Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ali je Bog vsepovsod?

Ali je Bog vsepovsod?

 Biblijsko gledišče

Ali je Bog vsepovsod?

BOG je ustrezno opisan kot vsemogoč in vseveden. Toda nekateri skušajo Božjo veličino opisati tudi s tem, da dodajo tretji izraz: vsenavzoč. Verjamejo, da je Bog ob istem času navzoč povsod.

Prva dva opisna izraza jasno podpirajo svetopisemski nauki. (1. Mojzesova 17:1; Hebrejcem 4:13; Razodetje 11:17) Bog je zares vsemogoč in je vseveden v tem smislu, da mu nič ne more ostati skrito. Toda ali je tudi vsenavzoč? Ali je vsepovsod ali pa je oseba, ki ima določeno mesto prebivanja?

Kje je Bog?

V Bibliji več vrstic odkriva, da so Božje ‚mesto prebivanja nebesa‘. (1. kraljev 8:39, 43, 49; 2. letopisov 6:33, 39) Toda v neki biblijski pripovedi je veličina Boga Jehova opisana z naslednjimi besedami: »Ali v resnici prebiva Bog pri ljudeh na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči.« (2. letopisov 6:18, Ekumenska izdaja)

»Bog je Duh,« pravi Biblija. (Janez 4:24) Zato biva v duhovnem področju, ki nima nič skupnega s fizičnim vesoljem. Kadar Biblija govori o »nebesih« kot o kraju Božjega prebivanja, s tem nakazuje, da je mesto, kjer biva, daleč bolj vzvišeno od snovnega okolja, kjer bivamo mi. Vsekakor uči, da je njegovo prebivališče jasno ločeno od fizičnega vesolja, vendar je obenem na točno določenem kraju. (Job 2:1, 2)

Bog je oseba

Jezus je govoril o Jehovovem mestu prebivanja, ko je svojim učencem rekel: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. [. . .] Grem [vam] pripravit prostor.« (Janez 14:2) Kam je Jezus odšel? Čez čas je »vstopil [. . .] v sama nebesa, da se zdaj pokaže pred Božjim obličjem za nas«. (Hebrejcem 9:24) Iz tega zapisa izvemo o Bogu Jehovu dve pomembni dejstvi. Najprej to, da ima Bog dobeseden kraj, kjer biva, zatem pa tudi to, da je oseba, in ne kakšna nedoločljiva sila, ki bi prebivala povsod.

 Zato je Jezus svoje sledilce učil moliti takole: »Oče naš, ki si v nebesih.« Svoje molitve je namenjal osebi, Jehovu, ki je nekje, in sicer v duhovnih nebesih. (Matej 6:9; 12:50) Ta nauk se je skladal z molitvijo, ki je bila več kot 1500 let predtem izrečena v pouk Božjemu ljudstvu. V najstarejših od Boga navdihnjenih spisih je ta molitev zapisana takole: »Poglej doli iz svetega prebivališča svojega, iz nebes, in blagoslovi ljudstvo svoje.« (5. Mojzesova 26:15)

Božji sveti duh seže povsod

Medtem ko Biblija dosledno navaja, da ima Bog točno določen kraj prebivanja, pa o njegovem svetem duhu pogosto govori, da je lahko povsod. »Kam naj grem pred duhom tvojim, ali kam naj bežim pred tvojim obličjem?« je vprašal psalmist David. (Psalm 139:7) Takšni stavki nekatere zmedejo in morda sklenejo, da je Bog vsepovsod. Toda če upoštevamo sobesedilo tega kot tudi sobesedilo drugih stavkov, nam postane jasno, da lahko Jehovov sveti duh – oziroma njegova moč na delu – s svojega stalnega mesta seže kamor koli v snovnem vesolju.

Podobno kakor oče iztegne roko, da potolaži in podpre svoje otroke, tako lahko Jehova s svojo roko oziroma svetim duhom seže v kateri koli del duhovnega področja ali fizičnega vesolja, da izpolni svoj namen. Zato je psalmist lahko rekel: »Če bi dvignil peruti jutranje zarje, če bi prebival na koncu morja, tudi tam bi me vodila tvoja roka, držala bi me tvoja desnica.« (Psalm 139:9, 10SSP)

Z Bogom se je mogoče spoprijateljiti

Bog Jehova ponižno in ljubeče dovoljuje, da se njega in njegovo mesto prebivanja opisuje s človeškimi izrazi, ki kar najbolj ustrezno izražajo, kdo je in kje je. Glede tega, kakor tudi drugih reči, se tako rekoč »ponižava, da vidi, karkoli je v nebesih in na zemlji«. (Psalm 113:6) Kljub temu človek ne more zares povsem doumeti Božje narave.

Jehova je preprosto preveč veličasten, preveč mogočen in preveč čudovit, da bi se ga lahko povsem opisalo s človeškimi izrazi. Ko torej Sveto pismo govori o tem, da prebiva na določenem kraju – v nebesih – ljudje enostavno ne moremo popolnoma razumeti teh duhovnih razsežnosti. (Psalm 139:6)

Pa vendar je za nas zelo tolažilno, da vsaj nekoliko vemo, kdo Jehova v resnici je, namreč da se zavedamo, da ni neka nedoločljiva, neosebna sila, ki bi prežemala vse v vesolju. Ne, on je nekdo, ki prebiva na določenem mestu, in ima svojo osebnost, ki jo označujeta ljubezen in nežnost. Ko človek to spozna, se mu odprejo vrata največje priložnosti, ki jo lahko sploh kdo ima in je na voljo vsem ljudem – da splete osebno in vse življenje trajajoče prijateljstvo z Vsemogočnim in Najvišjim v vsem vesolju. (Jakob 4:8)