Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Edinstven most, ki je spremenil otok

Edinstven most, ki je spremenil otok

 Edinstven most, ki je spremenil otok

Od pisca za Prebudite se! iz Kanade

TRAVNAT Otok princa Edvarda, ki s svojo obliko spominja na polmesec in je ugnezden v zaliv Reke svetega Lovrenca ob atlantski obali, je najmanjša provinca v Kanadi. Francoski raziskovalec iz 16. stoletja Jacques Cartier ga je opisal kot »najprijetnejši kraj, kar jih je človek kdaj videl«. Otok princa Edvarda, ki ga več kot 130.000 domačinov na kratko imenuje Otok, je znan po svojih neokrnjenih plažah, pridelavi krompirja, ki uspeva v rodovitni rdeči zemlji, in jastogih, ki jih lovijo ob njegovem obrežju. Več kot stoletje zatem, ko se je otok leta 1873 pridružil dominionu Kanada, so med otokom in celino zgradili trdno povezavo – edinstveni Confederation Bridge (Zvezni most). Kako pa ta most vpliva na otok in njegove prebivalce?

Otok princa Edvarda od celine ločuje sorazmerno ozek pas morja, ki je na najožjem in najplitvejšem delu širok samo kakih 13 kilometrov. Vendar 300 kilometrov dolga ožina Northumberland v otočanih vzbuja močan občutek edinstvenosti, saj jim veliko pomenijo zgodovina, poljedelska tradicija in spokojnost njihovega rajskega otoka.

Ta odmaknjenost od ostalega sveta se je končala novembra 1996, ko je bil nameščen še zadnji odsek Confederation Bridgea. Uradna otvoritev mostu je bila 31. maja 1997. Od takrat lahko otočani in obiskovalci ožino z avtomobilom prevozijo v kakih 12 minutah, kar jim omogoča, da čeznjo nemoteno potujejo skozi vse leto.

 Toda kaj ljudi tako pritegne na ta osamljeni otok? Za številne se odgovor skriva v knjigi Ana z Zelene domačije. Da, avtorica te slavne knjige, Lucy Maud Montgomery (1874–1942), je bila iz Cavendisha, kjer še vedno stoji njen dom. Vsako poletje se tja zgrne več kot 200.000 turistov.

Zakaj je ta most edinstven?

Po svetu je veliko slavnih mostov, ki so arhitekturna čudesa sodobnega časa. Zakaj je torej ravno ta vreden posebne pozornosti? To nikakor ni najdaljši most na svetu, vendar zanj velja, da je v zimskem času »najdaljši most čez zaledenele vode«.

Ožina Northumberland je v petih zimskih mesecih skoraj vedno zaledenela, zato je ta most narejen tako, da kljubuje ostrim vremenskim razmeram. Most se na celini začne na rtu Jourimain v Novem Brunswicku. Razteza se čez ožino in se konča na jugozahodni peščeni obali Otoka princa Edvarda, blizu vasice Borden. Ali bi se radi zapeljali po tej 11 metrov široki dvopasovnici? Čez most ni dovoljeno iti peš oziroma se peljati s kolesom. To oviro so rešili tako, da se pešci in kolesarji čezenj lahko peljejo z javnim prevoznim sredstvom. Na najvišjem delu mostu, na sredini ožine, ste kakih 60 metrov nad vodo, kar je približno tako visoko, kakor če bi bili na vrhu 20 nadstropne stavbe. Zakaj je most na tem delu tako visok? Zato da lahko pod njim plujejo čezoceanske ladje.

Gradnja, pri kateri so mislili tudi na okolje

Za takšen projekt je potrebno zapleteno in obsežno zavarovalno kritje ter skrbno okoljsko načrtovanje, da bi zaščitili ekosistem v okolici. Ena od glavnih skrbi je bila, kako bo most vplival na spomladansko taljenje ledu v ožini. Vsakršno kopičenje ledu bi lahko imelo močan vpliv na okolico mostu in morski živelj, pa tudi na ribištvo. V upanju, da jim bo uspelo ustvariti nov življenjski prostor za jastoge, so na izbrane lokacije celo prenesli usedline z morskega dna.

