Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Krstilnice – neme priče pozabljenega običaja

Krstilnice – neme priče pozabljenega običaja

 Krstilnice – neme priče pozabljenega običaja

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ FRANCIJE

»V KATEDRALI krščen s potopitvijo v vodo,« je leta 2001 pisalo na naslovnici nekega francoskega časopisa. Toda slika v članku je prikazovala človeka, ki se je spreobrnil h katoliški veri, kako do kolen v vodi stoji v velikem krstnem bazenu, katoliški škof pa mu na glavo izliva vodo. Podoben prizor je mogoče videti še marsikje po svetu, kar kaže na težnjo, ki se je po drugem vatikanskem koncilu pojavila v katoliški cerkvi, namreč da se nove vernike krsti z delno potopitvijo. Vendar se glede tega postavljata naslednji vprašanji: Katera oblika krščevanja ustreza vzorcu, ki so ga pustili Janez Krstnik in Jezusovi apostoli, glede na to, da večino katoličanov še kot dojenčke krstijo z nekaj kapljicami vode? Kako naj se kristjani krstijo danes? Na ti vprašanji nam bo pomagalo odgovoriti zgodovinsko ozadje krstilnic. *

Izvor in pomen krsta

Prvotno so se kristjani krstili tako, da so jih popolnoma potopili v vodo. To lahko ugotovimo iz biblijskega poročila o etiopskem uradniku, ki ga je krstil Filip. Ko ga je Filip poučil o tem, kdo je Kristus, je uradnik zagledal vodo in dejal: »Kaj me ovira, da se ne bi dal potopiti?« (Apostolska dela 8:26–39, The Emphatic Diaglott) Koren grške besede za »potopiti« je baptízo, nanaša pa se na popolno potopitev. Dejstvo, da Sveto pismo krst primerja s pokopom, to še poudari. (Rimljanom 6:4; Kološanom 2:12) Zanimivo je, da nekaj francoskih prevajalcev, na primer Chouraqui in Pernot, v svojih biblijskih prevodih Janeza Krstnika imenuje Janez Potopitelj.

V prvih stoletjih po nastanku krščanstva so popolno potopitev opravljali, kjer koli je bilo dovolj vode – v rekah, morju ali domačih kopalnih kadeh. Zaradi vse večjega števila novih vernikov pa so kasneje v mnogih krajih rimskega imperija, od Dalmacije do Palestine in od Grčije do Egipta, zgradili krstilnice. Ena najstarejših krstilnic, ki so jo nedavno odkopali v Siriji, na bregu reke Evfrat, je bila zgrajena okoli leta 230 n. št.

Po tem, ko je »krščanstvo« v četrtem stoletju n. št. postalo državna religija rimskega imperija, je milijone ljudi sprejelo to »krščanstvo« za svojo religijo in bilo jih je treba krstiti. Zato se je v ta namen povsod javno podprlo gradnjo krstilnic. Do šestega stoletja so jih samo v Rimu zgradili približno 25, tudi tisto v baziliki svetega Janeza Lateranskega. V Galiji je vsaka škofija verjetno imela svojo krstilnico. Glede na neko poročilo je bilo tam okoli 150 takšnih stavb. Še na stotine pa jih je najbrž stalo na podeželju poleg manjših cerkva, grobnic oziroma samostanov.

 Arhitektura in oskrba z vodo

Krstilnice so bile pogosto okrogli ali mnogokotni prostori, ki so bili zgrajeni posebej za krščevanje. Lahko so bile ločene od cerkve ali pa del nje. Izkopavanja kažejo, da so bile te stavbe majhne (običajno so merile manj kot 200 kvadratnih metrov), vendar čudovito okrašene s stebrišči, marmorjem, mozaiki in freskami – nekatere so prikazovale tudi biblijske prizore. V nekaterih krstilnicah, kot je na primer tista v kraju Mariana na Korziki, so nad bazenom celo postavili razkošen baldahin oziroma nebo. Izraz krstilnica se je nanašal tudi na sam bazen, ki je lahko bil kvadraten, okrogel, šesterokoten, pravokoten, križast ali osmerokoten. Iz velikosti in globine bazenov v zgodnjih krstilnicah lahko sklenemo, da so bili ti očitno namenjeni krščevanju odraslih. Ponavadi so bili dovolj veliki, da je bilo prostora vsaj za dva človeka. Bazen v Lyonu v vzhodnem delu osrednje Francije je bil širok 3,25 metra. Mnogi so imeli stopnice (običajno jih je bilo sedem), po katerih se je prišlo v vodo.

Načrtovalce krstilnic je seveda predvsem skrbelo, kako bazene napolniti z vodo. Številne krstilnice so zgradili blizu naravnih izvirov ali na ruševinah toplic, kot so tiste v Nici na jugu Francije. Pogosto so vodo po ceveh usmerjali v bazene in iz njih. Drugje pa so iz bližnjih vodnih zbiralnikov prinesli deževnico.

Krstilnica svetega Janeza v zahodnofrancoskem mestu Poitiers, ki so jo zgradili okoli leta 350 n. št., je dober primer tega, kakšne so bile krstilnice tako imenovanih kristjanov v četrtem stoletju. V pravokotni sobani, ki je bila obdana z nekaterimi drugimi stavbami, je bil velik osmerokotni bazen, v katerega so vodile tri stopnice. Bazen je bil globok 1,41 metra in na najširšem delu širok 2,15 metra. Povezan je bil z akvaduktom, po katerem je iz bližnjega izvira v mesto pritekala voda.

