Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ali obstaja rešitev?

Ali obstaja rešitev?

 Ali obstaja rešitev?

KAJ narediti z odvečnim predmetom? »Vrzite ga proč« se zdi enostaven in samoumeven odgovor. Vendar se odpadkov ni vedno tako preprosto znebiti. Kam jih vreči? Neko italijansko združenje za okolje ocenjuje, da se steklenica, odvržena v morje, razgradi šele v 1000 letih. Po drugi strani pa se papirnati robčki razgradijo v samo treh mesecih. Cigaretni ogorek onesnažuje morje do 5 let, plastične vrečke od 10 do 20 let,  najlonski izdelki od 30 do 40 let, pločevinke 500 let in polistiren 1000 let.

Količina takšnih odpadkov se je neznansko povečala. Trgovski svet ima danes naprodaj veliko reči, oglaševalski svet pa nas hoče prepričati, da vse to potrebujemo. Britanski časopis The Guardian nakratko pravi: »Oglaševalci nam pomagajo zadovoljiti potrebe, za katere nismo nikoli vedeli, da jih imamo.« Dejansko smo pred izzivom, da kupimo zadnji izdelek na trgu, drugače bomo zamudili nekaj novega. Seveda pa »novo« pomeni v oglaševalskem jeziku »boljše in večvredno«, medtem ko »staro« pomeni »manjvredno in zastarelo«.

Tako se nas pogosto spodbuja, naj raje kupimo kaj novega, kakor da bi popravili kaj starega. Zamenjati stare reči je, tako trdijo nekateri, veliko bolj praktično in gospodarno, kot pa jih popravljati. Kdaj pa kdaj je to res. Vendar je odvreči staro in to zamenjati z novim pogosto drago in nepotrebno.

Danes so številni izdelki že oblikovani tako, da se jih odvrže. Morda jih je težko popraviti – nekaj, kar si velja zapomniti, ko kupujemo. V nemški potrošniški reviji je pisalo: »Posamezni izdelki imajo vse krajšo življenjsko dobo. Kar je bilo moderno včeraj, danes ni več, in pogosto pristane v smeteh. Zato se zgodi, da dragocene surovine dnevno končajo kot ničvredne smeti!«

Ali vse to nezmerno kupovanje zares koristi potrošniku? Korist imajo v resnici podjetja, ki hočejo napolniti svojo blagajno. Švicarski tednik Die Weltwoche utemeljuje: »Gospodarstvo bi gotovo zapadlo v krizo, če bi vsak uporabljal svoje pohištvo in svoj avto do konca življenja ali pa vsaj enkrat dlje kot do sedaj.« Gospodarska kriza je le stežka prava rešitev, saj tako izgubijo delo tudi potrošniki. Katere so lahko torej ene od rešitev za nasičenost z odpadki?

Odvreči, reciklirati ali zmanjšati?

Nekatere industrializirane države so izbrale lažjo pot, tako da svoje odpadke preprosto odlagajo v državah v razvoju. V nekem poročilu denimo piše, da »so na zloglasnem odlagališču v Nigeriji našli 3500 ton strupenih kemikalij, ki uhajajo iz več kot 8000 rjavečih in razpadajočih sodov, ob tem pa zastrupljajo prst in podtalnico«. Takšen postopek odlaganja odpadkov ni niti učinkovita rešitev in niti najmanj občudovanja vreden način ravnanja z drugimi.

Kaj pa recikliranje odvečnih predmetov za nadaljnjo uporabo, namesto da se jih odvrže? Seveda morajo pri takšnih programih uporabniki svoje odpadke razvrščati v različne skupine, kar je v nekaterih skupnostih določeno že s samim zakonom. Vladne službe morda zahtevajo, da razvrstite odpadke v skupine, kot so recimo papir, lepenka, kovinski odpadki, steklo in biološki odpadki. Steklo je morda treba razvrstiti tudi po barvi.

Recikliranje ima nedvomno svoje prednosti. V knjigi 5000 Days to Save the Planet piše, da recikliranje aluminija »prihrani velikanske količine energije« in lahko »zmanjša škodo, ki jo v okolju povzroča dnevni kop boksita«. Knjiga še pojasni: »Za enako količino papirja se z recikliranjem porabi le polovico energije in desetino vode. [. . .] Številne odpadke se lahko pretvori, reciklira in ponovno uporabi. [. . .] Celo tiste industrije, ki ne morejo ponovno uporabiti svojih odpadkov, lahko včasih te predelajo tako, da jih uporabijo drugi [. . .]. Že od zgodnjih 1970-ih let na Nizozemskem uspešno deluje mreža za izmenjavo odpadkov.«

 Druge oblasti ne iščejo načinov, kako odstraniti odpadke, ampak bolj poudarjajo to, kako predvsem preprečiti nastajanje odpadkov. Prej omenjena knjiga opozarja, da je »nujno treba ukrepati«, če hočemo, da človeštvo »preide s potratne ekonomije [. . .] na varčno družbo, kjer je količina odpadkov zmanjšana, poraba surovin pa znižana«.

Vendar morajo biti tisti, ki hočejo ‚preiti s potratne ekonomije‘, pripravljeni uporabljati kupljeno blago kar najdlje in ga odvreči šele takrat, ko ga ni več mogoče popraviti. Predmete, ki jih ne potrebujemo več, a so še uporabni, je treba dati drugim, ki jih bodo uporabili. Po izračunih urada nemškega Öko-Instituta iz Darmstadta pridela gospodinjstvo, ki se dosledno ravna po načelu »uporabiti namesto izrabiti«, tudi za 75 odstotkov manj odpadkov kot povprečno gospodinjstvo.

