Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Umetnikovo iskanje sreče v »raju«

Umetnikovo iskanje sreče v »raju«

 Umetnikovo iskanje sreče v »raju«

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! S TAHITIJA

VSE odkar je prvi človek Adam zapravil raj, si njegovi potomci prizadevajo, da bi zapravljeno zopet imeli. To mrzlično iskanje raja je navedlo številne umetnike, da so ga skušali najti v svojem slikanju. Eden takšnih slikarjev je bil Paul Gauguin, slavni umetnik iz 19. stoletja.

Približno pred dvema letoma je na stotine obiskovalcev, med katerimi so bili tudi ljubiteljski slikarji, z dvema ladjama priplulo na otoček Hiva Oa, enega od Markiških otokov v Francoski Polineziji. Prav na tem otoku je Gauguin leta 1903 umrl. Te obiskovalce, tako navdušene nad njegovim delom, je ob stoletnici njegove smrti pritegnila slovesna otvoritev kulturnega centra z njegovim imenom.

Kje je raj?

Toda zakaj je Gauguin pred več kot stoletjem pobegnil iz Evrope, da bi preostanek svojih dni preživel na tem mirnem otoku v južnem Tihem oceanu? Gauguin se je v Evropi kot reven umetnik težko preživljal in je nazadnje pričel prezirati svojo civilizacijo. Preziral je po njegovem mnenju toge družbene norme evropske kulture in njen uveljavljeni red. Do tega sklepa je prišel po svojem prvem obisku na Tahitiju, kjer je bil približno dve leti. Po vrnitvi v Evropo se je odločil: »Nič me ne bo zadržalo, da ne bi odšel, in to za vedno. Kako brezzvezno življenje imamo tukaj v Evropi!« Zavračal je zahodnjaške vrednote in skupaj z mnogimi Evropejci tistega časa sanjal o davno izgubljenem raju, v katerem bi bil človek obvarovan pred škodljivimi učinki civilizacije. Gauguin je upal, da bo svoje hrepenenje po raju potešil v vrtu užitkov v Tihem oceanu, kjer naj bi vladala mir in sonce. Želel si je tega prekrasnega zatočišča, po njegovem idealnega kraja za slikanje.

Gauguin je kakor številni njegovi sodobniki menil, da je življenje stran od uveljavljene civilizacije in v sožitju z naravo zaradi svoje preprostosti boljše. Ker so Polinezijci živeli nedaleč od narave in v sožitju z njo, so nekateri menili, da ti ljudje ne morejo narediti  nič slabega. Njihova nedolžna preprostost in mila narava sta zbujali vtis popolnega sveta. Gauguin je iskal takšno srečno življenje. Toda mučno je bilo, da še vedno ni našel odgovorov glede skrivnosti obstoja in človeške usode ter zdravila za strah pred smrtjo in za obup.

Gauguin je v južnih morjih našel vir navdiha. To okolje je v njem povzročilo umetniško prerojenje. Ena njegovih najljubših tem je bila preprosta lepota ljudi. Obrazi, ki jih je naslikal, so dajali vtis spokojnosti, zaupanja vase in zadovoljstva. S svojimi platni je hotel v sliki izraziti legendarni svet, sanjsko vzdušje miru pod tropskim nebom.

Resnična sreča

Ali je Gauguin na Tahitiju, Hiva Oi ali katerem drugem otoku našel resnično srečo? Prisiljen je bil priznati, da se celo na teh majhnih tropskih otokih vsako življenje konča s smrtjo. Popolnosti v tem svetu ni. V svojih prvih letih bivanja na Tahitiju je ob neki priložnosti napisal: »Zdaj sem že nekaj časa mračen in moje delo trpi [. . .]. Manjka radosti.« Vesele pokrajine, ki jih je slikal, niso izpolnile njegovih pričakovanj. Še vedno si je želel denarja, prav tako pa je imel zdravstvene probleme. Celo v tem okolju še zmeraj ni znal odgovoriti na pomembna vprašanja glede življenja. Z mislimi, osredotočenimi na ta paradoks, se je odločil naslikati veliko platno, ki je postalo mojstrovina njegovega tahitijskega opusa. To je bila ogromna simbolna slika, dolga 3,75 metra, z naslovom D’où venons-nous? Que sommes-nous? Où allons-nous? (Od kod prihajamo? Kaj smo? Kam gremo?). Z njo je skušal izraziti svoje nedoumevanje sveta, nedojemljivo skrivnost našega obstoja.