Pri tem imajo pomembno vlogo bakreni ščiti stožčaste oblike, ki most varujejo pred ledom in so na stebre nameščeni v višini vodne gladine. (Glej skico na strani 18.) Kakšna je njihova naloga? Nakopičeni led, ki pritiska ob stožec, se pomika navzgor, dokler se pod lastno težo ne zlomi. Nato pade nazaj in spolzi po obeh straneh stebra. Da bi se led v ožini čimmanj kopičil, so stebri trdno umeščeni v živo skalo v razmiku kakih 250 metrov.

 Izzivi pri sestavljanju mostu

Sestavni deli mostu so gromozanski. Štirje glavni sestavni deli so: 1. temelj stebra, ki je na dnu ožine umeščen v obdelano živo skalo in se dviga do vodne gladine, 2. steber, ki je pritrjen na temelj stebra, 3. glavni nosilec, ki sloni na vrhu stebra, in 4. sekundarni nosilec, ki med seboj povezuje glavna nosilca. (Glej gornjo skico.) Pri gradnji je sodelovalo več kot 6000 delavcev in preko 80 odstotkov dela je bilo opravljenega na kopnem v »ogromni 60 hektarjev veliki hali«. Posamezne dele so nato od tam prepeljali do obale in jih na morju sestavili.

Dokončan glavni nosilec od enega konca do drugega meri tudi do 192 metrov. Morda se sprašujete: ‚Kako je kaj tako gromozanskega sploh mogoče premakniti?‘ S transporterjem. Če transporter opazujete med obratovanjem, vas spominja na mravljo, ki na svojem hrbtu prenaša predmete, mnogokrat večje od nje same. Prenašati naokoli 7500 ton, kot je teža enega nosilca, ni mačji kašelj! Ker se je transporter na svoji poti po jeklenih tračnicah pomikal tako zelo počasi, namreč samo tri metre na minuto, mu seveda ni uspelo zmagati na nobeni dirki. Nič čudnega torej, da so transporterjema, ki so ju uporabljali pri gradnji mostu, dali vzdevek Želva in Jastog!

Vendar pa ti »mravlji« nista bili narejeni za vodo, zato so si morali pomagati tudi s 102 metra visokim plavajočim žerjavom z dvema trupoma. Neki novinar ga je opisal kot »precej grdo stvar s predolgim vratom in pošastno velikimi stopali«, ki pa ima v sebi »milino laboda«. To plovilo, ki so ga prvotno izdelali leta 1990 za gradnjo mostu med danskima otokoma Fyn in Sjælland, so popravili in ga pripeljali iz mesta Dunkerque v Franciji. Presenetljivo je, da to velikansko plavajoče dvigalo »lahko dvigne toliko, kolikor tehta 30 letal Boeing 737, in na odprtem morju manevrira s kirurško natančnostjo«. Upravljali so ga s satelitskim navigacijskim sistemom (GPS), zato je lahko glavne  nosilce in druge sestavne dele mostu namestil tako natančno, da je bilo odstopanje manjše od dveh centimetrov. (Glej sliko na strani 18.)

Kako vse to vpliva na otok?

Novi most je simbol napredka. Vendar pa se nekaterim ob tem postavljajo vprašanja o prihodnosti, na katera ne najdejo odgovora. Celo sedaj, sedem let po njegovi slovesni otvoritvi, je še prezgodaj napovedovati, na kaj vse bo most vplival, še zlasti kar se tiče okolja. Leta 2002 je znanstvenik, ki preučuje jastoge, poročal, da most po vseh dokazih sodeč ni vplival na populacijo jastogov. Dodal je še: »Za atlantsko skalno rakovico je zadnjih pet let najboljših.« Kako pa je s turizmom?

