Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Odkritje v Rdečem zalivu

Odkritje v Rdečem zalivu

 Odkritje v Rdečem zalivu

Od pisca za Prebudite se! iz Kanade

»TUKAJ še ni konec sveta, vendar ga od tod že lahko vidite,« bi morda kdo rekel. Če bi kdaj obiskali Rdeči zaliv na vzhodu Kanade, bi zanj najbrž rekli, da je skorajda na koncu sveta. Ta mali kraj leži na slikoviti obali polotoka Labrador, tik ob ožini Belle Isle. Zakaj je spokojni Rdeči zaliv s svojim zavetnim pristaniščem tako edinstven in privlačen?

Zgodovina brez primere

Ko nastopi sezona za opazovanje kitov, se v mestu kar tre ljudi. Toda nekdaj ljudje sem niso prihajali zaradi tega. Pred več kot 400 leti so v tem kraju lovili gladke in grenlandske kite zaradi njihovega izredno cenjenega olja. Glede na neki vir »je bil sodček [kitovega olja] v času pomanjkanja vreden 8000 današnjih evrov«. Kitolovci iz pokrajine Baskije, ki leži delno v Franciji in delno v Španiji, so bili eni prvih Evropejcev, ki so izkoriščali kanadske naravne vire. V Evropi so za razsvetljavo uporabljali predvsem kitovo olje. Z njim so tudi podmazovali stroje, ga dodajali milu in kozmetičnim sredstvom ter ga uporabljali pri predelovanju usnja, volne in barv. V drugi polovici 16. stoletja je bil Rdeči zaliv največje pristanišče kitolovk na svetu. Tako je bila ena prvih znanih industrijskih združb v Kanadi ustanovljena ravno v kitolovski industriji.

Kako to vemo?

Dokazi na podlagi dokumentov, ki so jih našli v baskovskih arhivih, so arheologe in zgodovinarje usmerili v Rdeči zaliv. Zapisi kažejo, da se je tam leta 1565 v viharju potopila španska galeja z imenom San Juan.

Pri arheoloških izkopavanjih na otoku Saddle, nedaleč od obale Rdečega zaliva, so našli artefakte, ki so povezani z začetki kitolovske industrije, kakor je denimo dvoredna harpuna. Pravzaprav lahko obiskovalci na plažah še vedno vidijo kupe rdeče španske strešne opeke. Tamkajšnji otroci so se z njimi dolga leta igrali. Neki domačin je pripomnil: »Rdečo opeko smo uporabljali kot kredo za risanje in barvanje po kamnih, ne da bi vedeli, s čim se igramo!«

Poleti 1978 so arheologi, ki so imeli barko zasidrano kakih 30 metrov od obrežja otoka Saddle, pod vodo našli hrastovo desko. To odkritje je bilo precej pomembno, saj so Baski pri gradnji svojih ladij večinoma uporabljali hrast, ki ga drugače na pusti obali Labradorja ni najti. Ko so se kasneje znova potopili, so odkrili presenetljivo dobro ohranjene ostanke ladje, ki naj bi po njihovem bila San Juan. Plovilo se je v ledeno hladni vodi Rdečega zaliva dobro ohranilo. Pokrito s plastmi mulja je na globini kakih 10 metrov počivalo na morskem dnu. Očitno se je ladja sčasoma pod težo ledu razklala po dolžini in je zato ležala kakor odprta knjiga. Arheologi so bili nad to najdbo navdušeni, saj je bila to prva večidel nepoškodovana potopljena trgovska ladja iz 16. stoletja, ki so jo kdaj dvignili na površje v Ameriki severno od Floride.

Ali bi bil to lahko San Juan?

Potapljači so plovilo s težavo kos za kosom dvignili na površje in vsakega posebej oštevilčili. Po temeljiti preiskavi so plovilo vrnili na morsko dno, zato da bi se ohranilo. Kaj so ugotovili? Ta ladja, ki po ocenah tehta kakih  300 ton, je bila zgrajena zato, da bi se z njo plulo, ne pa zaradi lepega videza oziroma potratnosti. Sprednji in zadnji del ladje sta bila kvadratasta, da bi bilo dovolj prostora za velike količine kitovega olja, ki so ga vozili v Španijo. Zgodnji zapisi o brodolomu ladje San Juan kažejo, da je imela na krovu naloženega polno kitovega olja. Večino ga je posadka rešila. Potapljači so v podpalubju potopljene ladje odkrili ostanke kakih 450 sodčkov, očitno tistih, ki jih je bilo pretežko rešiti. V ladji niso našli nobenih ostankov človeških trupel. Baskovski dokumenti ne omenjajo, da bi kdo od posadke izgubil življenje. Te podobnosti so raziskovalce navedle na prepričanje, da je to plovilo potopljena ladja San Juan. Poleg tega so med izkopavanjem potopljene galeje odkrili še baskovski kitolovski čoln, znan kot chalupa. Chalupa je »eden od človekovih največjih dosežkov na področju pomorske tehnike«, trdi Robert Grenier, vodja pomorske arheologije pri Parks Canada.

Le kdo bi si mislil, da je bil spokojni Rdeči zaliv nekdaj tako živahna kitolovska prestolnica? Časi so se zares spremenili. Vendar pa sledi zgodovine ostajajo vsem na ogled.

[Zemljevid na strani 14]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Labrador

Rdeči zaliv

Ožina Belle Isle

Otok Nova Fundlandija

[Slika na strani 15]

Desetkrat pomanjšana maketa ladje, za katero domnevajo, da je San Juan

[Vir slike]

Parks Canada Agency, Photographer Denis Pagé

[Slika na strani 15]

Skrajno desno: Potapljač nosi na površje potopljeno ladjo

[Vir slike]

Bill Curtsinger/National Geographic Images Collection

[Slika na strani 15]

Skrajno desno: Gladki kit je ogrožena vrsta

[Vir slike]

NOAA

[Slika na strani 15]

Baskovski kitolovski čoln za lov na kite chalupa, ki so ga odkrili v Rdečem zalivu

[Vir slike]

Parks Canada/Shane Kelly/1998

[Slika na strani 15]

Rdeči zaliv

[Vir slike]

Photo courtesy of the Viking Trail Tourism Association

[Slika na strani 15]

Rdečo špansko strešno opeko morje pogosto naplavi na obalo

[Vir slike]

Parks Canada/Doug Cook/1997