Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ali so rože ali plevel?

Ali so rože ali plevel?

 Ali so rože ali plevel?

Od pisca za Prebudite se! iz Kanade

Travniške cvetlice so res osupljive. Postojte in od blizu opazujte njihove zamotano oblikovane cvetove. Poglejte, kolikšna raznolikost razkošnih barv. Povonjajte, kako čudovito dišijo. Pravi užitek je stegniti roko in se dotakniti njihovih mehkih, nežnih cvetnih listov! Takšna žlahtna prefinjenost nam predrami čute. Taka krasota celo gane naša čustva. Prav zares, samorasle cvetlice so prelepo dopolnilo okolju, ki nas obkroža. Našemu življenju pridajajo posebno noto. Za to smo lahko hvaležni njihovemu Stvarniku in Oblikovalcu!

Res je, da cvetove rož občudujemo zaradi izrazitih barv, oblik in vonja, vendar je njihova glavna naloga proizvajati semena za življenjsko pomembni proces razmoževanja. Cvetovi so, zato da bi prišlo do oprašitve, oblikovani tako, da privabljajo žuželke, ptice in celo netopirje. Za travniške rože se še zlasti zanimajo ptice pevke in metulji. »Tem letalcem so vir prehrane, kar pa za gojene rože ne moremo reči,« pravi Jim Wilson, pisatelj in strokovnjak za hortikulturo. Zanimivo je tudi, da so bile, kot piše v The World Book Encyclopedii, »nekdaj vse rože divje«.

Po vsej zemlji je na tisoče cvetočih rastlin. Kdaj lahko potem neko cvetlico imenujemo za samoraslo? Kaj je to samorasla cvetlica? Zelo poenostavljeno rečeno, je takšna roža vsaka cvetoča rastlina, ki raste brez človekovega posredovanja. Samo v Severni Ameriki je več kot 10.000 rož, ki veljajo za divje. »Čeprav se izraz na splošno nanaša na mehkostebelne rastline z zelo opaznimi cvetovi, so v knjigah o samoraslih cvetlicah zajete tudi rastline z olesenelimi stebli. Zaradi te nedoslednosti je praktično nemogoče priti do vseobsegajoče definicije za vsako vrsto rastline, ki jo imamo za samoraslo,« pravi naravoslovec Michael Runtz, avtor knjige Beauty and the Beasts—The Hidden World of Wildflowers.

Semena so pravi popotniki. Nekatera so zmožna zelo dolgih  potovanj po vodi ali z vetrom. Vendar večino od njih omejuje sama narava, saj lahko vzklijejo samo na določenih področjih. Veter lahko kot prah velika semena ponese več kilometrov daleč. Rožke – semena, kakršna ima na primer regrat – pa lahko prepotujejo samo kratke razdalje.

Če živite v Severni Ameriki, vas bo morda presenetilo, da so bile mnoge travniške cvetlice, ki so sedaj avtohtone na tem področju, pripeljane iz drugih dežel. Ko so ljudje z ladjami potovali s celine na celino in poseljevali nova področja, so s seboj ponesli tudi rastline in semena. Številne takšne rastline izvirajo iz Evrope ali Azije. Nekatere so bile »povabljene«, spet druge pa so tja prispele kot »slepi potniki«. Pravzaprav so mnoge rastline, ki sedaj krasijo severnoameriške pokrajine, tja »prišle kot plevel, pomešan med semena poljščin in žita; druge v senu in slami – materialu za varno prevažanje tovora; v ladijskem balastu [. . .]. Spet tretje pa so pripeljali kot zeli za začimbe, barve, dišave in zdravila,« piše v knjigi Wildflowers Across America. Zakaj se tem in brezštevilnim drugim cvetočim rastlinam včasih reče plevel?

Kdaj roža postane plevel

Splošno gledano lahko vsako rastlino, ki bujno raste tam, kjer tega ne želimo, označimo za plevel, najsi se pojavi na trati, vrtu ali pa med posevkom. »Mnoge rastline, ki veljajo za plevel, ne bi mogle preživeti,  [. . .] če ne bi bilo teh umetno vzdrževanih okolij,« piše v leksikonu Weeds of Canada. V njem še piše: »Največkrat smo sami odgovorni za obstoj primernega okolja, v katerem uspevajo rastline, ki bi se jih z največjim veseljem znebili.« Nekatere travniške rože iz tujih logov si prisvajajo življenjski prostor drugih manj agresivnih, avtohtonih rastlin in korenito spreminjajo okolje. Tako se lahko od drugod prinešena rastlina iz samonikle cvetlice prelevi v napadalen plevel.

