Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ali težko razločujete barve?

Ali težko razločujete barve?

 Ali težko razločujete barve?

»Potem ko se oblečem, žena preveri, ali se barve mojih oblačil ujemajo,« pravi Rodney. »Ko sedeva k zajtrku, mi izbere sadje, saj ne morem razločiti, katero je že zrelo. Pri delu velikokrat ne vidim, katero polje moram izbrati na računalniškem zaslonu, ker so ikone pogosto barvne. Kadar vozim, pa sta rdeča in zelena luč na semaforju zame videti enaki, zato sem pozoren, ali luč gori zgoraj ali spodaj. No, vodoravni semaforji so že druga zgodba.«

 RODNEY ima pomanjkljiv barvni vid, motnjo, ki je znana tudi kot daltonizem ali barvna slepota. Pri tej prirojeni genski napaki gre za to, da je poškodovana mrežnica – na svetlobo občutljiva plast, ki pokriva notranjo steno očesa. Rodney pa nikakor ni edini. To težavo ima približno vsak 12. moški evropskega porekla in približno vsaka 200. ženska. * Rodney je tako kot velika večina s to okvaro sposoben razločevati barve – ne vidi samo črno-belo. Vendar nekaterih barv ne vidi enako kakor ljudje z normalnim vidom.

V mrežnici človeškega očesa so tri vrste stožčastih celic, ki so občutljive na barvo. Imenujejo se čepnice in vsaka vrsta reagira na eno od treh osnovnih barv določene valovne dolžine – modro, zeleno ali rdečo. Svetloba posamezne valovne dolžine vzdraži ustrezne čepnice, ki nato signal pošljejo možganom in omogočijo, da človek zazna barve. * Pri ljudeh s pomanjkljivim barvnim vidom pa se čepnice odzovejo prešibko ali nenormalno na eno ali več valovnih dolžin svetlobe, zato takšni ljudje barve vidijo drugače. Večina težko razločuje rumeno, zeleno, oranžno, rdečo in rjavo barvo. Zaradi te nezmožnosti morda ne vidijo zelene plesni na rjavem kruhu ali rumenem siru oziroma ne razločijo med modrookim plavolascem in zelenookim rdečelascem. Če se posameznikove čepnice za rdečo barvo zelo slabo odzivajo, potem rdečo vrtnico vidi črno. Zelo redki so taki, ki ne zaznavajo modre barve.

Barvna slepota pri otrocih

Pomanjkljiv barvni vid je običajno prirojena dedna napaka. Otroci, ki imajo to motnjo, se ponavadi že podzavestno prilagodijo in naučijo s tem živeti. Četudi na primer niso sposobni razločevati nekaterih barv, pa lahko zaznajo kontrast in svetlost ter te različnosti povežejo z imeni, s katerimi so barve poimenovane. Poleg tega se utegnejo naučiti, da predmete namesto po barvi razpoznajo po površinskih vzorcih in teksturi. Veliko ljudi se pravzaprav v otroštvu sploh ni zavedalo svojih težav z razločevanjem barv.

V šolah, posebno v nižjih razredih, uporabljajo učne pripomočke, ki so pogosto barvni. Starši in učitelji bi lahko zmotno menili, da ima otrok, ki je v resnici barvno slep, učno motnjo. Neka učiteljica je petletnega dečka celo kaznovala, ker je narisal rožnate oblake, zelene ljudi in drevesa z rjavimi listi. Otroku s pomanjkljivim barvnim vidom se te barve lahko zdijo čisto normalne. Zaradi tega ponekod priporočajo, naj se že malčkom rutinsko testira barvni vid.

Za to okvaro ni sicer nobenega znanega zdravila, vendar se z leti ne slabša niti ni nevarnosti, da bi se zaradi nje pojavile druge okvare vida. * Kljub temu je lahko ta motnja zelo mučna. Toda Jezus Kristus bo kot vladar Božjega kraljestva bogaboječim ljudem odstranil sleherno sled nepopolnosti. Tako bodo vsi, ki imajo kakršno koli okvaro vida, gledali Jehovova stvarjenjska dela v vsej njihovi slavi. (Izaija 35:5; Matej 15:30, 31; Razodetje 21:3, 4)

[Podčrtne opombe]

^ odst. 3 Barvna slepota lahko prizadene ljudi vseh ras, najpogostejša pa je med belci.

^ odst. 4 Veliko živali vidi v barvah, čeprav se njihov barvni vid razlikuje od našega. Psi imajo v mrežnici samo dve vrsti čepnic – ena reagira na modro, druga na barvo med rdečo in zeleno. Nekatere ptice pa imajo štiri vrste čepnic in lahko zaznajo tudi ultravijolično svetlobo, ki je človeškemu očesu nevidna.

^ odst. 8 Pomanjkljiv barvni vid je lahko včasih posledica kakšne bolezni. Če opazite, da se vam je barvni vid spremenil, morda ne bi bilo slabo, da obiščete okulista.

[Okvir/shema na strani 18]

TESTIRANJE BARVNEGA VIDA

Testi za odkrivanje vrste in stopnje prizadetosti barvnega vida so pogosto sestavljeni iz pikčastih vzorcev različnih barv in odtenkov. Zelo razširjen je test Ishihara, ki ima kar 38 različnih vzorcev. Na primer: ob pogledu na testna vzorca na levi strani bi moral človek z normalnim vidom pri dnevni svetlobi videti številki 42 in 74, medtem ko posameznik, ki ne loči rdeče in zelene barve, kar je najpogostejša napaka, morda v gornjem krogu ne vidi številke, v spodnjem pa vidi številko 21. *

Če okulist s testi odkrije napako, bo morda priporočal še nadaljnje preiskave, da bi ugotovil, ali je napaka genska ali pa je vzrok kje drugje.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 15 Kroga sta objavljena samo za lažjo predstavo. Diagnostnične teste bi morali opraviti pri usposobljenem strokovnjaku.

[Vir slike]

Testna barvna kroga na strani 18: Reproduced with permission from the Pseudoisochromatic Plate Ishihara Compatible (PIPIC) Color Vision Test 24 Plate Edition by Dr. Terrace L. Waggoner/www.colorvisiontesting.com

[Okvir na strani 19]

ZAKAJ PREDVSEM MOŠKI?

Prirojena okvara barvnega vida se prenaša po kromosomu X. Ženske imajo dva kromosoma X, pri moškem pa je en kromosom X, drugi pa Y. Če torej ženska po kromosomu X podeduje barvno slepoto, bo po vsej verjetnosti normalni gen v drugem kromosomu prevzel glavno vlogo, zato bo njen barvni vid normalen. Če pa po kromosomu X to motnjo podeduje moški, nima drugega kromosoma X, ki bi lahko to okvaro premagal.

[Shema/slike na strani 18]

(Lega besedila – glej publikacijo)

KAKO VIDIMO BARVE

Svetloba, ki se odbije od predmetov, gre skozi roženico in lečo ter pade na mrežnico

roženica

leča

mrežnica

Slika je obrnjena na glavo, vendar jo kasneje možgani popravijo

VIDNI ŽIVEC prenaša impulze v možgane

MREŽNICA je sestavljena iz čepnic in paličnic. Skupaj omogočajo, da v celoti zaznamo vidno svetlobo.

paličnice

čepnice

ČEPNICE so občutljive na rdečo, zeleno in modro svetlobo

rdeča

zelena

modra

[Slike]

normalen vid

pomanjkljiv barvni vid