Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Naravne nesreče in človeški dejavnik

Naravne nesreče in človeški dejavnik

 Naravne nesreče in človeški dejavnik

KADAR avtomobil ohranjamo v dobrem stanju, je lahko varno prevozno sredstvo. Vendar je vozilo lahko nevarno, če se napačno uporablja in ne vzdržuje. V nekaterih pogledih je mogoče isto reči tudi za planet Zemljo.

Veliko znanstvenikov meni, da so človekovi posegi v zemljino atmosfero in oceane prispevali k pogostejšim in hujšim naravnim nesrečam, zaradi česar je naš planet postal nevaren kraj. In prihodnost je videti negotova. »Smo sredi velikega nenadzorovanega eksperimenta, ki poteka na edinem planetu, ki ga imamo,« je pisalo v uvodniku revije Science, ki je razpravljal o klimatskih spremembah.

Da bomo bolje razumeli, kako utegnejo človekove dejavnosti vplivati na pogostost in uničevalnost naravnih nesreč, moramo vsaj nekoliko poznati osnovne naravne pojave. Na primer, kaj povzroči nastanek močnih tropskih viharjev, kot so hurikani?

Zemljini prenosniki toplote

Zemljin podnebni sistem je primerjan z napravo, ki pretvarja in posreduje sončno  energijo. Tropski pas dobi večino sončne toplote, zaradi česar na zemlji pride do temperaturnega neravnovesja in to povzroči gibanje zraka. * Zaradi zemljinega vrtenja okoli osi se ta gmota premikajočega se in vlažnega zraka spremeni v vrtince, iz nekaterih od njih pa se razvijejo depresije oziroma območja nizkega zračnega tlaka. Depresije pa se nato lahko spremenijo v tropske viharje.

Če opazujete, kako tropski viharji običajno potujejo, boste opazili, da se ponavadi premikajo proč od ekvatorja – ali proti severu ali proti jugu – kjer so hladnejša področja. S tem viharji kakor ogromni prenosniki toplote pomagajo blažiti podnebje. Toda ko temperatura zgornje plasti vode v oceanu – »kotlovnici« klimatske naprave – preseže 27 °C, lahko tropski vihar vsrka zadosti energije, da postane ciklon, hurikan ali tajfun – področna imena za pravzaprav enak pojav.

Naravno nesrečo z najvišjim številom smrtnih žrtev v zgodovini Amerike je povzročil hurikan, ki je 8. septembra 1900 udaril otoško mesto Galveston v Teksasu. V mestu so nevihtni valovi terjali od 6000 do 8000 življenj in še dodatnih 4000 v okolici ter uničili približno 3600 hiš. Pravzaprav ni ostalo nepoškodovano nič, kar je zgradil človek.

Kot smo omenili v prejšnjem članku, je bilo v zadnjih nekaj letih kar precej hudih viharjev. Znanstveniki preučujejo, ali je to povezano z globalnim segrevanjem, zaradi katerega tropski viharji morda dobijo dodatno moč. Vendar so vremenske spremembe le eden od kazalcev globalnega segrevanja, ki ima še eno potencialno nevarno posledico, katere ne moremo prezreti.

Dvig morske gladine in krčenje gozdov

V uvodniku revije Science je pisalo, da se je »višina morske gladine v preteklem stoletju dvignila za 10 do 20 centimetrov in lahko pričakujemo, da se bo še dvignila«. Kako je lahko to povezano z globalnim segrevanjem? Raziskovalci namigujejo na dva mogoča procesa. Eden je, da utegne povzročati taljenje polarnega ledu in ledenikov, s čimer se povečuje prostornina oceanov. Drugi je toplotno raztezanje – ko se oceani segrevajo, se njihova prostornina povečuje.

Majhno tihomorsko otočje Tuvalu že morda doživlja učinke dviganja morske gladine. V reviji Smithsonian piše, da se je glede na zbrane podatke z atola Funafuti morska gladina tam »v zadnjih desetih letih v povprečju dvignila za 5,6 milimetra na leto«.

Marsikje po svetu rast prebivalstva pomeni širjenje mest, več barakarskih naselij in več uničenega okolja. Zaradi vsega tega so posledice  naravnih katastrof še hujše. Razmislite o nekaterih primerih.

Haiti je otoška država z veliko prebivalci in dolgo zgodovino krčenja gozdov. V nedavni reportaži je pisalo, da obstoj Haitija kljub hudim ekonomskim, političnim in socialnim težavam najbolj ogroža krčenje gozdov. Ta nevarnost je leta 2004 imela tragičen izid, saj so hudourniški nalivi povzročili tokove blata, zaradi katerih je življenje izgubilo na tisoče ljudi.

