Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Zakaj se mi zdi, da moram biti popoln?

Zakaj se mi zdi, da moram biti popoln?

 Mladi vprašujejo:

Zakaj se mi zdi, da moram biti popoln?

»Ker je bil moj oče učitelj, so vsi pričakovali, da bom imela same petice. Včasih sem nehala jokati šele, ko sem zaspala.« (Lea) *

»Sem perfekcionist. Če pri neki nalogi nisem najboljši ali pa je ne naredim popolnoma drugače od drugih, potem sploh nima smisla, da se je lotim.« (Caleb)

ALI imaš občutek, da moraš vedno biti popoln? Ali si neprestano v skrbeh, da ti, ne glede na to, kako močno si boš prizadeval, nikoli ne bo uspelo biti dovolj dober? Ali težko sprejmeš kakršno koli kritiko? Ali kriviš samega sebe, kadar gre kaj narobe, se obtožuješ, da si neumen, manjvreden ali ničvreden? Ali meniš, da moraš, če bi rad, da bo kaj narejeno dobro, to opraviti sam? Ali se kdaj tako zelo bojiš neuspeha, da zavlačuješ ali pa se ničesar ne lotiš?

Kaj pa tvoji odnosi z drugimi? Ali si ostal brez prijateljev, ker ni nikogar, ki bi bil dovolj popoln zate? Ali te napake in pomanjkljivosti drugih spravljajo v obup? Če si na katero od teh vprašanj odgovoril pritrdilno, potem se morda spopadaš z nečim, kar imenujemo perfekcionizem. Če to velja zate, vedi, da nisi sam. Ta osebnostna poteza je običajna med mladimi, še posebej med nadarjenimi ali nadpovprečno uspešnimi. *

Kaj je vzrok za perfekcionizem? Raziskovalci imajo o tem le teorije. Knjiga Perfectionism—What’s Bad About Being Too Good? namiguje: »Perfekcionizem ni bolezen; nisi se ga nalezel. Perfekcionizem ni deden; z njim se nisi rodil. Kako si potem postal perfekcionist? Nekateri strokovnjaki menijo, da se perfekcionizem razvije v otroštvu. Pritiski družinskih članov, pritiski zaradi lastnih pričakovanj, pritiski družbe, pritiski javnih občil in nestvarni vzorniki se združijo v velik pritisk, ki nekatere posameznike potisne v življenje, polno zaskrbljenosti, občutkov krivde in prenaprezanja.«

Želja po tem, da bi bil vedno popoln, ti lahko ne glede na njen vzrok v življenju škodi. Poglejmo si pobliže perfekcionizem in zakaj ti lahko škodi.

Kaj je perfekcionizem?

Perfekcionizem je več kot le prizadevanje za odličnostjo ali zadovoljstvo z dobro opravljenim delom. Navsezadnje tudi Biblija v Pregovorih 22:29 hvali moža, ki je »spreten v delu svojem«. Poleg tega pohvalno omenja številne  posameznike, ki so se zelo izurili v različnih spretnostih. (1. Samuelova 16:18; 1. kraljev 7:13, 14) Torej je pohvalno prizadevati si za odličnostjo in si postaviti visoke, toda stvarne cilje. Tako lahko človek ‚da duši svoji uživati dobro v trudu svojem‘. (Propovednik 2:24)

Toda perfekcionist tega zadovoljstva ne občuti. Njegov pogled na dosežke je že v osnovi nezdrav. Po mnenju nekaterih strokovnjakov so s perfekcionizmom povezani »nedosegljivi cilji (npr. popolnost) in stalen občutek nezadovoljstva, ne glede na dobro opravljeno delo«. Zato je perfekcionizem »kroničen vir stresa, ki posameznika običajno navdaja z občutkom, da je zguba«. Neki drug vir perfekcionizem tako opredeljuje kot »nerazumno prepričanje, da moraš biti ti in/ali tvoje okolje popolno«. To je »vse prežemajoče stališče, da mora biti vse, česar se v življenju lotiš, opravljeno popolno do zadnje pike in brez nepravilnosti, napak, spodrsljajev ali nedoslednosti«.

Ampak ali ni Jezus rekel: »Vi torej bodite popolni, kakor je popoln Oče vaš nebeški.« (Matevž 5:48) Seveda, vendar Jezus ni s tem namigoval, da bi človek lahko bil absolutno popoln. Pravzaprav tudi Biblija uči, da »so se [vsi] pregrešili ter nimajo slave Božje«. (Rimljanom 3:23) Kaj pa je Jezus potem hotel reči? V Bibliji vsebuje beseda »popoln« zamisel o dovršenosti. (Matevž 19:21) Ko je Jezus rekel, da moramo biti popolni, je govoril o ljubezni, svoje sledilce pa je spodbujal, naj bodo bolj dovršeni v ljubezni. Kako? Tako da bi ljubili celo svoje sovražnike. Biblijski pisec Lukež je zapisal Jezusove besede: »Bodite torej usmiljeni, kakor je Oče vaš usmiljen.« (Lukež 6:36)

Toda perfekcionisti živijo v zmoti, da je mogoče biti absolutno popoln. Zaradi tega utegnejo pričakovati od drugih zelo veliko. Knjiga Never Good Enough—Freeing Yourself From the Chains of Perfectionism o perfekcionistih pravi, da so to »ljudje, ki si belijo glavo s tem, kako drugi opravljajo svoje delo [. . .]. Po njihovem mnenju ljudem okoli njih niti ni mar za to, da bi nekaj dobro opravili, niti ne gledajo s ponosom na svoje delo.«

Carly je na primer zelo uspešna v šoli in je tudi vpisana v program za nadarjene. Toda manj uspešna je v osebnih stikih. Ker hoče, da je vse popolno, je izgubila večino svojih prijateljev. »Mislim, da so bili preveč nepopolni,« pojasnjuje.

