Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ujeti v zlato kapljo

Ujeti v zlato kapljo

 Ujeti v zlato kapljo

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ DOMINIKANSKE REPUBLIKE

MRAVLJA hiti po drevesnem deblu in se ne meni za nevarnost pred sabo. Nenadoma z eno nogo obtiči na mestu, nato še z drugo, dokler ni ujeta v drevesno, medu podobno smolo. Še ena zlata kaplja kane in mravlja je vsa ujeta v smoli. Nemogoče je pobegniti. Nazadnje lepljiva snov, v kateri je mravlja, pade na tla. Dež odnese ujeto mravljo v reko, kjer jo pokoplje v mulj. Tisočletja kasneje odkrijejo mravljo, ki je popolnoma ohranjena v zlati kaplji. Smola se je strdila v jantar – enega najdragocenejših človekovih zakladov.

Koliko vemo o jantarju? Ali nam lahko jantar in vanj ujete žuželke povedo kaj o daljni preteklosti? Ali je z njimi mogoče ponovno ustvariti davno izumrle oblike življenja?

Zlato severa

Jantarjev skrivnostni izvor in njegova topla, zlata lepota že tisočletja privlačita človeka. Poleg tega so nekoč menili, da ima jantar presenetljivo moč! Okoli leta 600 pr. n. š. je grški znanstvenik Tales opazil, da jantar po drgnjenju s tkanino privlači perje in manjše delce slame. Ta »presenetljiva moč« je statična elektrika. Pravzaprav v nekaterih jezikih beseda za »elektriko« izhaja iz grške besede za jantar – elektron. Več kot dva tisoč let kasneje je angleški zdravnik William Gilbert odkril, da poleg jantarja obstajajo še druge snovi, ki lahko proizvajajo statično elektriko.

Nekje med letoma 54 in 60 n. š. je rimski cesar Neron poslal častnika, da bi našel vir te dragocene snovi. Ko je potoval proti severu, je  ta vir odkril ob baltiški obali. Domov se je vrnil z več sto kilogrami jantarja. V Rimu so jantar cenili zaradi njegove lepote in dozdevne sposobnosti, da tistega, kateri ga nosi, varuje pred zlim. Bil je tudi sestavina v zdravilih in mazilih. Rimski zgodovinar Plinij je poročal o priljubljenosti jantarja, saj so izrezljane jantarjeve figure imele večjo vrednost kakor zdrav suženj!

Najzgodnejše civilizacije severne Evrope so jantar, včasih imenovan tudi zlato severa, menjavale za železo, baker in druge dobrine z juga. V srednjem veku so trgovino in proizvodnjo jantarja v Evropi nadzorovali samo tevtonski vitezi, ki so se nedolgo pred tem vrnili iz križarskih vojn. Nezakonito zbiranje jantarja je bilo kaznovano s smrtjo.

Medtem so na karibskem otoku Quisqueya, sedaj Dominikanska republika in Haiti, Indijanci Taino tudi odkrili jantar. Ko je Kolumb prvič obiskal ta otok leta 1492, je mlademu poglavarju otoka ponudil svetlikajoče jantarjeve koralde. Kolumb je menda bil presenečen, ko je v zameno prejel par čevljev, okrašenih z jantarjevimi biseri!

Kaj je jantar?

Jantar iz Dominikanske republike je otrdela smola izumrlih vrst širokolistnega tropskega drevesa. Določene sorodne vrste, domačinom znane kot algarroba, še vedno rastejo na karibskem področju, kakor tudi v Srednji in Južni Ameriki. Vendar pa je vrste, ki so najbližje staroveškemu dominikanskemu »jantarjevemu drevesu« mogoče najti le v vzhodni Afriki. Baltski in evropski jantar pa izhajata iz iglavcev.

Kako jantar nastane? Najprej se skorja drevesa nekako razpre – morda se zlomi veja, se poškoduje deblo ali pa drevo napadejo drevesni lubadarji. Nato lepljiva smola počasi pricurlja na površje, da zapolni rano. Žuželke ali druge manjše živali, ki se nehote ujamejo v smolo, se nazadnje popolnoma potopijo vanjo. V primerjavi z drevesnim sokom, ki je sestavljen iz vode in hranil, smola vsebuje sestavine terpentina, alkoholov in estrov. Za te kemikalije se zdi, da delujejo kot sušila in antibiotiki. Balzamirajo katero koli ujeto žuželko ali rastlino. V pravih razmerah v okolju se smola počasi strdi v jantar in svojo vsebino tisočletja ohrani nedotaknjeno. Potemtakem je jantar okamenela smola staroveških dreves.

