Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Atlantski losos – »kralj« v težavah

Atlantski losos – »kralj« v težavah

 Atlantski losos – »kralj« v težavah

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ IRSKE

LOSOSI so znani po tem, da preskakujejo slapove, medtem ko se pomikajo po reki navzgor, da bi se drstili. Neka zgodba govori o ribiču, ki je opazil, da »mnogim lososom ni uspelo preskočiti [slapov]«, pri katerih je lovil. Nekaj lososov je celo pristalo na rečnem bregu ob vznožju slapov. Ribič je na skali blizu vznožja zakuril ogenj in nadenj postavil ponev. Zgodba nadalje pravi, »da so nekateri nesrečni lososi, potem ko jim ni uspelo preskočiti slapov, po naključju padli v ponev«. Zato se je lahko ta ribič kasneje bahal, da je ‚v njegovi deželi toliko lososov, da kar sami od sebe skačejo v ponev, in se ribičem sploh ni treba truditi, da bi jih ujeli‘.

Čeprav gre pri tej zgodbi verjetno za pretiravanje, lososi slapove res preskakujejo. Vendar pa se iz poročila, ki ga je izdala Irska agencija za raziskovanje lososov, vidi, da je v zadnjih letih »število prostoživečih lososov, ki se po rekah navzgor pomikajo na drstišča, občutno upadlo«. Neka raziskava je odkrila, da se je od skoraj 44.000 lososovih mladic, ki so jih označili in izpustili, v enem letu vrnilo približno 1300, kar znaša le 3 odstotke.

Zaradi česa se je populacija atlantskega lososa, ki mu pravijo »kralj ribjega sveta«, tako tragično zmanjšala? Ali bo lososov sploh kdaj spet toliko kot nekoč? Ko bomo razumeli zanimiv in neobičajen življenjski cikel te veličastne ribe, bomo tudi spoznali vzroke in mogoče rešitve problema.

Prva leta življenja

Lososovo življenje se prične med novembrom in februarjem v prodnatem dnu sladkovodnega potoka. Medtem ko samec odganja vsiljivce, samica izkoplje več jamic, globokih tudi do 30 centimetrov. Samica v vsako jamico odloži več tisoč iker, samec pa jih oplodi. Samica nato ikre zaščiti tako, da jih pokrije s prodom.

Marca ali aprila se iz ikre izleže riba, neobičajnega videza. Dolga je le kake tri centimetre in ima na spodnji strani telesa nerodno vrečo z rumenjakom. Na začetku se skriva pod prodom in se hrani iz zaloge, ki jo nosi v vreči. Po štirih oziroma petih tednih, ko je porabila vsebino vreče, se prerine izpod kamenčkov v potok. Sedaj je dolga približno pet centimetrov in je videti kakor vse druge ribe. V mislih ima samo dvoje. Prvič, najti nov vir hrane – majhne insekte in plankton – in drugič, najti varno mesto, kjer bo živela. Na tej stopnji pogine več kot 90 odstotkov lososovih mladic: nekatere zaradi pomanjkanja hrane oziroma prostora, druge pa zato, ker jih pojedo roparice, kot so postrvi, vodomci, čaplje in vidre.

 Michael, ki že nekaj časa preučuje losose in druge ribe, pravi: »Čez kakšno leto meri losos približno osem do deset centimetrov in ima na vsaki strani telesa značilne temne zaplate. Ko je dolg kakih 15 centimetrov, te temne zaplate nadomesti enakomerna srebrno se lesketajoča barva. Sedaj pride do nekaterih presenetljivih in zapletenih sprememb, zaradi katerih se losos razlikuje od večine drugih rib.«

Michael nadaljuje: »Med majem in junijem se mladica zaradi nekega notranjega glasu pridruži tisočim drugim lososom in se po reki navzdol odpravi na eksodus do ustja.« Toda sladkovodna bitja v morju ne morejo preživeti, ali ne? Michael na to vprašanje odgovarja: »Navadno je tako, vendar pa pride pri škrgah lososa do kompleksnih sprememb, zaradi česar lahko iz morske vode izloči sol. Ko se te spremembe končajo, se mladica, ki je velika kakor vaša dlan, odpravi na junaško potovanje.«

