Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Moj temelj za smiselno življenje

Moj temelj za smiselno življenje

 Moj temelj za smiselno življenje

PRIPOVEDUJE ERNEST PANDACHUK

Rodil sem se v preriji Saskatchewana v Kanadi. Pri 23-ih sem odšel v Afriko, kjer sem preživel 35 čudovitih let kot misijonar. Kako to, da se mi je življenje tako odvijalo? Ne zgolj po naključju. Naj vam pojasnim.

DOM, v katerem sem se rodil, je bil zgrajen iz brun, ilovice in slame in je le stežka ščitil našo družino pred hudimi prerijskimi zimami. Leta 1928, ko se nas večina od devetih otrok še ni rodila, sta oče in mama prejela biblijsko literaturo od nekega moškega, ki je obiskal našo kmetijo. V dolgi zimi, ki je sledila, sta s temi publikacijami raziskovala Biblijo. Do pomladi sta se prepričala, da sta našla resnico. O njej sta govorila družini, prijateljem in sosedom, še posebej pa svojim otrokom.

Rodil sem se leta 1931 in kmalu za tem je na svet prišlo še pet mlajših bratov in sester. Ena od ustaljenih navad v naši družini je bilo branje in preučevanje Biblije. Na jutra, ki smo jih preživeli skupaj, imam lepe spomine. Oče je z nami vodil razpravo o biblijskem stavku tudi takrat, ko smo imeli koga na obisku. Mama, oče in starejši otroci so se menjavali pri glasnem branju na Bibliji temelječih publikacij.

Oče nas ni naučil le brati in pisati, ampak tudi raziskovati z biblijsko konkordanco. Kmalu smo se naučili, kako z Biblijo pojasnjevati svoje verovanje. Te prijetne razprave so mi pomagale, da sem se z ljudmi lahko pogovarjal o biblijskih temah. Sčasoma sem lahko z Biblijo spodbijal lažne verske nauke. Znal sem dokazati, da je duša umrljiva, da ni peklenskega ognja ter da si Bog in Jezus nista enakovredna oziroma nista del tako imenovane trojice. (Propovednik 9:5, 10; Ezekiel 18:4; Janez 14:28)

Oče in mama sta nas učila tudi z zgledom in nas spodbujala, naj trdno stojimo za tem, kar je prav, pa četudi na račun priljubljenosti. Sama na primer nista nikoli kadila in tudi nas sta opozarjala pred škodljivimi učinki kajenja ter pred tem, da bodo v šoli na nas pritiskali, naj poskusimo kaditi. Spomnim se  očetovih besed: »Lahko ti bo kdo rekel, da si slabič, če ne boš hotel kaditi. Vendar ga vprašaj: ‚Kdo je pravi moški? Tisti, ki mu je tobak gospodar, ali pa tisti, ki je gospodar tobaku?‘«

Drugi preizkus, ali bom ostal zvest vzgoji, ki je temeljila na Bibliji, sem doživel pri 11-ih. Takrat se je že začela druga svetovna vojna in v šoli se je od otrok pričakovalo, da bodo prisegli zvestobo zastavi. Iz preučevanja Biblije sem spoznal, da bi bila takšna prisega čaščenje, zato tega nisem hotel storiti. Zaradi tega sem bil za šest mesecev izključen iz šole.

Šolo sem nazadnje kljub temu končal, marca 1947 pa sem s krstom v vodi simboliziral svojo posvetitev Bogu Jehovu. Čez šest mesecev sem postal pionir, polnočasni oznanjevalec dobre novice. Na začetku sem služil v južnem delu Saskatchewana ter na tem prostranem področju oznanjeval kmetom in rančarjem. Poleti sem jezdil na konju, v mrzli zimi pa sem se vozil s pokritimi sanmi, ki jih je vlekel konj in smo jim rekli vagon. Moral sem biti zelo previden, da se sani niso prevrnile, saj so bile ogrevane s pečjo na oglje.

Podeželani so bili prijazni in gostoljubni. Ko sem jih obiskal pozno popoldan, so me navadno povabili, naj pri njih prenočim. Kako zelo sem cenil živahne biblijske razprave, ki smo jih zatem imeli! Ena od družin, ki se je po takšni celonočni razpravi odzvala na biblijsko resnico, so bili Petersonovi. Earl in njegova mati sta postala goreča Jehovova pričevalca.