Popolna ali delna potopitev?

Ali so v teh krstilnicah krščevali tako, da so človeka popolnoma potopili v vodo? Nekateri katoliški zgodovinarji pravijo, da ne, in trdijo, da se delni krst s škropljenjem (vodo se posamezniku zlije na glavo) omenja kot eden od mogočih običajev krščevanja že v zgodnjem obdobju katoliške cerkve. Poleg tega pravijo, da veliko bazenov ni bilo globokih več kot en meter in se potemtakem v njih ni dalo potopiti odraslega človeka. V katoliški enciklopediji piše, da je v Poitiersu »mašnik [duhovnik] lahko stopil na tretjo stopnico, ne da bi si pri tem zmočil noge«.

 Vendar pa kasnejše umetniške upodobitve krsta popolno potopitev predstavljajo kot ustaljeno prakso, saj prikazujejo krstnega kandidata, ki je pred krstom do prsi ali pa celo do vratu v vodi. (Glej sliki zgoraj.) Ali je bila popolna potopitev pod vodo mogoča, četudi je bilo vode v bazenu le toliko, da je odraslemu človeku srednje rasti segala do pasu? V nekem priročniku piše, da so lahko odtok začasno zamašili, dokler niso kandidata, ki je v bazenu klečal ali čepel, potopili v vodo. * Pierre Jounel, profesor katoliške liturgije v Parizu, pravi, da je kandidat »do pasu stal v vodi. Ko mu je duhovnik ali diakon položil roko na glavo, se je sklonil, tako da je bil cel potopljen v vodo.«

Sčasoma vse manjši krstilni bazeni

Preprost krstni obred v apostolskih časih se je sčasoma spremenil v zapleteni ritual s posebnimi oblekami in gibi telesa, z zaklinjanjem, molitvami, blagoslavljanjem vode, izgovarjanjem apostolske vere in maziljenjem. Krščevanje z delno potopitvijo v vodo se je še naprej širilo. Bazene v krstilnicah so zmanjšali, tako da so bili nekateri v širino in globino za polovico ali več manjši kakor na začetku. V južnofrancoskem kraju Cazères je bil denimo prvotni bazen globok 1,13 metra, v šestem stoletju pa le še 48 centimetrov. Okoli 12. stoletja je rimskokatoliška cerkev opustila krščevanje z delno potopitvijo v vodo in ga zamenjala s škropljenjem. Po besedah francoskega akademika Pierra Chaunuja se je to zgodilo zaradi »vse bolj razširjenega krščevanja otrok v deželah s hladnim podnebjem, saj dojenčka ni bilo mogoče potopiti v hladno vodo«.

Zato so začeli graditi vse manjše krstilnice. Zgodovinar Frédéric Buhler v svoji študiji o zgodovini krščevanja piše: »Arheologija, pisni dokumenti in likovna umetnost kažejo, da se je, na splošno rečeno, postopek krščevanja spreminjal, in to vse od popolne potopitve odraslih v prvih stoletjih krščanske dobe do škropljenja dojenčkov. Vmes pa so odrasle v vodo potopili delno in otroke popolnoma.«

Videti je, da danes postaja vedno bolj priljubljen krst, pri katerem odrasle delno potopijo v vodo. Zato so sodobne krstilnice večje, kot so bile v preteklosti. Pravzaprav sodobna liturgija v katoliški cerkvi bolj kot kdaj prej priporoča, da se človeka krsti tako, da se ga popolnoma potopi v vodo, kar Buhler imenuje nostalgija po potopitvi. Zanimivo je, da je v Bibliji ves ta čas pisalo, da je popolna potopitev v vodo pravilen postopek za krščanski krst.

[Podčrtni opombi]

^ odst. 3 Izraz »krstilnica« se ponavadi nanaša na samo cerkev oziroma del cerkve, kjer opravljajo krstne obrede.

^ odst. 14 Mnogo današnjih Jehovovih prič se je krstilo tako, da so jih popolnoma potopili v vodo v majhnih bazenih ali celo v kopalni kadi.

[Slika na strani 13]

Krstilnica sv. Janeza v francoskem mestu Poitiers

[Slika na strani 13]

Rekonstrukcija krstilnice iz petega stoletja v kraju Mariana na Korziki

[Vir slike]

© J.-B. Héron pour “Le Monde de la Bible”/Restitution: J. Guyon and J.-F. Reynaud, after G. Moracchini-Mazel

[Sliki na strani 14]

UPODOBITVI KRISTUSOVEGA KRSTA

Reka Jordan sega Jezusu vse do prsi, angeli pa prinašajo brisače, da bi ga obrisali (9. stoletje)

[Vir slike]

Cristal de roche carolingien - Le baptême du Christ © Musée des Antiquités, Rouen, France/Yohann Deslandes

Jezus je v reki Jordan do vratu v vodi. Levo sta angela, ki držita kos blaga, pripravljena, da ga obrišeta (12. stoletje)

[Vir slike]

© Musée d’Unterlinden - F 68000 COLMAR/Photo O. Zimmermann