Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Jehovovo ime na tihomorskih otokih

Jehovovo ime na tihomorskih otokih

 Jehovovo ime na tihomorskih otokih

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! S FIDŽIJA

MNOŽICA je bila povsem osupla. Preden sta obiskovalca pričela jesti zanju pripravljeno pojedino, sta zaprla oči. »Kaj delata?« so ju vprašali otočani.

»Bogu se zahvaljujeva za njegova darila,« se je glasil odgovor.

»Kje živi vajin Bog?« so hoteli vedeti otočani.

»V nebesih,« sta jim povedala.

»Kako mu je ime?«

»Jehova.«

»Ali vajin Bog jé hrano?« so poizvedovali otočani.

»Bog je duh,« sta odgovorila obiskovalca. »On ni takšen kot mi; On živi večno. On je tisti, ki je ustvaril zemljo, nebo, morje in vse drugo. On je ustvaril nas.«

Otočani so bili nad temi preprostimi resnicami osupli in vprašali so ju, zakaj sta jih obiskala. Odgovor je bil preprost: »Prišla sva vam oznanit pravega Boga Jehova in njegovega Sina Jezusa, našega Rešitelja.« (From Darkness to Light in Polynesia)

Kdo sta bila ta tujca? Jehovova pričevalca? Ne. Bila sta dva tahitijska učitelja, evangelizatorja, ki sta 15. junija 1824 priplula na otok Mangaia (v južnem delu Cookovega otočja). Zakaj sta uporabila ime Jehova?  Ali je bil to le enkraten dogodek? Odgovor na ti vprašanji razkriva, zakaj je Jehovovo ime še vedno zelo pomemben del mnogih tihomorskih kultur.

Razširjena uporaba Božjega imena

V 19. stoletju je na tihomorske otoke prišlo veliko misijonarjev iz Anglije in Amerike, ki so uporabljali ime Jehova v vsakdanjih pogovorih in v svojem pisanju. Pravzaprav je neki zgodovinar celo zmotno trdil, da so bili ti prvi misijonarji »sledilci Jehova, in ne učenci Kristusa«.

Njihova osebna pisma so se pogosto pričela s stavkom: »Naj vas rešita Bog, naš Gospod Jehova, in Jezus Kristus, kralj miru.« Zato ne preseneča, da je bila po besedah znanega jezikoslovca Alberta J. Schütza v fidžijskem abecedniku iz leta 1825 samo ena angleška izposojenka. To je bilo ime Jehova.

To, da so prvi misijonarji uporabljali Jehovovo ime, je na prebivalce tihomorskih otokov močno vplivalo. Nekateri od teh otočanov so bili poučeni in so potem kot misijonarji ali učitelji svoje sporočilo ponesli na druge otoke. V knjigi The Covenant Makers—Islander Missionaries in the Pacific glede prej omenjenega prihoda tahitijskih misijonarjev na otok Mangaia piše: »Za tahitijske učitelje je bil Jehova edini pravi Bog. On je ustvaril ves svet in tudi človek je bil Božja stvaritev. [. . .] Trdili so, da je Jehova edini pravi Bog in da je njegov Sin Jezus Kristus Rešitelj človeštva.«

Nekateri prvi misijonarji so se pri širjenju biblijskega sporočila po različnih otokih srečevali z neverjetnimi nevarnostmi, saj so bili tamkajšnji prebivalci včasih nasilni. Med opisovanjem njihovih težav knjiga Mission, Church, and Sect in Oceania pravi: »Močna vera v Jehova je pogosto premagala strah in obup.«

Takšna vera v Jehova se je še posebej dokazala med prinašanjem biblijskega sporočila na otok Rarotonga v Cookovem otočju. Ko je leta 1823 tja prispel pomorski misijonar John Williams, je na kopno poslal dva zakonska para, ki naj bi učila Rarotongovce. Toda misijonarje so po nesoglasju s hudo pijanim kraljem močno pretepli in jim pokradli vse imetje. Komaj so si uspeli rešiti življenje.

Ko so se misijonarji vrnili na ladjo, so Rarotongovce opisali kot najbolj nasilne divjake, kar so jih kdaj srečali. Williams se je bal najhujšega, zato se je odločil vsaj za nekaj časa pustiti otok pri miru. Takrat pa se je mladi učitelj Papeiha prostovoljno javil, da bo sam poskusil evangelizirati otočane. »Naj me divjaki pustijo pri življenju ali pa ubijejo,« je dejal, »šel bom med njih.«

V pripovedih o dejavnosti prvih misijonarjev so pogosto citirane Papeihove besede: »Ko Jehova toku tiaki! Tei roto au i tona rima! (Jehova je moj pastir! Jaz sem v njegovi roki!)« Potem ko je to izrekel, je oblečen v lahka oblačila in s knjigo, ki je vsebovala biblijske odlomke v tahitijščini, skočil čez krov in odplaval proti obali. In ni le preživel. Ko je prišel na otok, so mnogi sprejeli to, kar je učil.