Služim v Quebecu

Leta 1949 sem se odzval na klic po pionirjih, ki bi pomagali oznanjevati v pokrajini Quebec. To je storilo še kakih 200 drugih pionirjev iz zahodne Kanade. Septembra so prispeli v Montreal, pripravljeni, da sprejmejo dodelitve po vsem Quebecu. To je bilo v obdobju, ko je bil na oblasti katoliški ministrski predsednik Maurice Duplessis, ki je prisegel, da bo pokrajino očistil Prič.

To so bili zelo aktivni in razburljivi časi, polni izzivov. Moral sem se naučiti francoščino, srečal sem se z zaporom in napadi drhali, fanatični vsiljivci pa so nam prekinjali krščanske zbore. Vendar me takšna nestrpnost ni prestrašila oziroma povzročila, da bi se obotavljal nadaljevati življenjsko pot Božjega služabnika. Starši so mi vcepili ljubezen do tega, kar je prav, in zavest, da bo svetovno oznanjevalsko delo, ki ga je Jezus napovedal, opravljeno kljub nasprotovanju. (Matevž 24:9, 14)

Med bivanjem v Quebecu sem spoznal Emily Hawrysh, zvesto pionirko iz Saskatchewana. Emily je od najine poroke 27. januarja 1951 moja zvestovdana sodelavka in spodbudna tovarišica. Ker je bil najin cilj še bolj sodelovati v strežbi, sva oddala prošnjo in bila sprejeta na Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead, ki v večmesečnem tečaju pionirje izšola za misijonarsko  službo. Februarja 1953 sva diplomirala v 20. razredu.

Medtem ko sva čakala na dokumente za vstop v Afriko, so naju prosili, da pomagava kanadskim občinam Jehovovih prič v Alberti in Ontariu. V tistih dneh sva od občine do občine potovala z javnimi prevoznimi sredstvi. Tako sva se naučila poenostaviti življenje in vso svojo lastnino nositi v kovčkih. Čez nekaj mesecev, ko so bili najini dokumenti za potovanje in vstop v državo naréd, sva odšla v Južno Rodezijo, ki se sedaj imenuje Zimbabve.

Prilagajava se na življenje v Afriki

V petih mesecih po najinem prihodu sva dobila nalogo, da obiskujeva skupine Jehovovih prič v Zimbabveju in Bocvani ter v južnih delih Severne Rodezije (sedaj Zambija). V Gileadu so naju spodbujali, naj dodelitve v tuji deželi ne primerjamo z domovino in naj ne pozabimo, da se lahko ne glede na okoliščine, v katerih se znajdemo, iz takrat pridobljenih izkušenj kaj naučimo. Te modre besede so nama pomagale, da sva prilagodila svoje stališče. Vse do danes se z Emily strinjava z rekom: »Vsako okoliščino kar najbolje izkoristi, saj se morda ne bo nikoli več ponovila.«

Iz kraja v kraj sva potovala z vlakom, avtobusom, tovornjakom ali kolesom – z vsem, kar nama je bilo pač na voljo. Čeprav je bilo že to utrudljivo, pa so se pojavile še druge razmere, ki so preizkusile najino odločenost, ‚da vsako okoliščino kar najbolje izkoristiva‘. Emily prvi dve leti ni mogla z menoj potovati na območja, kjer so živela plemena, saj je bilo to z zakonom prepovedano. Tako je morala moja žena, s katero sem bil poročen šele nekaj let, ostati v mestih blizu končne postaje železniške proge. V teh mestih pogosto ni bilo nobene Priče. Ženina vera, pogum in odločnost me niso navdali le z občudovanjem in ljubeznijo do nje, temveč so tudi obrodili kraljestvene sadove.

Takoj ko se je Emily nastanila pri kom od krajanov, je začela v soseščini pričevati, vse dokler se nisem vrnil z ozemlja, kjer so živela plemena. Včasih je sama oznanjevala po cel mesec. Moč in zaščito je našla v tem, da se je zanašala na Jehovovo mogočno roko in njena strežba je obrodila sadove. Tako se je na biblijsko resnico odzvala Rita Hancock in kasneje se ji je pridružil še mož. Postal je zvest brat in je vse do svoje smrti služil kot krščanski starešina. V nekaterih mestih, kjer je Emily sejala seme biblijske resnice, so danes živahne občine.

Afriška gostoljubnost in iznajdljivost

Jaz pa sem medtem ganjen občutil, kako zelo afriški Priče s plemenskih območij cenijo Jehovovo organizacijo in njene potujoče predstavnike. Ti ljubeči krščanski bratje so zame dobro poskrbeli. Vsak ponedeljek sem potoval z enega zborskega mesta na drugo. Ponavadi sem spal v novo zgrajeni travnati kolibi, kar mi je obudilo spomine na naše domače posestvo v Saskatchewanu. Moja postelja je bila 30 centimetrski sveženj trave, položen na tla, čezenj pa je bila razprostrta rjuha.