Življenje v morju

Zakaj tako majhna riba zapusti reko, ki jo tako dobro pozna? Kam se odpravi? Da bi lahko mladi losos povsem odrasel, mora priti na področja s hrano. Pri tem se mora ogniti plenilcem, kot so kormorani, tjulnji, delfini in celo kiti ubijalci. Če mu to uspe, se bo hranil z neko vrsto velikega zooplanktona in s peščenimi jeguljicami, pa tudi s slaniki, kapelini in drugimi vrstami rib. V enem letu bo postal 15-krat težji – od nekaj sto gramov do skoraj 3 kilogramov. Če v oceanu ostane pet let, lahko na koncu tehta 18 kilogramov ali še več. Nekaj primerkov je celo presegalo 45 kilogramov!

Kje točno so ta področja s hrano, se ni vedelo vse do 1950-ih let, ko so poklicni ribiči  ob obali Grenlandije pričeli loviti velike količine lososov. Še eno glavnih področij, kjer se lososi prehranjujejo, so kasneje odkrili okoli Ferskih otokov, ki ležijo severno od Škotske. Od takrat so jih odkrili še več. Poročajo celo, da se lososi prehranjujejo v vodah pod arktičnim ledom! Z odkritjem teh področij, pa so se za atlantskega lososa težave šele zares pričele. Na Grenlandiji in na Ferskih otokih so zgradili velike predelovalnice rib. Poklicni ribiči so ulovili na tisoče ton rib in nenadoma je število lososov, ki so se vračali v reke na drstenje, zelo upadlo. Ko so vlade uvidele resnost tega problema, so postavile različne omejitve in določile količino rib, ki jih ribiči lahko ulovijo. Tako so lososa nekoliko zaščitile, ko je ta še v morju.

Vrnitev iz morja

Nazadnje se odrasel losos vrne v reko, v kateri se je izlegel, si poišče samico in krog se začne znova. Michael pojasnjuje: »Zares izredno je to, da se ta neverjetna riba nezmotljivo orientira, ko potuje tisoče kilometrov po oceanu, ki ga ni še nikoli prej videla! Kako ji to uspe, je vprašanje, ki znanstvenike še vedno bega. Nekateri pravijo, da se losos orientira po Zemljinem magnetnem polju, po oceanskih tokovih oziroma celo po zvezdah. Ko je enkrat v rečnem ustju, pa po mnenju nekaterih svojo reko prepozna po ‚vonju‘ oziroma kemični sestavi vode.«

»Znova se prilagodijo na življenje v sladki vodi,« pravi Michael, »in zaplavajo v reko. Ta nagon, ki jih vodi proti domu, je tako močan, da se bodo ti lososi, ki so sedaj precej večji in močnejši, trmasto trudili premagati vsakršno oviro, tudi če gre pri tem za slapove ali brzice.«

Vračajočemu se lososu pa večje težave predstavljajo skoraj nepremostljivi jezovi, sistemi hidroelektrarn oziroma druge ovire, ki jih je naredil človek. Kaj se zgodi takrat? »Mnogi ljudje, ki si prizadevajo ohraniti populacijo lososov, poskrbijo za nadomestno pot,« pravi Deirdre, raziskovalka lososov. »Zgradijo pot, ki ni tako strma in obide večje ovire. Temu pravimo ribja lestev oziroma ribji prehod. Losos lahko tako na svoji poti do drstišč varno skače v višje ležeče vode.«

»Vendar pa takšni obvodi niso vedno učinkoviti,« nadaljuje Deirdre. »Videla sem, da se nekateri lososi za takšen obvod ne zmenijo. Prepoznajo samo svojo prvotno pot in vedno znova skušajo premagati to novo oviro, ki jo je naredil človek. Mnogi poginejo zaradi izčrpanosti oziroma se v oviro zaletavajo do smrti.«

 Gojišča lososov

Lososovo meso je zelo hranljivo. Ker populacija prostoživečega atlantskega lososa upada, so ustanovili ribogojnice, v katerih losose gojijo za prodajo. Na obali jih gojijo v velikih sladkovodnih zbiralnikih, dokler ne dosežejo velikosti, ki jo imajo mladice ob selitvi v morje. Nato jih premestijo v nekakšne kletke ob morski obali, kjer jih hranijo tako dolgo, da odrastejo in so primerni za prodajo restavracijam in trgovinam s hrano.

