Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Lepota, skrita v temi

Lepota, skrita v temi

 Lepota, skrita v temi

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ SLOVENIJE

Z MAJHNO svetilko v roki si je Luka Čeč počasi utiral pot skozi gosto podzemno temo. Ko je globoko pod zemljinim površjem splezal visoko na skalo, ga je prevzel izjemen prizor. Pred očmi se mu je razgrnil svetlikajoč, sijajen svet. Kaj je našel? Nov rov Postojnske jame.

To odkritje spomladi leta 1818 je zaznamovalo začetek današnje cvetoče turistične industrije. Poleg tega je odprlo pot speleologiji, »znanstvenemu preučevanju ali raziskovanju jam«. Če si želite pobliže ogledali ta prečudoviti jamski sistem, se nam pridružite pri obisku Postojne.

Dežela, prepredena z jamami

Postojnski jamski sistem je z 20 kilometri rovov in jam med največjimi v Evropi. Najdemo ga na Krasu – ta slovenska pokrajina je pravzaprav apnenčasta planota, ki se razteza kakih 50 kilometrov od Jadranskega morja v notranjost, med Julijskimi Alpami in Dinarskim gorovjem. Jame na Postojnskem so le nekatere od tisočih jam na tem področju.

Danes se beseda »kras« ne nanaša samo na pokrajino v Sloveniji. Geologi po svetu z izrazom »karst« (nemški izraz za kras) opisujejo teren, podoben Krasu. Kras najdemo v številnih delih sveta, na primer v Avstraliji, Srednji Ameriki, Kitajski, Indokini in Rusiji, pa tudi na Karibskem otočju in v Sredozemlju. Za kraški svet so značilna pusta, skalnata tla, v katerih zaradi erozije nastanejo jame, ponori, podzemni tokovi in jezera.

Velik del Slovenije ima kraška tla, zato je tukaj obilo jam in drugih podzemnih tvorb. Postojnska jama se prišteva med tako znamenite kraške jame, kot sta Mamutska jama v Kentuckyju (ZDA) in Jama trstna piščal pri Guilinu (Kitajska).

 Pogled v notranjost jam

Prvi opis Postojnske jame je iz 17. stoletja, ko je o njej pisal slovenski učenjak Janez Vajkard Valvasor v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske. Valvasor je napisal, da imajo jame na tem področju ‚čudno oblikovane stebre‘. Primerjal jih je z ‚vsakovrstno gomazjo, kačami in drugimi živalmi, raznimi pošastnimi postavami in spačenimi obrazi, prikaznimi in podobnim‘. Dodal je: »Stud in strah sta še večja, ker so povsod, na vseh straneh, mnogi hodniki, votline, globoka brezna.« Nič čudnega, da si je po branju takšnega grozljivega opisa le malo ljudi upalo prodreti dlje v strašljivo temino jam!

Toda sčasoma je priljubljenost Postojnske jame narasla, še posebej po letu 1818, ko je Čeč odkril nov rov. Že naslednje leto so bile jame odprte za javnost. Toda mnogi so si ta naravna čudesa lahko ogledali na svoje oči šele, ko je bila leta 1872 dodana železnica in leta 1884 električna razsvetljava. Kaj so videli?

Postojnski jamski sistem danes slovi zaradi svojih prekrasnih rovov. Bogate barve in nenavadne oblike stalaktitov in stalagmitov dajejo jamskim rovom pridih žlahtnosti. Nekateri se svetlikajo, kakor bi bili posuti z diamanti, medtem ko drugi žarijo v toplih rumenorjavih in rjastih odtenkih. Napisi na stenah odkrivajo, da so v redki lepoti jam uživali že obiskovalci preteklih stoletij.

Odkritje novih vrst

Raziskovanje teh obsežnih jam ni razkrilo le novih in nenavadnih geoloških tvorb, ampak tudi poprej neznane življenjske oblike. Do danes so v Postojnskem jamskem sistemu odkrili več kot deset novih vrst.

Do enega takšnih odkritij je na veliko veselje speleologov po vsem svetu leta 1831 prišel Čeč. Odkril je nenavadnega jamskega hrošča, ki je dobil imel drobnovratnik. Kakor nakazuje že samo ime, ima ta hrošč ozek vrat. Drobno ima tudi glavo, trup je okrogel, tipalke in noge pa so nenavadno dolge. Na žalost je bil prvi najdeni hrošč nehote poškodovan, tako da podrobnejše preučevanje ni bilo možno, vse dokler niso čez 14 let našli drugega takega hrošča.

Drugo nenavadno bitje, ki so ga našli tukaj, je slepi močeril. Že leta 1689 je Valvasor zanj rekel, da je ‚zmajev mladič‘. Ta drobna dvoživka je predmet številnih znanstvenih raziskav.

Sosednje jame

Postojnska jama je le ena od številnih jam na tem področju. Še posebej znamenite so bližnje Škocjanske jame, ki so od leta 1986 na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Obiskovalce tega jamskega sistema osupne velikost jam in sotesk. Te veljajo za največje v Evropi. Samo en del jamskega sistema meri v dolžino 300 metrov, v širino 100 metrov in v višino 110 metrov!

Vhod v Jamo pri kraju Predjama ščiti velika trdnjava, v kateri je nekoč živel legendarni vitez Erazem Jamski. Grad naj bi se več stoletij upiral zavojevalcem. Hrano in druge potrebščine so stanovalci gradu lahko dobivali po skrivnih podzemnih rovih, ki so grad povezovali z jamo pod njim. Menda se je Erazem posmehoval napadalcem, tako da jim je metal sveže češnje ali pa pečeno meso, zato da bi jim dokazal, da zaprt za stenami svojega gradu ne trpi nobenega pomanjkanja. Ne glede na to, ali je zgodba pristna ali ne, so skrivni rovi resnični.

Raziskovanje osupljivega jamskega sveta slovenskega krasa je lahko vir številnih nepričakovanih radosti. Svetovno znani kipar Henry Moore je Postojnsko jamo opisal z besedami: »To je najlepša razstava Naravinih kiparskih del, kar sem jih kdaj videl.« Če boste kdaj imeli priložnost obiskati to jamo, se boste morda strinjali z njim.

 [Okvir/slika na strani 24]

»Človeška ribica«

Močeril (Proteus anguinus) je zaradi nenavadne barve kože, ki nekatere spominja na človeško, znan kot človeška ribica. Ta dvoživni vretenčar živi le v podzemnih vodah kraškega sveta severovzhodne Italije, Slovenije in južnejših krajev. Brezbarvna koža in zakrnele oči mu niso ovira, saj vse svoje življenje, od jajčeca pa do smrti, preživi v popolni temi. Neverjetno je, da so nekatere izmed teh »ribic«, ki lahko brez hrane preživijo tudi več let, menda dočakale 100 let.

[Vir slike]

Arne Hodalic/www.ipak.org

[Slike na strani 24]

1. Jama v Škocjanskih jamah, ki meri v višino 110 metrov

2. Predjamski grad, ki varuje vhod v Jamo pod njim

3. Postojnska jama je postala svetovno znana

[Navedba vira slike na strani 23]

Arne Hodalic/www.ipak.org