Azijski Time nakazuje, da so naravne nesreče, ki so prizadele južno Azijo, imele hujše posledice zaradi »globalnega segrevanja, gradnje jezov, krčenja gozdov in požigalništva«. Druga skrajnost je, da izsekavanje gozdov povzroči hitrejše izsuševanje tal, zato je suša lahko še bolj uničujoča. V zadnjih letih so suše v Indoneziji in Braziliji pripeljale do doslej najhujših požarov v gozdovih, ki so običajno prevlažni, da bi goreli. Vendar ekstremne vremenske razmere nikakor niso edini vzrok naravnih nesreč. Mnoge države prizadenejo katastrofe, ki izvirajo globoko v zemlji.

Ko se tla močno stresejo

Zemljina skorja je sestavljena iz različno velikih plošč, ki se premikajo glede na odnos, ki ga imajo med sabo. Pravzaprav je v skorji toliko premikov, da vsako leto lahko pride do več milijonov potresov. Seveda so mnogi neopazni.

Okoli 90 odstotkov vseh potresov naj bi nastalo vzdolž prelomnic na robu plošč. Včasih zelo rušilni potresi nastanejo tudi drugod na ploščah, čeprav redko. Po ocenah je bil najsmrtonosnejši potres v pisani zgodovini tisti, ki je leta 1556 stresel tri kitajske province. Terjal naj bi celo 830.000 življenj!

Smrtonosne so lahko tudi drugotne posledice potresov. Denimo, 1. novembra 1755 je potres zravnal Lizbono (Portugalska), ki je imela 275.000 prebivalcev. Toda to ni bil konec  groze. Potres je povzročil požare in tudi cunamije, ki so pridirjali iz bližnjega Atlantskega oceana in bili po ocenah visoki do 15 metrov. Skupni smrtni davek v mestu je presegel 60.000 življenj.

Tudi v takšnih primerih je stopnja katastrofalnosti nekoliko odvisna od človeškega dejavnika. Eno je gostota prebivalstva na področjih, kjer je nevarnost nesreč visoka. »Po svetu danes skoraj polovica velikih mest leži na potresno nevarnih področjih,« pravi pisec Andrew Robinson. Drug dejavnik so stavbe – uporabljeni materiali in kakovost konstrukcije. Vse prepogosto se izkaže resničen rek »Ljudi ne ubijajo potresi, temveč stavbe«. Toda kakšno izbiro imajo ljudje, ki so prerevni, da bi zgradili potresno varne stavbe?

Ognjeniki – graditelji in uničevalci

»Ko berete te besede, verjetno bruha najmanj 20 ognjenikov,« piše v poročilu Smithsonovega inštituta v Združenih državah. Splošno rečeno se potresi in ognjeniki po teoriji tektonike plošč pojavljajo na podobnih področjih – v tektonskih jarkih, še posebej v oceanih; v zemljini skorji, kjer se magma skozi razpoke dvigne iz zemljinega plašča; na območjih podrivanja, kjer se ena plošča ugreza pod drugo.

Vulkanska dejavnost na območju podrivanja plošč predstavlja za ljudi, zaradi števila zabeleženih izbruhov in pojavljanja v bližini naseljenih področij, najbolj pretečo nevarnost. Na obrobju Tihooceanske plošče, ki mu pravijo ognjeni obroč, je na stotine takšnih ognjenikov. Nekaj pa jih je tudi na vročih točkah, ki ležijo stran od roba plošč. Videti je, da so Havajski, Galapaški in Družbeni otoki ter Azori vsi nastali zaradi vulkanske dejavnosti vročih točk.

Pravzaprav imajo ognjeniki dolgo in produktivno vlogo v zgodovini našega planeta. Glede na spletno stran neke univerze je celo »90 % vseh celin in oceanskih kotlin rezultat ognjeniške dejavnosti«. Toda zakaj so nekateri izbruhi tako strašno siloviti?

Izbruhi se pričnejo z dviganjem taljenega materiala oziroma magme iz zemljine notranjosti. Iz nekaterih ognjenikov se lava le počasi izteka in redkokdaj teče tako hitro, da bi ljudi ujela nepripravljene. Drugi pa eksplodirajo z večjo močjo kot jedrska bomba! O načinu izbruha med drugim odločajo naslednji dejavniki: sestava in viskoznost taljenega materiala, ki napaja ognjenik, ter količina plinov in zelo vroče vode v magmi. Ko se magma približuje površju, se ujeta voda in plin hitro širita. Ob pravi sestavi magme je učinek precej podoben izbruhu gazirane pijače pri odpiranju pločevinke.

 Na srečo ognjeniki pogosto vnaprej opozarjajo na izbruh. Tako je bilo v primeru gore Pelée na karibskem otoku Martinik leta 1902. V mestu St. Pierre, ki je ležalo nedaleč od gore, so se bližale volitve in politiki so ljudi spodbujali, naj ostanejo, čeprav je bilo mesto polno pepela, ljudi pa sta obhajala slabost in strah. Pravzaprav je bila večina trgovin že več dni zaprta!