Drugi morda ne pričakujejo popolnosti od soljudi, ampak od sebe. Knjiga Never Good Enough razlaga, da se takšnim zdi, da »bodisi oni sami bodisi njihova dejanja niso dovolj dobra [. . .], še posebej pa jih skrbi, kaj si drugi mislijo o njih«.

Kaj je narobe s tem, da skušaš doseči popolnost

Iskanje popolnosti je vse prej kot zdravo in koristno, pogosto se namreč izkaže za nezdravo in škodljivo. Namesto da bi pospeševalo odličnost, takšno stališče pogosto prinese neuspeh. Kristjan Daniel se spominja, kako  marljivo in dolgo je pripravljal govor, ki mu je bil dodeljen v šoli v kraljestveni dvorani Jehovovih prič. Številni v občinstvu so ga pohvalili za odličen nastop. Danielu je svetovalec kasneje taktno povedal nekaj koristnih predlogov. Biblija nas spodbuja, naj ‚poslušamo nasvet in sprejmemo pouk‘. (Pregovori 19:20) Toda Daniel se je, namesto da bi z veseljem sprejel konstruktivno kritiko, počutil kot zguba. »Hotel sem se skriti,« se spominja. V naslednjih tednih ga je mučila nespečnost.

Perfekcionizem torej lahko ovira učni proces. V nekem članku na spletni strani, namenjeni mladim, je mlada Rachel napisala: »Ko sem pričela hoditi v gimnazijo, sem bila odločena, da se bom kar najbolje odrezala. Vedno sem imela same petice in ni bilo razloga, da bi se to spremenilo.« Toda Rachel je kmalu ugotovila, da ji algebra povzroča težave in dobila je »le« plus štiri. »Vsi so to šteli za dobro oceno,« se spominja Rachel, »toda zame . . . je bila to sramota. Zgrabila me je panika in bila sem v skrbeh [. . .], strah me je bilo prositi učitelja za pomoč, ker sem mislila, da bi s priznanjem, da potrebujem pomoč pri domačih nalogah, pravzaprav priznala, da je ne razumem. [. . .] Včasih sem že skoraj prepričala samo sebe, da bi bila smrt boljša od neuspeha.«

Nekateri mladostniki so iz strahu pred tem, da bi jim spodletelo, celo razmišljali o samomoru. Na srečo večina mladih ne razmišlja o tem, da bi storili nekaj tako skrajnega. Morda pa se bodo skušali ogniti neuspehu tako, da sploh ne bodo tvegali, opaža strokovnjakinja za duševno zdravje Sylvia Rimm. Po besedah Rimmove nekateri perfekcionisti »ne oddajo nalog, niso zadovoljni s svojim delom, pozabljajo domače naloge, si izmišljujejo izgovore«.

V nasprotju z njimi gredo morda drugi mladostniki do skrajnosti, zato da bi si zagotovili uspeh. »Šolske naloge sem hotel narediti brezhibno, zato sem jih navadno delal do poznih ur,« priznava Daniel. Težava je v tem, da takšna prizadevanja običajno ne obrodijo sadu. Neprespan učenec bo verjetno manj uspešen pri nalogi.

Ne preseneča torej dejstvo, da se perfekcionizem povezuje s kronično jezo, pomanjkanjem samozavesti, krivdo, pesimizmom, motnjami hranjenja in depresijo. Od vsega pa je najbolj resno to, da perfekcionizem lahko škoduje tudi duhovno. Biblija denimo zapoveduje kristjanom, naj javno izpovedujejo svojo vero. (Rimljanom 10:10; Hebrejcem 10:24, 25) Mlada Vivian pa se je obotavljala komentirati na krščanskih shodih, saj se je bala, da se ne bi čisto pravilno izrazila. Mladenka Lea je imela podobno bojazen. Pravi: »Če bom rekla kaj narobe, bodo drugi napačno sklepali o meni. Zato svoje misli ohranim zase.«

Jasno je torej, da je potreba po tem, da bi bil popoln, škodljiva in nezdrava. Če so katere od omenjenih potez značilne tudi zate, boš morda ugotovil, da bi moral spremeniti svoje razmišljanje. Prihodnji članek bo razpravljal, kako lahko to storiš.

[Podčrtni opombi]

^ odst. 3 Nekatera imena so spremenjena.

^ odst. 6 V neki šoli je po izsledkih raziskave k perfekcionizmu težilo 87,5 odstotkov nadarjenih učencev.

[Slika na strani 12]

Strah pred neuspehom ovira nekatere mlade pri tem, da bi opravili naloge

[Slika na strani 13]

Perfekcionizem lahko povzroči depresijo in pomanjkanje samospoštovanja