Biblijsko gledišče

Ali morajo kristjani biti revni?

JEZUS je nekoč bogatemu mlademu gospodarju dejal, naj gre in proda vse svoje premoženje in ga dá ubogim. Poročilo pravi, da je mladenič zaradi Jezusovih besed postal potrt in je žalosten odšel, »zakaj imel je mnogo premoženja«. Nato je Jezus dejal svojim učencem: »Kako težko pridejo tisti, ki imajo bogastvo, v kraljestvo Božje!« Dodal je še: »Laže je velblodu iti igli skozi uho nego bogatinu priti v kraljestvo Božje.« (Marko 10:21–23; Matevž 19:24)

Kaj je Jezus hotel povedati? Ali sta bogastvo in pravo čaščenje nezdružljiva? Ali bi se kristjani morali čutiti krive, če imajo denar? Ali Bog zahteva, da v gmotnem pogledu živijo asketsko življenje?

Bog sprejema ‚vse ljudi‘

V staroveškem času Bog od Izraelcev ni zahteval, naj živijo v revščini. Razmislite: Zatem ko je ljudstvo zavzelo njim določeno ozemlje, so se pričeli ukvarjati s poljedelstvom in posli, da so vzdrževali sebe in svoje ljubljene. Na uspešnost njihovega naprezanja so vplivali dejavniki, kot so gospodarske razmere, vreme, zdravje ali poslovne spretnosti. Mojzesova postava je Izraelcem določala, naj bodo sočutni do tistega, ki je utrpel gmotno škodo in obubožal. (3. Mojzesova 25:35–40) Po drugi strani pa so nekateri obogateli. Boaz, veren in značajen mož, ki je postal prednik Jezusa Kristusa, je opisan kot ‚zelo bogat mož‘. (Ruta 2:1, SSP)

 V času Jezusovega življenja so razmere ostale nespremenjene. Ko je Jezus govoril z bogatim mladeničem, kot je omenjeno na začetku, ni imel namena spodbujati k asketizmu. Pravzaprav je navajal pomemben nauk. S človeškega gledišča je morda nemogoče, da bi bili bogati posamezniki ponižni in bi sprejeli Božje priprave za rešitev. A Jezus je dejal: »Pri ljudeh je to nemogoče, toda pri Bogu je vse mogoče.« (Matevž 19:26)

Krščanska občina v prvem stoletju je sprejemala ‚vse ljudi‘. (1. Timoteju 2:4) To so bili bogati, nato tisti, ki so imeli zadosti sredstev za življenje, in mnogi, ki so bili revni. Nekateri so si morda pridobili imetje, preden so postali kristjani. V drugih primerih pa so nekateri obogateli kasneje, morda zaradi ugodnih okoliščin in modrih poslovnih odločitev.

Tudi danes krščansko bratovščino sestavljajo ljudje z različnimi ekonomskimi razmerami. Vsi si prizadevajo upoštevati biblijsko navodilo o denarnih zadevah, ker pridobitništvo lahko vpliva na vsakogar. Nauk, katerega je Jezus dal mlademu bogatemu gospodarju, vsakega kristjana opominja na močan vpliv, ki ga lahko imata denar in premoženje na človeka. (Marko 4:19)

Svarilo bogatim

Biblija sicer ne obsoja samega bogastva, obsoja pa ljubezen do denarja. Biblijski pisec Pavel je dejal: »Korenina vsega zlega namreč je srebroljubje.« Dodal je, da so ‚nekateri zabredli od vere in se sami presunili z mnogimi bolečinami‘, ker so zaradi želje po bogastvu zanemarjali duhovne interese. (1. Timoteju 6:10)

Zanimivo je, da je Pavel dal bogatim določna navodila. Dejal je: »Bogatinom v sedanjem svetu zapoveduj, naj se ne prevzemajo, niti ne stavijo upa v bogastva negotovost, ampak v živega Boga, ki nam deli vsega obilo za uživanje.« (1. Timoteju 6:17) Očitno obstaja nevarnost, da lahko bogati ljudje postanejo ponosni in menijo, da so boljši od drugih. Prav tako jih lahko zavede mišljenje, da bogastvo prinaša pravo varnost – nekaj, kar popolnoma lahko priskrbi samo Bog.

Premožni kristjani se pred temi nevarnostmi lahko obvarujejo tako, da se »bogatijo z dobrimi deli«. K tem delom spada to, da so »radodarni, naj z drugimi delijo to, kar imajo« in da dobrohotno pomagajo tistim v potrebi. (1. Timoteju 6:18, SSP) Kristjani – bogati in revni – lahko nekaj svojega premoženja rabijo za širjenje dobre novice o Božjem kraljestvu, ki je glavno delo današnjih pravih kristjanov. S tem velikodušnim duhom človek kaže pravo stališče do gmotnega premoženja in se priljubi Bogu Jehovu in Jezusu Kristusu, ki ljubita vesele darovalce. (Matevž 24:14; Lukež 16:9; 2. Korinčanom 9:7)

Pomembnejše reči

Jasno je, da se od kristjanov ne zahteva, da so revni. Niti ne bi smeli ‚hoteti biti bogati‘. (1. Timoteju 6:9) Enostavno pridno delajo, da prislužijo razumno količino sredstev za življenje. Njihov trud bo različno uspešen, odvisno od več dejavnikov in gospodarskega sistema, v katerem živijo. (Propovednik 11:6)

Kristjani bi si ne glede na svoje finančne razmere morali prizadevati ‚prepričati se, kaj je pomembnejše‘. (Filipljanom 1:10, NW) Ko dajejo duhovne vrednote na prvo mesto, ‚si nabirajo zaklade v dobro podstavo za prihodnost, da se poprimejo resničnega življenja‘. (1. Timoteju 6:19)