Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Monteverde – naravni rezervat v oblakih

Monteverde – naravni rezervat v oblakih

 Monteverde – naravni rezervat v oblakih

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ KOSTARIKE

Topli pasatni vetrovi, ki pihajo s Karibskega morja, trčijo ob gore, visoke do 1700 metrov. Ko se vzpenjajo po pobočjih teh vrhov, se ohlajajo in vlažen zrak se kondenzira. Gosti in nizki oblaki, ki nastanejo, okopajo gore z dežjem ali pa jih odenejo v meglice. Rezultat? Izjemen kraj osupljive naravne lepote, znan kot oblačni gozd.

PIŠE se leto 1951. Štiriinštirideset pripadnikov verske skupine, na splošno znane kot kvekerji, se s svojega doma v Alabami (ZDA) odpravi poiskat kraj, kjer bi ustanovili miroljubno versko skupnost. Njihovo iskanje jih pripelje do gora, zastrtih z oblaki, v severozahodni Kostariki v Srednji Ameriki. Področje je odmaknjeno, zemlja pa plodna in sorazmerno poceni.

Toda preoblikovati področje za kmetijsko obdelavo ni enostavno. Marvin Rockwell, eden teh prvih priseljencev, se spominja: »Na goro je vodil le kolovoz. S krampi in lopatami smo ga popravili, tako da smo se po njem lahko peljali z džipi.« Ob pomoči domačinov jim je nazadnje le uspelo, da so si postavili dom v oblakih. Povsem ustrezno so ga poimenovali Monteverde, kar pomeni »zelena gora«.

Dve odločitvi priseljencev sta imeli daljnosežne posledice. Vedeli so, da morajo poskrbeti, da bi bila njihova kmečka skupnost samozadostna. Toda kaj bi lahko pridelovali, da bi zdržalo dolgo pot z gore  na tržnico? Odločili so se, da je od vseh izdelkov najprimernejši sir. Majhen sirarski obrat, ki je takrat pričel delovati, danes poleg raznih mlečnih izdelkov, kot so kisla smetana, kremni sir in sladoled, dnevno proizvede tudi več kot 4000 kilogramov sira.

Priseljenci so se tudi odločili, da pustijo nedotaknjenih 541 hektarjev gozdnatega pobočja nad svojimi domovi. To vodozbirno območje je bilo vodni vir za njihovo malo hidroelektrarno, zato so sklenili, da ga je modro zaščititi. Toda kmalu je bogata raznolikost flore in favne na tem območju pritegnila pozornost znanstvenikov, še posebej ko so odkrili zlato krastačo (Bufo periglenes). (Glej okvir o zlati krastači.) V 1960-ih je skupina znanstvenikov in krajanov ustanovila zatočišče za prostoživeče živali z imenom Rezervat oblačnega gozda Monteverde, ki je kmalu zatem zajel tudi vodozbirno območje. Od takrat se je rezervat še razširil, tako da danes obsega približno 10.500 hektarjev.

Rezervat Monteverde je ena najbolj obiskanih kostariških znamenitosti. Po strmih in zavitih poteh do rezervata se letno odpravi tudi do 50.000 turistov. Opazovalci ptic in prirodoslovci se množično zgrinjajo, da bi si ogledali na tisoče rastlinskih, ptičjih in drugih živalskih vrst, ki domujejo v rezervatu in njegovi okolici.

Rastline

Temelj rezervatnega ekosistema je kakih 500 drevesnih vrst. Nekatera drevesa se v boju z vetrovi, ki so zavrli njihovo rast in jih skrivenčili, vztrajno oklepajo golih grebenov. Druga rastejo v zavetju in so ogrnjena s plezalkami, zelišči in grmi, ki prekrivajo njihovo deblo. Kako lahko te rastline, ki jim rečemo epifiti oziroma priraslike, preživijo, ko pa niso ukoreninjene v zemljo? V popotniškem vodniku piše: »V tem zelo vlažnem okolju dobijo epifiti dovolj vode celo brez razsežnih koreninskih sistemov. Na  voljo imajo tudi dovolj hranilnih snovi, saj se v obilico rastlinja ujame veliko odmrlih listov, ki ob dežju padajo s krošenj.«

Večinoma zeleno ozadje popestri tristo vrst barvitih orhidej. Velik del preostalega prostora v pokrajini zapolnjuje 200 vrst tukaj rastočih praproti – nekatere so visoke skoraj 12 metrov in stare 150 let.