V zadnjem času se je turizem povečal za »neverjetnih 61 odstotkov«, piše v nekem poročilu. Seveda večina turistov otok obišče poleti. Poleg tega se je izvoz med letoma 1996 in 2001 skoraj podvojil. Odprla so se tudi nova delovna mesta. Res pa je, da mnogi, ki so bili zaposleni v nekdanji trajektni službi, sedaj zaslužijo precej manj. Nekateri se tudi pritožujejo nad visoko mostnino. Drugi pa bodo morda rekli, da je takšna pač cena napredka.

Ali je otok zaradi lažjega dostopa na celino sedaj kaj manj očarljiv? Nekateri, ki na otok pridejo »od daleč«, da bi uživali v njegovi spokojnosti, se morda sprašujejo, ali se bodo pred življenjsko naglico na celini še vedno lahko umaknili v nedotaknjeno pokrajino in na sipine Abegweita oziroma »zibelke na valovih«, kakor so otok imenovali staroselci Mikmaki.

Zares, Confederation Bridge je nadvse impresivna mojstrovina. Ali voznikom med to kratko vožnjo veke postanejo težke? Komajda. Zaradi oblike mostu, ki spominja na razpotegnjeno črko S, lažje ostanejo budni in uživajo v vožnji. Morda bo ta most za vas dodatna spodbuda, da obiščete »vrtiček sredi zaliva« in okusite spokojno življenje tamkajšnjih prebivalcev, pa naj ste ljubitelj knjige Ana z Zelene domačije ali ne.

[Okvir/slika na strani 19]

Izzivi potovanja pozimi

Zgodnji evropski naseljenci na Otoku princa Edvarda so kmalu odkrili, da jih plošče premikajočega se ledu vsako leto za pet mesecev odrežejo od ostalega sveta. Neznansko težko je bilo namreč prečkati plavajoči led, ki se je pogosto nakopičil zaradi nevihtnih vetrov. Takšen podvig zagotovo ni bil za strahopetce. Ti naseljenci so ožino pozimi prvič skušali prečkati leta 1775, in to v majhnih kanujih na lesenih saneh, s čimer so posnemali Mikmake. Od takrat dalje so potniki in pošta čez ožino pozimi potovali dokaj redno, čeprav »ljudje niso stali kar v vrsti, da bi se lahko odpravili na to tvegano potovanje«, piše v knjigi Lifeline—The Story of the Atlantic Ferries and Coastal Boats. F. H. MacArthur pa v Maritime Advocate and Busy East izjavlja: »Dame so vozili čez ožino za dvojno ceno, ker se od njih ni pričakovalo, da bi kar koli delale. Moške so na čolne privezovali z usnjenimi jermeni, in sicer iz dveh razlogov: da so lahko čolne vlekli po ledu in da se niso utopili, če so po nesreči padli v vodo. Čolni so bili kakih 5 metrov dolgi in meter široki, premec pa so imeli obrnjen navzgor kakor sani. Zunanja stran plovila je bila ojačana z močno cinkovo pločevino.« Po mnenju nekaterih so se z njimi preko ožine zadnjikrat prepeljali 28. aprila 1917, za tem pa je vlada kupila ledolomilec, ki se je skozi led lahko prebijal prav tako redno kakor plovila, prilagojena za led, a je bil varnejši od njih.

[Slika]

Plovila, prilogojena za led, so ožino Northumberland zadnjikrat prečkala leta 1917

[Vir slike]

Public Archives and Records Office of Prince Edward Island, Accession No. 2301–273

[Shema na strani 18]

(Lega besedila – glej publikacijo)

3 glavni nosilec 4 sekundarni nosilec

 

2 steber, ki je pritrjen na temelj stebra

 

bakren ščit

 

1 temelj stebra

[Zemljevid na strani 16]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Otok princa Edvarda

[Slike na strani 17]

Otok princa Edvarda vsako leto pritegne na stotisoče turistov

[Slika na strani 18]

Žerjav Svanen namešča glavni nosilec na steber

[Vir slike]

Photo courtesy of Public Works & Government Services Canada and Boily Photo of Summerside

[Slike na straneh 18, 19]

Sredina mosta je kakih 60 metrov nad vodo, tako da pod njim lahko plujejo ladje

[Navedba vira slike na strani 17]

Tourism Prince Edward Island/John Sylvester