Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ustrahovanje – svetovni problem

Ustrahovanje – svetovni problem

Ustrahovanje – svetovni problem

»Če jutri prideš v šolo, te bomo ubili.« (Tako je kanadski dijakinji Kristen po telefonu grozilo neko dekle, ki se ji ni predstavilo.) *

»Nisem čustvena oseba, a prišla sem do točke, ko nisem več hotela v šolo. Bolel me je trebuh in vsako jutro po zajtrku sem bruhala.« (Hiromi, dijakinja iz Japonske, se spominja, kako je doživljala ustrahovanje.)

ALI ste se morali kdaj soočiti z ustrahovalcem? Večina od nas se je kdaj morala. Morda je to bilo v šoli ali na delovnem mestu ali pa se je zgodilo kar doma, kjer je dandanes takšna zloraba moči zastrašujoče pogosta. Neki britanski vir denimo ocenjuje, da 53 odstotkov odraslih besedno ustrahuje zakonec ali partner, s katerim živijo. Ustrahovalci in njihove žrtve so lahko obeh spolov in iz katerega koli družbenega okolja v katerem koli delu sveta. *

Kaj natanko je ustrahovanje? Ni povsem enako kot nadlegovanje ali fizično napadanje. V ustrahovanje je zajetih precej manjših incidentov, ki se počasi kopičijo, in ne en sam ali pa le nekaj incidentov. Psiholog Dan Olweus, pionir v sistematskem preučevanju ustrahovanja, poudarja običajne elemente tega vedenja, kot je namerna agresivnost in očitna neenakost v moči.

Morda se z eno samo definicijo ne da opisati vseh vidikov ustrahovanja, vendar ga lahko imenujemo »zavestna želja škodovati drugemu in mu povzročati stres«. Ta ne nastane vedno le zaradi dejanskega dogodka, ampak tudi iz strahu pred tem, kaj bi se lahko zgodilo. Med taktike ustrahovanja lahko spadajo grobo besedno zbadanje, nenehno kritiziranje, žaljenje, obrekovanje in nerazumne zahteve. (Glej okvir na strani 4.)

Kristen, najstnico, ki smo jo omenili na začetku, so ustrahovalci nadlegovali večidel njenih šolskih let. V osnovni šoli so ji v lase zapletali žvečilne gumije, jo dražili zaradi njenega videza in ji grozili, da jo bodo pretepli. V srednji šoli so se razmere še poslabšale, celo tako zelo, da so ji po telefonu pričeli groziti, da jo bodo ubili. Sedaj je Kristen stara 18 let in toži: »Šola je kraj, kjer naj bi se učili, ne pa da ti grozijo s smrtjo in te nadlegujejo.«

Neka strokovnjakinja za duševno zdravje komentira: »To je žalosten, a običajen vidik človeške gonilne sile. Nekateri ljudje se počutijo bolje, če koga ponižujejo.« Ko se takšno vedenje prične stopnjevati, lahko rodi nasilno maščevanje in celo tragedijo. Denimo uslužbenca, ki je imel govorno napako, delal pa je pri javnem potniškem prometu, so tako močno dražili in ustrahovali, da je nazadnje ubil štiri sodelavce in nato še sebe.

Svetovni obseg ustrahovanja

Ustrahovanje med šolarji se pojavlja povsod po svetu. Raziskava, ki je bila objavljena v Pediatrics in Review, odkriva, da je na Norveškem 14 odstotkov otrok, ki so ustrahovalci ali pa žrtve ustrahovanja. Na Japonskem 15 odstotkov osnovnošolcev pravi, da so ustrahovani, medtem ko je ta problem v Avstraliji in Španiji prisoten med 17 odstotki otrok. V Britaniji pa je po oceni nekega strokovnjaka 1,3 milijona otrok vpletenih v ustrahovanje.

Profesor Amos Rolider s kolidža Emek Yizre’el je proučeval 2972 učencev v 21 šolah. Kot je pisalo v The Jerusalem Postu, je ugotovil, da »se je 65 % otrok pritožilo, da so jih njihovi sošolci udarjali, brcali, suvali oziroma nadlegovali«.

Nov in zahrbten pojav je digitalno ustrahovanje – pošiljanje grozilnih sporočil po mobilnih telefonih in računalnikih. Mladi prav tako ustvarjajo spletne strani, na katerih izražajo svoje sovraštvo do žrtve, pri čemer navajajo tudi njene osebne podatke. Po besedah dr. Wendy Craig s Queen’s University v Kanadi je takšna oblika ustrahovanja »še posebej škodljiva za otroka, ki je žrtev«.

Delovno mesto

Ustrahovanje na delovnem mestu je eden najhitreje rastočih vzrokov za pritožbe zaradi nasilja na delovnem mestu. Pravzaprav nekatere države poročajo, da je bolj običajno kot rasna diskriminacija ali spolno nadlegovanje. V Združenih državah se vsako leto z ustrahovanjem spoprijema približno petina zaposlenih.

V Britaniji je v poročilu, ki ga je leta 2000 izdala Univerza manchestrskega inštituta znanosti in tehnike, pisalo, da je med 5300 zaposlenimi v 70 organizacijah, 47 odstotkov ljudi dejalo, da so bili v zadnjih petih letih priče incidentom ustrahovanja. Raziskava, ki jo je Evropska unija naredila leta 1996 in je temeljila na 15.800 intervjujih v 15 državah članicah, je pokazala, da je bilo 8 odstotkov delavcev – približno 12 milijonov ljudi – šikaniranih oziroma ustrahovanih.

Za vsakršno ustrahovanje, pa naj gre za ustrahovanje na šolskem dvorišču ali na delovnem mestu, je videti, da ima običajno skupno značilnost – uporabiti moč in pri tem koga poškodovati ali ponižati. Zakaj potem nekateri ljudje ustrahujejo druge? Kakšne so posledice? Kako je mogoče ukrepati?

[Podčrtni opombi]

^ odst. 2 Nekatera imena so spremenjena.

^ odst. 4 Čeprav se izraz ustrahovalec v teh člankih pogosto uporablja za moške, pa načela na splošno veljajo tudi za ženske ustrahovalke.

[Okvir na strani 4]

Različni tipi ustrahovalcev

Fizični ustrahovalci: Te je najlažje prepoznati. Jezo izražajo tako, da izbrano žrtev udarjajo, suvajo oziroma brcajo, ali pa poškodujejo njeno lastnino.

Besedni ustrahovalci: Ti z besedami prizadenejo in ponižujejo ustrahovane. Obkladajo jih z vzdevki, jih žalijo ali vztrajno kruto zbadajo.

Ustrahovalci, ki vplivajo na odnose: Ti o svoji žrtvi širijo zlobne govorice. Takšno vedenje privzamejo predvsem ustrahovalke.

Odzivne žrtve: Ti so žrtve ustrahovanja, ki tudi sami postanejo ustrahovalci. Seveda to, da so bili ustrahovani, ne opravičuje njihovega vedenja; le pomaga ga pojasniti.

[Vir slike]

Vir: Take Action Against Bullying, avtoric Gesele Lajoie, Alyson McLellan in Cindi Seddon