Kaj je vzrok za tolikšno biotsko raznovrstnost na tako majhnem koščku zemlje? Eden je, da se rezervat razteza tako proti Tihemu oceanu kakor tudi proti Karibskemu morju. Velike razlike v vlažnosti in temperaturi na različnih nadmorskih višinah ustvarjajo šest ekoloških območij, v katerih se življenje bohoti v osupljivi raznolikosti.

Ptice in druge živali

Monteverde je raj za opazovalce ptic. Leta 1996 so ocenjevali, koliko vrst ptic je navzočih v premeru 25 kilometrov, kar je zajemalo tudi dele Monteverda. V le 24 urah so našteli 369 ptičjih vrst! Med avtohtonimi vrstami ptic so drobni kolibriji in bleščavi kvecali. Pravzaprav veliko obiskovalcev pride sem prav zato, da bi videli kvecala – eno tropskih ptic z najbolj impresivnim perjem. V Monteverdu gnezdi približno 100 parov kvecala, vendar jih je težko opaziti, saj se njihovo zeleno perje povsem zlije z gozdnim zelenjem. Toda težko je spregledati kolibrije, ki redno prihajajo v krmilnice, postavljene zunaj krajevnih trgovin in restavracij. Čudovito okrašeni z lesketavo vijolično, smaragdno in turkizno barvo švigajo med cvetovi in krmilnicami. Njihovih kril sploh ne vidimo, ker tako hitro mahajo z njimi.

V Monteverdu domuje tudi sto vrst sesalcev. »To je eden redkih preostalih habitatov, kjer živi [. . .] pet vrst iz družine mačk: jaguar, ozelot, puma, dolga mačka in jaguarundi,« piše v Costa Rica Handbook. Vendar se te samotarke človeku ne približujejo preveč. »Pumo vidimo na kakih šest mesecev,« je za Prebudite se! povedal upravitelj rezervata, Rafael Bolaños, »jaguarja pa približno vsaka tri leta.« Veliko verjetneje je, da bo človek srečal katero od tukajšnjih 120 vrst dvoživk in plazilcev.

Kakšna je prihodnost Monteverda? Trenutno si okoljevarstveniki prizadevajo zaščiteno območje razširiti. Pravzaprav se je to območje z nedavno priključitvijo Gozdnega rezervata Santa Elena in Večnega deževnega gozda otrok povečalo za več kot enkrat. (Glej spodnji okvir.) Upajo, da bodo s temi ukrepi uspeli zagotoviti, da se bo življenje v oblakih vedno bohotilo.

[Okvir/slika na strani 17]

Izginotje zlate krastače

Avtohtono zlato krastačo, ki je v resnici bleščeče živooranžne barve, je v 1960-ih visoko v gozdovih Monteverda odkril biolog Jay Savage. Monteverde je, kot kaže, edini kraj na zemlji, kjer je bilo mogoče najti to vrsto. »Leta 1985 je bilo opaženih kakih 1000 teh krastač,« pravi Rafael Bolaños, upravitelj rezervata Monteverde. »Toda samo dve leti zatem jih je bilo mogoče najti komaj kaj.« Sedaj prevladuje mnenje, da je zlata krastača izumrla.

Doktor Alan Pounds, ki je preučeval izginotje 20 vrst žab in krastač v rezervatu Monteverde, opaža, da so se »tik pred propadom in izginotjem številnih populacij dvoživk, med drugim tudi endemične zlate krastače, pojavili nenormalni vzorci dnevnih padavin«.

[Vir slike]

© 2003 Richard Sage

[Okvir na strani 18]

Večni deževni gozd otrok

V majhni osnovni šoli na švedskem podeželju je razred devetletnikov vprašal, kaj lahko naredi za ohranitev deževnega gozda. Ob pomoči svoje učiteljice so zbrali denar, s katerim je bilo leta 1988 kupljenih šest hektarjev ogroženega deževnega gozda. Tako se je rodil Večni deževni gozd otrok. Ko se je novica o projektu razširila, so se jim pridružili otroci še iz 44 držav. Zbrali so dovolj denarja, da zaščiteno območje zdaj obsega na tisoče hektarjev, ki na treh straneh mejijo na rezervat Monteverde.

[Zemljevid na strani 16]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Monteverde

[Slika na strani 16]

Epifitske rastline

[Slika na strani 16]

Praproti

[Slika na straneh 16, 17]

Orhideja

[Slika na strani 18]

Kolibri

[Vir slike]

THE HUMMINGBIRD SOCIETY /Newark Delaware USA

[Slika na strani 18]

Kvecal

[Vir slike]

© Anthony Mercieca/SuperStock

[Slika na strani 18]

Rdečeokica

[Navedba vira slike na strani 17]

Ozadje in orhideja: © Michael and Patricia Fogden