Zbore smo na območjih, kjer so živela plemena, ponavadi imeli na prostem v gozdu. Navzoči smo očistili podrast, drevesa pa prekrili z veliko zelenja, da smo imeli senco. Snope trave, ki so jih lično razvrstili v lepo urejene vrste, smo uporabili za sedeže. Nazadnje pa smo okoli tega prostora postavili ogrado iz trave. V tem naravnem okolju je bilo moje srce vedno ganjeno ob melodičnih glasovih naših afriških bratov in sester, ki so v nepozabni harmoniji peli hvalnice Jehovu.

Doživetje, ki si ga je vredno zapomniti

V strežbi sem spoznal Gideona Zenda, glavnega nadzornika misijonskih šol, ki jih je vodila anglikanska cerkev. Gideonu je cerkev omogočila šolanje, tudi izobraževanje na fakulteti. Vendar na mnoga od svojih biblijskih vprašanj ni dobil zadovoljujočih odgovorov. Zato me je prosil, da bi se sestal z njim in z nekaj njegovimi sodelavci ter jim odgovoril na vprašanja. Zbralo se je kakih 50 ljudi, tudi šolskih nadzornikov, ravnateljev in učiteljev. Razpravi je predsedoval Gideon. Lepo po vrsti smo šli od  teme do teme. O vsaki temi sem govoril 15 minut, nato pa so mi navzoči postavljali vprašanja. To je trajalo več ur.

Zaradi tega nenavadnega shoda so Gideon, njegova družina in številni njegovi sodelavci nazadnje postali posvečeni, krščeni Jehovovi služabniki. Krajevni škof je poskrbel, da so izgubili službo v anglikanskem izobraževalnem sistemu. Vendar to nikogar od njih ni prestrašilo, ostali so trdni v Jehovovi službi in nekateri med njimi so pričeli pionirati.

Odziv na film, ki je vzbujal pozornost

Leta 1954 so Jehovove priče posneli film The New World Society in Action (Novosvetna družba v akciji). Naslednje leto je bil odpravljen zakon, ki je ženam prepovedoval, da bi skupaj s svojimi možmi odšle na ozemlja, kjer so živela plemena. Tako me je Emily sedaj lahko spremljala na ta območja. V tistih časih smo bili opremljeni z motornim vozilom, električnim generatorjem in projektorjem, da smo lahko plemenskim skupnostim predvajali film. Mnogi še nikoli niso videli nobenega filma, zato je naše predvajanje vzbujalo veliko pozornost. Film je korak za korakom prikazoval tiskanje Biblij in biblijske literature v naši veliki tiskarni v Brooklynu v New Yorku.

V filmu so bili tudi prizori mednarodne bratovščine Jehovovih prič med čaščenjem na newyorškem Jenkijskem stadionu leta 1953. Ti Afričani še nikdar niso videli takšne enotnosti in ljubezni med pripadniki različnih ras. Film je številne zimbabvejske družine spodbudil, da so začele preučevati Biblijo in se družiti s Pričami. Prošnje ravnateljev, da bi se predvajalo film, so tako rekoč kar deževale. Ti so namreč po vsej deželi spoznavali, kakšno izobraževalno vrednost ima ta vizualni pripomoček za njihove učence.

Nekoč me je nekaj Prič pozno zvečer zbudilo s prošnjo, da bi si ogledali film. Na moje presenečenje je kakih 500 ljudi hodilo več ur, da bi si ga ogledali. Slišali so, da sem na tem področju in da ga ljudem predvajam. Ko se je množica razšla, je prispela nova skupina, ki je štela 300 ljudi. Torej sem film še enkrat predvajal. Zadnji gledalci so odšli šele ob treh zjutraj! V 17-ih letih je samo v Zambiji ta zelo spodbudni film videlo več kot milijon ljudi!

Nove dodelitve v Afriki

Zatem ko sva več kot pet let in pol služila v Zimbabveju, sva bila premeščena v Južnoafriško republiko. To je pomenilo, da sva se morala naučiti afrikanščino. Kasneje sva se naučila govoriti tudi sesotščino in zulujščino. Ker sva lahko Božjo Besedo poučevala tudi v drugih jezikih, sva v strežbi postala učinkovitejša, kar nama je dalo občutek, da sva res nekaj dosegla.