Eden od Rarotongovcev, ki je kasneje tudi sam postal misijonar, je bil More Ta’unga. Leta 1842 je ustanovil prvi misijon na otoku Nova Kaledonija. O nekem otočanu, za katerega si je posebej vzel čas in ga učil brati in pisati, je v svojem dnevniku zapisal: »Vsega tega se je učil počasi. Ne dolgo zatem mi je rekel:  ‚Rad bi molil.‘ Toda svetoval sem mu, naj ne hiti. Kasneje me je zopet vprašal: ‚Ali mi ne boš pustil moliti?‘ Potem je hotel vedeti, zakaj nočem, da bi molil, in odgovoril sem mu: ‚Najprej se moraš odpovedati svojim malikom, šele nato lahko moliš k Jehovu. Samo on te lahko sliši.‘ Tako mi je prinesel svoje bogove v košari in rekel: ‚Sežgi jih. Odzdaj bo moj Bog Jehova.‘ Dobro se je naučil moliti.«

Na tihomorskih otokih sprejmejo Jehova

Ker so misijonarji Božje ime veliko uporabljali, ne preseneča, da so tisti, katerim so oznanjevali, pričeli sprejemati Jehova za svojega Boga. Knjiga Missionary Adventures in the South Pacific opisuje veliko srečanje, ki so ga organizirali na enem od severnih tihomorskih otokov, ko je tja priplula misijonarska ladja Morning Star. V knjigi piše, da so otočani »dvignili roke – večina je zaradi poudarka dvignila obe in ju dolgo ni spustila – ter s tem izjavili, da bodo zapustili malikovalstvo in častili Jehova. In še več, obljubili so, da bodo poskrbeli za vse potrebe učiteljev. Izbrali so kos zemljišča za cerkev in župnišče ter ga posvetili Jehovu.«

Knjiga Wiliamu—Mariner-Missionary—The Story of John Williams opisuje spreobrnitev Malietoa, višjega poglavarja s Samoe, in pravi: »Malietoa je imel dolg govor pred svojim ljudstvom, v katerem se je javno zaobljubil, da bo postal Jehovov častilec in postavil cerkev za Njegovo čaščenje. Tistim, ki so ostali doma, je ukazal, naj se pričnejo učiti o Jehovu in Jezusu Kristusu.«

Ta misijonarska dejavnost je pustila trajen pečat v življenju številnih tihomorskih skupnosti. V državah, kot sta Fidži in Zahodna Samoa, celo danes ni nič nenavadnega slišati Jehovovo ime po radiu ali pa ga videti zapisanega v časopisu.

Toda to še ni vse. Pearl Binder v svoji knjigi Treasure Islands (prvič izdana leta 1977) opisuje pomembnost Jehovovega imena za Banabance. Ti so sprva živeli na otočju Kiribati, kasneje pa so jih preselili na fidžijski otok Rabi. Binderjeva piše: »Misijonarji, ki so prišli na Banabo, so dali Banabancem več, kot so si sploh lahko predstavljali. [. . .] V obdobju 70 let, ko so Banabance pestile vse hujše nadloge, je bila vera v Jehova osrednja stvar v njihovem življenju, ki jih je povezovala, kot jih ne bi moglo nič drugega, in še danes jih ohranja duhovno žive. Brez belčevega Jehova (ki ga sam belec vse bolj zavrača) bi bili Banabanci izgubljeni.«

Božje ime v biblijskih prevodih

Eden glavnih ciljev prvih misijonarjev je bil narediti razumljive prevode Biblije v tihomorske jezike. Zaradi njihovega marljivega prizadevanja je Biblija na voljo v mnogih od teh jezikov. Prevajalcem se je zdelo povsem logično, da enako, kot so prečrkovali vsa druga biblijska imena, prečrkujejo tudi ime Jehova.

Iskrenemu preučevalcu Biblije se bo zdelo zanimivo, da zgodnji prevajalci Jehovovega imena niso uporabili le v Hebrejskih spisih, ampak tudi v Krščanskih grških spisih, v tako imenovani Novi zavezi. Raziskava biblijskih prevodov v sedmih tihomorskih jezikih je odkrila, da je ime Jehova uporabljeno v 72 različnih vrsticah Krščanskih grških spisov. To pa niso bili le prevodi iz 19. stoletja, ampak tudi sodoben prevod Biblije v rotumščino, izdan leta 1999. V njem je ime Jehova uporabljeno v 48 vrsticah Krščanskih grških spisov.