Na vprašanja o življenju, ki jih je v svojih slikah postavil Gauguin, zastavljali pa so jih tudi mnogi drugi pred njim in za njim, odgovarja Biblija, knjiga, v kateri Bog razkriva  svoj namen s človeštvom. Odgovori iz te knjige so resnični in zadovoljivi. Dajejo gotovo upanje na prihodnost. Poleg tega nas učijo, da lahko resnično srečo najdemo, pa ne glede na to, kje živimo – v Tihem oceanu ali kje drugje – edino tako, da živimo v sožitju z našim Stvarnikom, Bogom Jehovom. Jehovove priče v Francoski Polineziji kakor tudi drugod po svetu z veseljem govorijo z drugimi o čudovitem upanju na prihodnji raj.

Posnemanje mojstra

Med praznovanjem stoletnice Gauguinove smrti je bilo razstavljenih sto zvestih reprodukcij njegovih platen. Te so bile večinoma delo dveh umetnikov, Clauda in Viere Farina. Zakonca sta nekaj časa živela na Hiva Oi, zato da bi naredila kopije Gauguinovih slik in te sta potem podarila kulturnemu centru.

Do najmanjših podrobnosti sta preučila barve in oblike z velikih fotografij originalov, zato da bi lahko reproducirala in izrazila povsem isti vtis, ki ga je imel v mislih Gauguin. Pojasnjujeta, da kopiranje umetniških del še zdaleč ni preprosto, ampak je zahtevno delo, ki vzame veliko časa in energije. »Mojstru je v prid svoboda ustvarjanja, in če bi dal mizi pet nog, se to nikomur ne bi zdelo nenavadno – pravzaprav bi ga ljudje proglasili za genija. Toda če kopist pozabi naslikati list na grmu, je njegovo delo deležno ostre kritike! To pojasnjuje,  zakaj je kopistov manj kot drugih umetnikov,« pripovedujeta. Kaj označuje dobrega kopista? »Do potankosti mora poznati mojstra in njegovo življenje, ker razen fotografij nima ničesar, s čimer bi si pomagal pri delu. In celo na fotografijah barve morda niso vedno povsem enake originalu. Zato mora zbrati podrobne informacije iz muzejev.« Danes se Gauguinova platna drago prodajajo, zaradi česar so slike zakoncev Farina dragocen prispevek kulturnemu centru.

[Slika na strani 23]

Avtoportret Paula Gauguina

[Slika na strani 23]

Femmes de Tahiti ali Sur la plage (Tahitijke ali Na plaži)

[Slike na strani 24]

Femme à la mangue (Ženska z mangom), zgoraj je original, pod njim pa reprodukcija Clauda in Viere Farina, ki ju vidimo na spodnji fotografiji v njunem studiu v Atuoni

[Vir slike]

Erich Lessing/Art Resource, NY

Copie dʹoeuvre de Gauguin, avec lʹaimable autorisation de Claude et Viera Farina

[Slika na strani 25]

Les Parau Parau (Prazne govorice)

[Vir slike]

Scala/Art Resource, NY

[Slika na strani 25]

Quand te maries-tu? (Kdaj se boš poročila?)

[Vir slike]

Erich Lessing/Art Resource, NY

[Navedba vira slike na strani 23]

Slikovno gradivo: Erich Lessing/Art Resource, NY