odkritij potrjuje biblijsko verodostojnost in točnost, včasih celo do najmanjših podrobnosti.

ZA VEČ INFORMACIJ

Ali vam lahko Biblija pomaga, da živite srečno in smiselno? Na dveurnem DVD-ju z naslovom Biblija – knjiga dejstev in prerokb je tudi ta pomembna tema in posnetki zanimivih intervjujev. (Na voljo v 32 jezikih.)

Biblija Božja beseda ali človeška

Ali potrebujete več dokazov o tem, da Biblija ni knjiga mitov in nasprotij? Ali so se v njej opisani čudeži res zgodili? Preglejte dejstva v tej knjigi s 192 stranmi. (Natisnjena v 56 jezikih.)

[Vir slike]

Aleksander Veliki: Roma, Musei Capitolini

Kaj Biblija v resnici uči?

Ta pripomoček za preučevanje Biblije ima 19 poglavij. V njem so zajeti vsi pomembni biblijski nauki. V poglavjih je pojasnjen Božji namen z zemljo in s človeštvom. (Sedaj v 162 jezikih.)

Moja knjiga biblijskih zgodb

Posebej za otroke je bila pripravljena ta čudovito ilustrirana knjiga, ki opisuje 116 ljudi in dogodkov – vse po kronološkem redu. (Na voljo v 194 jezikih.)

[Navedba vira slike na strani 15]

Kovanci: Generously Donated by Company for Reconstruction & Development of Jewish Quarter, Jerusalem Old City

[Navedba vira slike na strani 15]

Society for Exploration of Land of Israel and its Antiquities

[Navedba vira slike na strani 16]

3: Musée du Louvre, Paris; 4: Photograph taken by courtesy of the British Museum; 5: Gabi Laron/Institute of Archaeology/Hebrew University © Eilat Mazar

[Navedba vira slike na strani 17]

6: AP Photo/Keith Srakocic; 7, 8: Photograph taken by courtesy of the British Museum

[Navedba vira slike na strani 18]

Photograph taken by courtesy of the British Museum