Najti izgubljeni zaklad

Čeprav je jantar mogoče najti po vsej zemeljski obli, je samo približno 20 področij, kjer ga je dovolj, da izkopavanje prinaša dobiček. Sedaj večino jantarja pridobivajo na baltskem področju vzhodne Evrope, v Dominikanski republiki in nekaterih delih Mehike.

 Pridobivanje jantarja je zelo zahtevna naloga. Mnogi strokovnjaki menijo, da se smola spremeni v jantar, če je zakopana v zemljo, običajno v vlažno ilovico ali peščeno usedlino. V Dominikanski republiki je veliko rudnikov na visokem, razgibanem področju, ki je prekrito z bujnim subtropskim gozdom. Do njih je mogoče priti le peš ali na oslu po strmih gorskih poteh.

Nekateri rudniki so široke in globoke jame. Drugi pa so ozki predori, dolgi do 200 metrov. Stroji in razstreliva lahko nalomijo jantar, zato morajo rudarji mukoma ročno odstranjevati velike kamne in težko glino, pri tem pa uporabljajo dleta, krampe in lopate. Rudarju je sveča pogosto edini vir svetlobe.

Od lomljivega kamna do zloščenega dragulja

Po tem, ko kopač z jantarja odstrani obdajajoče kamenje, ga odnese na sončno svetlobo, ga opere in mu na enem delu odkruši trdo skorjo. Nato z oljem navlaži izpostavljeno površino, da lahko pogleda v jantar. Išče vključke – fosilne vretenčarje, žuželke ali druge organske sestavine, ki so morda v jantarju. Žuželko je mogoče videti v vsakem stotem kosu dominikanskega jantarja. Za primerjavo se v baltskem jantarju žuželke pojavijo le v vsakem tisočem kosu. Delno je to zato, ker je baltski jantar običajno moten, več kot 90 odstotkov dominikanskega pa je prozornega.

Jantar skrbno razvrstijo po velikosti, obliki, barvi in vsebini. Skoraj vsi od več tisoč kosov jantarja, ki jih vsak teden prinesejo na površje, so majhni. A ne vsi. Neki kos dominikanskega jantarja tehta približno 8 kilogramov! Manjše kose brez vključkov uporabijo za nakit, medtem ko najdragocenjše kose prihranijo za zasebne zbiratelje in muzeje.

Jantar se najpogosteje pojavlja v toplih tonih rumene in zlate barve. V Dominikanski republiki vsak mesec izkopljejo nekaj kosov modrega jantarja. Še bolj redek pa je zeleni jantar. Menijo, da je to raznolikost barv mogoče pripisati kemični sestavi smole in mineralov v okoliški zemlji.

Predstave staroveških gozdov

Jantar zaradi edinstvenih značilnosti, ki jih ima, obstaja s svojimi »zaporniki« dlje časa kakor pa bujni tropski ekosistem, iz katerega izhaja. Organska snov v večini fosilov okameni – prvotno strukturo nadomestijo minerali. Po drugi strani pa je jantar sam organski, kot so živali ali rastline, ki so morda v njem. Če je prozoren, se lahko njegove staroveške zaklade, ne da bi se jih poškodovalo, preučuje in fotografira v treh dimenzijah. Zato jantar imenujejo zlato okno v preteklost, saj ne vsebuje le podatkov o žuželkah in  manjših vretenčarjih, ampak tudi o rastlinah in podnebju davno izginulih ekosistemov.