Vendar pa so v težavah tudi lososi v gojiščih. V ribogojnicah jih hranijo z umetno pridobljeno hrano, poleg tega pa so zaradi življenja v kletkah zelo dovzetni za bolezni in parazite, kot je samook. Nekatera pršila, ki se uporabljajo za zaščito lososov, so lahko zelo močna. »Včasih sem se potapljal pod temi ribogojnicami,« pravi potapljač Ernest, »in jasno se je videlo, da je morsko dno okoli mnogih takšnih gojišč brez življenja.«

»Kralj« v nevarnosti

Mnogo prostoživečih lososov ujamejo v mreže ob obali, še preden uspejo priti v reko, v kateri so se izlegli. Ker je meso prostoživečih lososov zelo cenjeno, jih nekateri ribiči lovijo nezakonito. Tistih nekaj lososov, ki uspejo priti nazaj v reko, pa mora tudi mimo ribičev, ki imajo dovoljenje za lov. Da bi se populacije lososov zaščitile, so bili sprejeti različni ukrepi, na primer omejitev ribarjenja samo na določene predele reke, draga dovoljenja za lov in krajša sezona ribarjenja. Kljub temu ocenjujejo, da bodo vsakega petega lososa ujeli, ko bo potoval po reki navzgor.

Poleg tega prostoživeče losose ogrožajo številne bolezni, in te so že močno zdesetkale njihovo populacijo. Ena od teh bolezni, znana kot čirava kožna mrtvina, povzroča razjede na koži ribe in nazadnje smrt. Med druge možne smrtonosne ovire, s katerimi se morajo spoprijemati lososi in tudi vsa druga bitja, ki živijo v vodi, spadajo industrijske odplake in pesticidi, ki najdejo pot v reke.

Glede na vse te nevarne okoliščine, s katerimi se mora »kralj ribjega sveta« spoprijemati, ni prav nič čudno, da se je znašel v težavah, in to kljub najboljšim prizadevanjem mnogih ljudi. Zemljino naravno ravnovesje se bo popravilo šele takrat, ko bo njen Stvarnik, Vsemogočni Bog, končal človekovo uničevanje Zemlje. (Izaija 11:9; 65:25)

[Shema/Zemljevid na straneh 14, 15]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Atlantski losos se iz rek v tako oddaljenih državah, kot so ZDA, Rusija in Španija, odpravi na področja ob Ferskih otokih in Grenlandiji, kjer se prehranjuje, nato pa se vrne domov, da bi se drstil

[Zemljevid]

ZDA

Grenlandija

Islandija

Ferski otoki

Rusija

Francija

Španija

[Shema/slike na strani 15]

OSUPLJIV ŽIVLJENJSKI CIKEL

Ikre

Ikri z očesi

Do 4. tedna

Do 1. leta

Po 1. letu

Ob selitvi v morje

Odrasel losos

Drstenje

[Sliki]

Do 4. tedna

Do 1. leta

[Viri slik]

Življenjski cikel: © Atlantic Salmon Federation/J.O. Pennanen; mladica do 4. tedna: U.S. Fish & Wildlife Service, Washington, D.C.; mladica do 1. leta: © Manu Esteve 2003

[Slike na straneh 16, 17]

Vračajoči se losos lahko ta slap preskoči ali pa si izbere lažjo pot in se povzpne po ribji lestvi (del slike, povečan na desni strani)

[Slike na straneh 16, 17]

Losose ogrožajo bolezni iz komercialnih gojišč in prekomerno ribarjenje

[Vira slik]

Foto: Vidar Vassvik

UWPHOTO © Erling Svensen

[Navedba vira slike na strani 14]

© Joanna McCarthy/SuperStock