Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kdo plačuje kraje po trgovinah?

Kdo plačuje kraje po trgovinah?

 Kdo plačuje kraje po trgovinah?

NA JAPONSKEM je lastnik trgovine ujel pri kraji mladega fanta in poklical policijo. Ko sta policista prišla, se je fant spustil v beg. Policista sta se pognala za njim. Fanta je ob prečkanju železniške proge do smrti povozil vlak.

Mediji so na veliko poročali o tem dogodku in nekateri so obsojali lastnika trgovine, ker je poklical policijo. Zato je trgovino zaprl, dokler se ni stvar polegla. Ko jo je ponovno odprl, je zopet prišlo veliko tatov. Toda zaradi spominov na to, kaj se mu je pred nedavnim zgodilo, se jim je bal zoperstaviti. Njegova trgovina je postala znana kot lahka tarča. Nedolgo za tem jo je za vedno zaprl.

Res je, da je bil ta primer bolj tragičen, kot je večina drugih, vendar kaže na pomembno resnico. Kraje po trgovinah terjajo visok davek – na mnoge načine in od mnogo ljudi. Pobliže si poglejmo visoko ceno tega kriminalnega dejanja.

Kako plačujejo trgovci

Kraje po trgovinah letno stanejo trgovce po svetu veliko milijard evrov. Nekateri ljudje ocenjujejo, da so samo v Združenih državah izgube večje od 30 milijard evrov. Katera trgovina si lahko privošči, da ima svoj del pri tej izgubi? Mnoge so v velikih težavah. Ko tatovi pridejo v trgovine, je morda v nevarnosti nekaj, kar je trgovec ustvarjal vse življenje.

»Tatvine so poleg konkurence še ena stvar, ki me skrbi. Ne vem, kako dolgo bomo še lahko poslovali,« pravi Luke, lastnik trgovine v New Yorku. Ne more si privoščiti elektronskega varnostnega sistema. Glede tatov pa pravi: »Morebiten tat je lahko kdor koli, celo redne stranke.«

Nekateri menijo, da Lukov problem ni resen. »Te trgovine prinašajo velik dobiček,« pravijo, »zato se to, kar vzamem jaz, ne bo nikjer poznalo.« Toda ali je dobiček v trgovinah na drobno res tako velik?

Ponekod nekateri trgovci osnovni ceni dodajo še 30-, 40- ali 50-odstotno maržo, vendar ti odstotki niso čisti dobiček. Trgovec dodaten dohodek porabi za to, da poravna stroške obratovanja, kot so denimo najemnina, davki, osebni dohodki in dodatki za zaposlene, vzdrževanje stavbe, popravila opreme, zavarovanje, elektrika, voda, ogrevanje, telefon in varnostni sistemi. Po tem ko vse to plača, mu ostaneta le 2 ali 3 odstotki dobička. Zato ko nekdo v trgovini krade, z njim skozi vrata odide tudi del prodajalčevih sredstev za preživljanje.

Kaj pa malenkostne kraje?

Majhen deček je z mamo v trgovini. Poda se tja, kjer so zloženi bonboni. Tam odpre paket in v žep skrije čokoladni bonbon. Ali kraja takšnih poceni reči vpliva na trgovino?

Ameriška uprava za majhna podjetja v svoji brošuri Curtailing Crime—Inside and Out pravi takole: »Običajnemu tatu, ki ukrade kemični svinčnik tu, žepni kalkulator tam, malenkostne tatvine morda niso videti kot velik prestopek. Toda majhnim trgovinam, ki se bojujejo za preživetje, to pomeni smrt.« Ker je dobiček od marže tako majhen, bi moral prodajalec vsak dan prodati dodatnih 900 čokoladnih bonbonov ali 380 konzerv juhe, da bi nadomestil 700 evrov vredno letno izgubo zaradi tatvin. Zato  je škoda velika, če mnogo majhnih fantov krade čokoladne bonbone. In v tem, da veliko ljudi krade, je težava.

Več deset milijonov ljudi, mladih in starih, bogatih in revnih, vseh ras in družbenih okolij, krade po trgovinah. S kakšnim rezultatom? Ameriški Nacionalni svet za preprečevanje kriminala poroča, da je v Združenih državah zaradi tatvin skoraj tretjina vseh podjetij prisiljena, da preneha poslovati. Brez dvoma je podobno tudi v drugih državah.

Kupec plačuje

Ko ljudje kradejo, se cene dvigajo. Tako ponekod kupci zaradi tatvin letno plačajo 200 evrov več, saj imajo izdelki višjo ceno. To pomeni naslednje: če zaslužite 40 evrov na dan, potem delate en teden na leto, da plačate, kar drugi ukradejo. Ali si lahko to privoščite? Upokojencem, ki se preživljajo s pokojnino, ali samohranilki, ki si prizadeva, da bi gmotno preskrbela družino, je lahko takšna izguba tedenskega dohodka pogubna. Stroški pa se ne končajo tukaj.