Kateri so najdragocenejši vključki? Veliko je odvisno od gledišča zbiratelja. Nekaj najdražjih vključkov je tistih, ki so med ljubitelji jantarja znani kot troji zakladi – škorpijoni, kuščarji in žabe. Ker so te živali večje in močnejše od večine žuželk, bi se zlahka rešile smolne pasti. Tiste, ki so se ujele, so bile ponavadi zelo majhne, morda oslabljene zaradi bolezni ali pa so jih poškodovali plenilci. Kako redke so takšne najdbe? Zelo! Neki zbiratelj ocenjuje, da so doslej odkrili le od 30 do 40 škorpijonov, 10 do 20 kuščarjev in 8 ali 9 žab. Tiste, ki jih odkrijejo, so zares dragocene. Kos dominikanskega jantarja, v katerem je bila majhna žaba, so odkrili leta 1997, ovrednotili pa so ga na več kot 54.000 evrov.

Nekaterim strokovnjakom so drugi vključki še celo bolj privlačni. Ker se žuželke ponavadi zelo hitro ujamejo, so v mnogih delih jantarja »posnetki« staroveške zgodovine. Videti je mogoče znake obnašanja žuželke, kot denimo plenilca in njegovega plena. Nekateri primerki, v katerih so jajčeca, izlegle ličinke, pajkov zapredek z zarodki ali novoizleženi pajki, omogočijo strokovnjakom, da preučujejo stopnje razvoja žuželke. V nekem kosu jantarja, ki je v nemškem muzeju v Stuttgartu, je staroveška kolonija 2000 mravelj.

Iz vključkov je podobno mogoče zbrati informacije o staroveškem gozdu. Po cvetlicah, gobah, mahu, listih in semenih, ki so ohranjeni v jantarju, se da prepoznati mnoge staroveške rastline in drevesa. Znanstveniki so povsem prepričani, da so obstajali tudi figovci, čeprav njihovih listov ali vej niso našli. Zakaj? Ker so v jantarju odkrili nekaj vrst os, za katere je znano, da živijo samo na figovcih. Zato je razumno domnevati, da so v gozdu rastli tudi figovci.

Obnova preteklosti?

Pred nekaj leti je priljubljen film temeljil na domnevi, da je dinozavre mogoče reproducirati iz DNK-ja dinozavrove krvi, ki so jo našli v komarju, ujetem v jantarju. Mnogi strokovnjaki dvomijo, da je to res mogoče. Vse, kar živi na Zemlji, ima svoj DNK, v katerem so vkodirana navodila, ki določajo njihove podedovane značilnosti. Čeprav so z znanstvenimi poskusi pridobili delce DNK-ja iz nekaterih žuželk in rastlin, najdenih v jantarju, s temi poskusi ne morejo reproducirati tistega, kar je izumrlo.

Ne le da je pridobljeni DNK poškodovan, ampak je tudi pomanjkljiv. Po neki oceni so pridobljeni delci morda manj kot milijoninka vseh informacij genskega koda organizma. Nalogo popolne obnove tega koda so primerjali z obnovo knjige s tisoč stranmi, ki naj bi jo naredili iz enega samega neurejenega in pomanjkljivega stavka. *

Vsekakor je zamisel o kloniranju dinozavrov spodbudila k ponovnemu zanimanju za jantar in sedaj ga razstavljajo v muzejih po vsem svetu. V Svetovnem muzeju jantarja v Santo Domingu v Dominikanski republiki lahko obiskovalci uživajo v vzajemnih računalniških razstavah in pod močnimi mikroskopi preučujejo jantar. V muzejski delavnici vešči umetniki spreminjajo neobdelan jantar v čudovit nakit in dragulje s fosili.

Jantar že stoletja navdušuje človeštvo. Danes jantar cenimo zaradi tople skrivnostne lepote. Omogoča nam tudi dragocen vpogled v preteklost.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 28 Več o genetiki lahko preberete v Prebudite se!, 22. marec 1995, na straneh 3–10, v angleščini.

[Slika na strani 17]

V najdenem jantarju so našli ujete najrazličnejše žuželke in žabe

[Slika na strani 18]

Koščke jantarja preoblikujejo v zloščene dragulje

[Navedba vira slike na strani 17]

Žuželke v jantarju na straneh 2, 16 in 17 ter nakit na strani 18: Cortesía Museo Mundo de Ambar, Santo Domingo RD - Foto Gianfranco Lanzetti; stran 17 žaba: Cortesía Museo Mundo de Ambar, Santo Domingo RD e Nelson Fulgencio - Foto Gianfranco Lanzetti