Če ste kdaj skušali obdelovati že najmanjši košček vrta, boste razumeli, kaj pomeni invazija nezaželenih rastlin. Neposejana zemlja je dovzetna za naglo erozijo, ki jo povzročata veter in voda. V vrhnjih treh centimetrih zemlje je raztresenih dobesedno na milijone mirujočih semen najrazličnejših rastlin. Kadar je področje neobdelano, so semena programirana tako, da hitro vzklijejo, in s tem zemljo zavarujejo pred erozijo. Če ta proces razumete, boste lahko tudi bolje dojeli vlogo plevela in samoraslih rož, pa čeprav boste zaradi njega morda na vrtu morali krepko zavihati rokave.

Uživajte v tem osupljivo lepem delu stvarstva

Človek si ne more kaj, da ne bi občudoval lepote samoraslih gozdov na pobočjih, prekritih s spomladanskimi cvetovi velecvetnih trolistov ali pa nebesno modrih cvetov navadnih potrošnikov, ki se zjutraj razprejo, nato sledijo poti sonca in se v jasnem dnevu okoli poldneva zaprejo. Ti cvetovi so samo prvi  znanilci, da je na pohodu pristna lepota, ki se leto za letom vije skozi letne čase in tekmuje za vašo pozornost. Nekatere rože, kot je rumenorjava maslenica, so na prizorišču le izredno kratek čas. Druge, kot je denimo srhkodlakava rudbekija, lahko od pozne pomladi do konca poletja vidimo cveteti na s soncem obsijanih travnikih ali pa vzdolž cest.

Svet travniških cvetlic je prav zares osupljivo lep del stvarstva. Ko pokukajo na plano na vaši trati oziroma vrtu ali pa jih opazite ob cesti oziroma v gozdu, si vzemite čas za občudovanje njihovih zapletenih oblik, razkošnih barv in omamnega vonja. Imejte jih za to, kar v resnici so – darilo Tistega, ki jih je oblikoval, našega radodarnega Stvarnika.

[Okvir/slike na strani 18]

Ali ste vedeli?

Navadni regrat je bil za celotno Severno Ameriko nekdaj popolna neznanka. Dandanes pa to rastlino pozna večina sveta. Nekateri strokovnjaki trdijo, da izvira iz Male Azije. Evropejci, ki so se priselili v Ameriko in so ga bili vajeni uporabljati za prehrano, so ga vzeli s seboj in posejali v svoje nove vrtove. Iz regratove korenine se izdelujejo mnoga patentirana zdravila, mladi listi regrata pa se pripravljajo v solati.

Ivanjščice so ena najobičajnejših rož, ki rastejo ob cestah. Njihova domovina je Evropa. Ljudje zanje največkrat pravijo, da v pokrajino vnašajo vedrino. Vsak cvet je dejansko šopek rumenih in belih cvetk. Osrednji del je sestavljen iz stotin drobcenih, plodnih zlatih cevastih cvetov, obdan pa je z 20 do 30 belimi cvetnimi listi, ki pa so neplodni deli rože – pristajalne steze za žuželke.

Rumenorjava maslenica glede na splošno prepričanje izvira iz Azije. Prenesli so jo v Anglijo ter čez čas v Severno Ameriko. Čeprav na vsakem peclju zraste veliko cvetov, vsak cveti samo en dan. Zjutraj se razpre, ob koncu dneva pa za vedno zapre.

Tudi ripeča zlatica je bila v Severno Ameriko prepeljana iz Evrope. Tam jo je običajno najti na močvirnatih poljih in vzdolž cest. Tu in tam v višino zraste tudi do dva metra. Vendar se le redki zavedajo, da je lahko nevarna. Skorajda vse vrste te rože imajo nekoliko jedkih snovi. Več stoletij so bile nekatere zlatice znane kot povzročiteljice mehurjev. Anne Pratt, britanska pisateljica iz 19. stoletja je napisala: »Pogosto se zgodi, da se popotnik uleže na nekaj teh rož, in ko se zbudi, opazi, da je koža na njegovem licu poškodovana in močno razdražena, ker je bila v stiku s temi jedkimi cvetovi.«

[Viri slik]

Regrat: Walter Knight © California Academy of Sciences; ripeča zlatica: © John Crellin/www.floralimages.co.uk

[Sliki na strani 16]

Cvetovi potrošnika

[Slika na strani 16]

Rumenorjava maslenica

[Slika na straneh 16, 17]

Velecvetni trolisti

[Sliki na strani 17]

Srhkodlakave rudbekije

[Navedba virov slik na strani 16]

Zgoraj levo: www.aborea.se; zgoraj na sredini: Courtesy John Somerville/www.british-wild-flowers.co.uk; rumenorjava maslenica: Dan Tenaglia, www.missouriplants.com, www.ipmimages.org