 O enem od prvih prevodov je William Wyatt Gill, dolgoletni misijonar na tihomorskih otokih, proti koncu 19. stoletja napisal: »Biblijo v rarotongščini uporabljam že 42 let. Oprostite mi, ampak moram povedati, da jo imam za občudovanja vreden prevod izvirnika. [. . .] Enako kot v vseh drugih tihomorskih in novogvinejskih prevodih je sveto ime ‚Jehova‘ vedno prečrkovano, ne prevedeno, kar neizmerno poveča nasprotje med večnim Bogom in predmeti, ki jih častijo pogani.«

Zakaj so uporabljali Božje ime

Zakaj so ti misijonarji, prevajalci Biblije in učitelji tako pogosto uporabljali Božje osebno ime, Jehova? Predvsem zato, ker se jim je zdelo nujno potegniti ločnico med Jehovom, edinim pravim Bogom, in množico krivih bogov, ki so jih častili prebivalci tihomorskih otokov. (Janez 17:3; 1. Korinčanom 8:5, 6) Vsak od teh bogov je imel ime, zato ni bilo nič nenavadnega, da so njihovi častilci spraševali: »Kdo je vaš Bog? Kako mu je ime?« Če bi uporabljali krajevni izraz za »boga«, bi tiste, ki so spraševali, zmedli ali pa bi si ti preprosto mislili, da je Vsemogočni le še en bog, ki ga lahko dodajo svoji množici bogov. Zato nas ne bi smelo presenetiti, da so ti prvi misijonarji Božje ime tako pogosto uporabljali.

Ali to pomeni, da vsi tisti, ki ime Jehova uporabljajo, tudi zares vedo, kdo je on? Ne. Hiram Bingham, misijonar, prevajalec in sin znanega havajskega misijonarja z enakim imenom, je bil priča, kako so prebivalci otoka Abaiang (na Kiribatiju) med uničevanjem svojega malika vpili: »Obstaja samo en Bog – Jehova.« Toda o tem dogodku v knjigi Missionary Adventures in the South Pacific piše:

»Bingham je po drugi strani vedel, da uničenje malika ni pomenilo, da so otočani zares sprejeli krščanstvo – vsaj zaenkrat ne. Niso najbolje razumeli, kakšen je pravi pomen evangelijskega sporočila, vendar je bil to začetek.« Jasno je, da je treba več kot le poznati ime Jehova. Pravi kristjani morajo Jehova poznati kot osebo in ga v vsem ubogati. (Rimljanom 10:13–17NW)

Celo zvesti Mojzes, ki je Jehovovo ime poznal in ga uporabljal, je potreboval več spoznanja. Molil je: »Zdaj [. . .], če sem našel milost v tvojih očeh, mi pokaži pot svojo, da te spoznam in vem, čemu najdem milost v tvojih očeh.« (2. Mojzesova 33:13) Da, Mojzesu ni bilo dovolj le poznati Jehovovo ime. Hotel je poznati Jehovove lastnosti in kako mu lahko ugaja. Zaradi tega je imel čudovito prednost videti nazoren prikaz, kaj pomeni Jehovovo ime. (2. Mojzesova 33:19; 34:5–7)

Podobno danes na tisoče Jehovovih prič z biblijskimi prevodi prvih misijonarjev pomaga iskrenim prebivalcem tihomorskih otokov razumeti ne le pomen Jehovovega imena, ampak tudi kaj Jehova pričakuje od tistih, ki ga želijo častiti »v duhu in resnici«. (Janez 4:23, 24) Da, Jehovovo ime se oslavlja »na otokih morskih«. Zato tisoči in tisoči upajo v njegovo veličastno ime. (Izaija 24:15; 42:12; 51:5; Pregovori 18:10)

[Slika na strani 12]

Otočani so za Božje ime izvedeli od prvih misijonarjev in ga potem razglasili še drugim

[Vir slike]

Palma in fotografija na levi: Iz knjige Gems From the Coral Islands

[Slika na strani 13]

John Williams

[Vir slike]

Culver Pictures

[Slika na strani 13]

Papeiha

[Vir slike]

Courtesy Institute of Pacific Studies, from Mission Life in the Islands of the Pacific, by Aaron Buzacott

[Slika na strani 15]

Jehovove priče oznanjajo Božje ime povsod po svetu