Osmega maja so praznovali vnebohod in veliko ljudi je šlo v katoliško katedralo molit, da bi bili obvarovani pred ognjenikom. Malo pred 8. uro zjutraj je gora Pelée izbruhnila in izvrgla žareč piroklastični tok (pepel, žerjavica, obsidian, plovec in zelo vroč plin), ki je imel temperaturo od 200 do 500 stopinj Celzija. Nastali temen oblak smrti je tik nad tlemi pridrvel z gore, razdejal mesto, ubil skoraj 30.000 ljudi, stalil cerkveni zvon in v pristanišču zažgal ladje. V 20. stoletju je bil to izbruh z največ smrtnimi žrtvami. Vendar jih ne bi bilo toliko, če bi ljudje upoštevali svarilne znake.

Ali bo naravnih nesreč vse več?

Mednarodna federacija združenj Rdečega križa in Rdečega polmeseca je v poročilu World Disasters Report 2004 napisala, da se je v preteklem desetletju število naravnih nesreč, nastalih zaradi geofizičnih in vremenskih dejavnikov, povečalo za več kot 60 odstotkov. »To kaže na dolgoročne trende,« še piše v poročilu, ki je bilo objavljeno, preden je 26. decembra v Indijskem oceanu prišlo do katastrofalnih cunamijev. Nedvomno je le malo razlogov za optimizem, če bo prebivalstvo na ogroženih področjih še naprej naraščalo, gozdov pa bo vse manj.

Poleg tega mnoge industrijske države v ozračje še naprej spuščajo vedno več toplogrednih plinov. Odlašanje z zmanjševanjem emisij »je podobno zavračanju zdravila za nastajajoče vnetje: Zagotavlja, da bo kasneje treba plačati višjo ceno«, je pisalo v uvodniku revije Science. Na to ceno je kanadsko poročilo o blažitvi nesreč opozorilo z naslednjimi besedami: »Za klimatske spremembe lahko trdimo, da so najbolj razširjen in daljnosežen okoljski problem, s katerim se je mednarodna skupnost kdaj morala ukvarjati.«

Vendar mednarodna skupnost trenutno nima niti enotnega mnenja o tem, ali človeške dejavnosti prispevajo h globalnemu segrevanju, kaj šele, kako se lotiti tega problema. To prikliče v spomin biblijsko resnico: »Ni človeku v oblasti [. . .], kako naj hodi in ravna stopinje svoje.« (Jeremija 10:23) Toda kot bomo videli v naslednjem članku, razmere niso brezupne. Pravzaprav je sedanje gorje, tudi viharne razmere v človeški družbi, dodatni dokaz, da je rešitev težav blizu.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 6 Neenakomerna razporeditev sončne toplote lahko tudi povzroči nastanek morskih tokov in ti odnašajo toploto na hladnejša področja.

[Okvir/slika na strani 6]

KO NA NJIVI NI RASLA SAMO KORUZA

LETA 1943 je neki mehiški kmet, ki je gojil koruzo, opazil, da na njegovi zemlji poleg koruze raste še nekaj drugega. Ko je šel na polje, je na tleh opazil zevajoče razpoke. Naslednji dan je na njihovem mestu bil že majhen ognjenik. V naslednjem tednu je stožec zrastel za 150 metrov, čez leto dni pa je bil visok že 360 metrov. Sčasoma je ognjenik, ki leži 2775 metrov nad morjem, dosegel višino 430 metrov. Imenuje se Paricutín in miruje že vse od leta 1952, ko je nenadoma nehal bruhati lavo.

[Vir slike]

U. S. Geological Survey/Photo by R. E. Wilcox

[Okvir/slika na strani 8]

KO JE BOG REŠIL NARODE PRED KATASTROFO

LAKOTA je ena od oblik naravnih nesreč. Do ene prvih zabeleženih lakot je prišlo v starem Egiptu, v času Jožefa, Jakobovega oziroma Izraelovega sina. Pomanjkanje hrane je trajalo sedem let in je prizadelo Egipt, Kanaan in druge dežele. Ni pa povzročilo množičnega stradanja, saj je Jehova lakoto napovedal sedem let vnaprej. Razkril je tudi, da bo sedem predhodnih let v Egiptu čas obilja. Pod nadzorom bogaboječega Jožefa, ki je po Božjem posredovanju postal prvi minister in tudi odgovoren za zbiranje in razdeljevanje hrane, so Egipčani spravili toliko žita, da »so [ga] nehali šteti«. Tako je Egipt lahko hranil svoje prebivalce, pa tudi ljudi »iz vseh dežel«, med katerimi je prav tako bila Jožefova družina. (1. Mojzesova 41:49, 57; 47:11, 12)

[Sliki na strani 7]

HAITI, 2004: fanta nosita pitno vodo po poplavljenih ulicah; intenzivno krčenje gozda je prispevalo k obsežnim blatnim tokovom

[Vir slike]

Ozadje: Sophia Pris/EPA/Sipa Press; vstavljena slika: Carl Juste/Miami Herald/Sipa Press

[Slika na strani 9]

Mnoge države še naprej izpuščajo v ozračje toplogredne pline

[Vir slike]

© Mark Henley/Panos Pictures