Na začetku leta 1960 so mi dodelili potujoče delo po južni Afriki. V naslednjih 27 letih sva podolgem in počez prepotovala Lesoto, Južnoafriško republiko, Namibijo in Svazi, pa tudi otoka Ascension in Sveto Heleno v južnem Atlantiku. Med služenjem krščanskim bratom in sestram sva prepotovala vsega skupaj na stotine tisočev kilometrov. Njihova vera in zvestovdanost v neprijetnih okoliščinah sta naju spodbudili, da nikoli ne odnehava.

Osebno sem na primer spoznal Priče iz Svazija, ki ob smrti kralja Sobhuza II. niso hoteli narediti kompromisa. Ker niso hoteli sodelovati pri nesvetopisemskih obredih ob smrti takšnega dostojanstvenika, so jih odpustili iz služb in jim odvzeli državljanske pravice. Čeprav so dolga leta prenašali pomanjkanje in nadloge, se niso nikoli odrekli svoji veri. To, da sem spoznal te čudovite krščanske brate in sestre in se z njimi pogovarjal iz oči v oči, je zame velika čast, za katero se bom vedno zahvaljeval Jehovu.

 Potem je tu še Philemon Mafereka, pionir iz Mokhotlonga v Lesotu, ki leži med gorami na nadmorski višini več kot 3000 metrov. Ker na tistem področju niso imeli na voljo nobenega prevoza, je s svojo drago ženo, njunima otrokoma in štirimi kandidati za krst prehodil več kot 100 kilometrov do zbora, ki je bil v kraju na nadmorski višini 1200 metrov. Večji del poti so se morali spopadati s strmim terenom. Plazili so se čez gorske žlebove in prebrodili številne potoke in reke.

Po končanem zboru so s seboj na pot domov vzeli sto knjig Resnica, ki vodi do večnega življenja. Namenjene so bile ljudem v domačem Mokhotlongu. Ker pa so se ljudje, ki so jih srečali na poti, zelo zanimali za biblijsko literaturo, jim je zaloga knjig pošla, še preden so prispeli do doma. Z Emily še danes ceniva prednost, da sva na lastne oči videla gorečnost in vdanost krščanskih bratov in sester, kakor sta Philemon in njegova žena.

Tu in tam so naju ogrožale strupene kače, denimo kobre, pa tudi kratkotrajne, a hude poplave in druge nevarnosti. Čeprav so bila ta doživetja včasih srhljiva, so kar zbledela v primerjavi z nagradami in veseljem, ki jih prinaša življenje v Jehovovi službi. Naučila sva se, da Jehova nikoli ne zapusti teh, ki so mu zvestovdani.

Ko je Emily resno zbolela, nama je Jehova dal modrost, da sva se uravnovešeno spoprijela z okoliščinami. Sprememba prehrane in boljše higienske razmere so ji pomagale, da si je hitreje opomogla. Lahki tovornjak sva preuredila v avtodom, kar je Emily omogočilo, da je bila med potovanjem zaščitena pred zunanjimi vplivi, in tako se ji je zdravje sčasoma povrnilo.

Vrneva se v Kanado

Leta 1988 sva bila po 35 letih misijonarske službe na privlačni afriški celini dodeljena nazaj v Kanado. Leta 1991 sem ponovno začel služiti kot potujoči nadzornik. Osem let kasneje pa me je zadela kap. Čeprav lahko od takrat naredim precej manj, kot sem prej, še vedno z veseljem služim kot starešina v eni od občin v Londonu v Ontariu.

Danes se z zadovoljstvom oziram na leta, ko sem pred kakimi 56 leti v južnem delu Saskatchewana začel pionirati v konjskem sedlu. Kako zelo sem hvaležen očetu, da nas je vztrajno učil, naj razmišljamo kot duhovni ljudje in se vedno neustrašno zavzamemo za resnico in pravičnost! Približal mi je Božjo Besedo, kar je mojemu življenju dalo smisel. Ta dediščina me spremlja že vse moje žive dni. Svojega življenja v Jehovovi službi ne bi nikoli zamenjal za ničesar, kar ima ponuditi ta stari svet.

[Slika na strani 19]

Naša družina z devetimi otroki leta 1949, mama v naročju drži najmlajšega. Stojim poleg nje.

[Slika na strani 20]

Ta »vagon« sem si naredil, da bi z njim lahko oznanjeval

[Slika na strani 20]

Ženske iz Quebeca, ki so bile aretirane zaradi oznanjevanja

[Slika na straneh 22, 23]

V Zimbabveju sem sodeloval pri poučevanju potujočih nadzornikov

[Slika na strani 23]

Ta avtodom sva naredila zato, da bi Emily okrevala

[Slika na strani 23]

Z Emily pred nedavnim