Celotna soseska je lahko prizadeta, če se zapre trgovina na vogalu. Pred nedavnim je lekarna v neki strnjeni ameriški skupnosti morala zapreti svoja vrata in po poročilih naj bi bile vzrok za to prav kraje. Mnogi starejši in bolni morajo sedaj po zdravila v dva kilometra in pol oddaljeno lekarno. »Poskusite to narediti v invalidskem vozičku,« je dejal neki uradnik.

Visoka cena, ki jo plačujejo starši

Bruce je človek visokih moralnih meril in svoje otroke uči poštenosti. Nekega dne so njegovo hčer ujeli pri kraji. »Bil sem povsem na tleh,« pravi. »Predstavljajte si, da vas pokličejo po telefonu in vam povedo, da so vašo hčer ujeli pri kraji v trgovini. Leta sva najino hčer vzgajala, da bi bila dober človek, sedaj pa tole. Nikoli si nisva mislila, da se bo tako uprla.«

Bruce je bil zelo v skrbeh za svojo hčer in njeno prihodnost. Nadalje se je odpovedal prednostni nalogi prostovoljnega verskega učitelja. »Kako bi lahko z odra gledal poslušalce? Kako bi jih lahko poučeval o vzgoji otrok in pri tem imel mirno vest? Ni se mi zdelo prav.« Videti je, da  je njegova hči kaj malo mislila na to, kako bo njen prestopek vplival na očeta.

Kako plačujejo tatovi

Ko je v preteklosti lastnik trgovine ujel tatu, ga je pogosto strogo pokaral in pustil oditi. Danes pa celo tiste, ki prvič kradejo, dajo aretirati. Tatovi tako vidijo, da ima njihovo kriminalno dejanje hude posledice. Mlada ženska Natalie je o sebi ugotovila tole.

»Več ko sem kradla, bolj drzna sem bila,« je dejala. »Razmišljala sem, četudi me bodo ujeli, bodo odvetnikov honorar in stroški sojenja še vedno manjši, kot pa če bi morala plačati za vsa ta prima oblačila.« Vendar se je motila.

Ujeli so jo pri kraji obleke in policija jo je vklenila v lisice ter odpeljala. Na policijski postaji so ji vzeli prstne odtise in jo zaprli v celico z drugimi kriminalci. Tam je kar nekaj ur čakala na to, da so starši uspeli plačati varščino.

Natalie vsem, ki razmišljajo o tem, da bi kradli, pravi takole: »Poslušajte moj nasvet in enostavno kupite tisto neumno obleko ali kavbojke.« Če se odločite, da boste kradli, pravi, »boste to zelo dolgo obžalovali«.

Kazenska evidenca je razlog za obžalovanje. Obsojeni tatovi, čeprav nejevoljni, lahko ugotovijo, da njihov prestopek ne gre v pozabo, ampak podobno kot madež na obleki ali srajci kar noče izginiti. Tat bo morda moral priznati svoj prestopek, ko se bo želel vpisati na fakulteto. Morda bo imel težave pri opravljanju kakšnega poklica, kot na primer v medicini, zobozdravstvu ali arhitekturi. V podjetjih bodo morda dvakrat premislili, preden ga bodo zaposlili. In do teh težav lahko pride tudi, če je plačal kazen, ki mu jo je naložilo sodišče, in od takrat ne krade več.

Kraje lahko prestopnika veliko stanejo, četudi ni obsojen. Hector, ki smo ga že omenili, je to ugotovil. »Vedno mi je uspelo,« pravi. »Nikoli me niso ujeli.« Vendar je kljub temu moral plačati za to. Ko se tega spominja, pravi: »Mislim, da bi mladi morali nekaj razumeti: žanješ to, kar seješ. Tudi če te policija nikoli ne ujame, boš plačal za to.«

Kraje po trgovinah zahtevajo svoje žrtve, in reči, ki jih tatovi ukradejo, niso brez cene. Za tistega, ki krade, je dobro, da to navado povsem opusti. Kje pa lahko tat dobi moč, da za vselej neha krasti? Ali bo to kriminalno dejanje kdaj izkoreninjeno?

[Slika na strani 7]

Kraje uničijo marsikatero trgovino

[Slika na strani 7]

Vsakdo plača za tatvine

[Sliki na strani 8]

Tatvine vplivajo na tvojo prihodnost

[Vir slike]

Prstni odtisi: © Morocco Flowers/Index Stock Imagery