Toda ali se bo po takih načelih ravnalo dovolj gospodinjstev? Za to ni veliko verjetnosti. Težave, ki jih ima človeštvo z odpadki, so le simptom večjih problemov. V današnji potratni družbi je vedno več ljudi sprejelo to, kar lahko imenujemo »uporabi in odvrzi« miselnost. Preučimo sedaj ta nazor – in nekaj skrajnosti, kamor lahko pripelje.

Kako nevarna je »uporabi in odvrzi« miselnost

»Uporabi in odvrzi« miselnost zlahka prestopi meje manjše zapravljivosti. Ljudi lahko navede, da postanejo nehvaležni, brezobzirni in da brezskrbno tratijo večje količine hrane, ki se je sploh niso pritaknili, pa tudi druga sredstva. Tisti, ki so sebični in pustijo, da modne smernice in obrabljeni ‚všeč mi je‘ in ‚ni mi všeč‘ vplivajo nanje, so morda stalno pod pritiskom, da povsem dobra oblačila, pohištvo in druge predmete zamenjajo z novimi.

Takšno miselnost pa je opaziti tudi drugje, ne le kar se tiče predmetov. Pri nekem projektu, ki ga izvajajo v Nemčiji in se ukvarja z rabo zavrženih gospodinjskih predmetov, so nedavno zapisali: »Ravnanje s sobno garnituro, ki nam ne ustreza več in jo po petih letih odvržemo, da bi jo zamenjali z novo, prenašamo na ravnanje z ljudmi. Postavlja se vprašanje, kako dolgo lahko naša družba to prenaša.« Poročilo pojasnjuje: »Brž ko človek ni sposoben kar najučinkoviteje opraviti svojega dela, se ga zamenja. Saj je navsezadnje dovolj delavcev!«

Bivši ameriški podpredsednik Al Gore je v svoji knjigi Earth in the Balance zastavil ustrezno vprašanje: »Če smo prišli do tega, da gledamo na predmete, ki jih uporabljamo, kot na takšne za enkratno rabo, ali smo podobno spremenili tudi naše gledišče o soljudeh? [. . .] Ali smo hkrati nehali ceniti posameznikovo edinstvenost?«

Ljudem, ki drugih ne cenijo in ne spoštujejo več, se bo verjetno zdelo laže, pa tudi počutili se bodo manj krive, če se znebijo prijatelja ali zakonskega tovariša. Nemški časopis Süddeutsche Zeitung komentira takšen način razmišljanja in pravi: »Dvakrat letno kupimo nova oblačila, vsaka štiri leta nov avto in vsakih deset let novo sobno garnituro; vsako leto iščemo nov kraj za počitnikovanje; zamenjamo stanovanja, poklice, podjetja – zakaj torej ne bi tudi svojega zakonskega tovariša?«

 Zdi se, da so nekateri danes pripravljeni zavreči skoraj vse, ko jim to postane breme. V neki evropski državi denimo ocenjujejo, da so leta 1999 lastniki živali zavrgli 100.000 mačk in 96.000 psov. Tamkajšnja zagovornica živali pravi, da njenim sodržavljanom »hišni ljubljenček ne pomeni dolgotrajne obveze. Mladega kužka kupijo v septembru in ga zapustijo [leto kasneje, ko gredo na dopust] avgusta.« Še hujše pa je to, da je takšna miselnost opazna tudi, ko gre za samo človeško življenje.

Pomanjkanje spoštovanja do življenja

Zdi se, da danes mnogi menijo, da njihovo življenje ni kaj dosti vredno. Kako to? V neki evropski reviji je na primer nedavno pisalo, da so mladi v zadnjih letih postali vse bolj pripravljeni tvegati. To lahko vidimo v tem, da vedno raje sodelujejo v ekstremnih športih. Za nekaj trenutkov vznemirjenja so pripravljeni tvegati celo svoje življenje! Teh teženj se z veseljem okoriščajo dobičkaželjni poslovneži. Nemški politik je pripomnil, da organizatorjem ekstremnih športov »pogosto zaslužek pomeni več kot pa človeško zdravje in življenje«.

Kaj pa zametanje nerojenih človeških življenj? Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da »je po svetu letno spočetih kakih 75 milijonov otrok, ki jih pravzaprav nihče noče. Za mnoge ženske je splav edina rešitev.« Otroci pa so v nevarnosti celo po rojstvu. »Na ulicah je vedno več zapuščenih dojenčkov,« poroča brazilski časopis O Estado de S. Paulo. Ali je tako tudi v vaši okolici?

V današnjem svetu vidimo vsenaokoli dokaze, da se na človeško življenje pogosto gleda kot na nekaj cenenega, ničvrednega in kar se lahko skoraj brezskrbno zavrže. To težnjo opazimo v nasilnosti splošno razširjenega razvedrila, ko »junaki« pobijejo v enem samem filmu ali na televizijskem programu na desetine »hudobnežev«. Opazimo jo v naraščajočem valu nasilja, ki preplavlja zemljo, ko tatje ubijejo svoje žrtve zaradi nekaj drobiža – ali pa brez pravega razloga. Opazimo jo v novicah, v mučnih poročilih o terorističnih napadih, etničnih čiščenjih in popolnih genocidih, z vsem tem so povezani trdosrčni, masovni pokoli ljudi brez razlik – dragocena življenja se zavrže kot smeti.

Morda se ne moremo ogniti življenja v »uporabi in odvrzi« družbi, lahko pa se ognemo temu, da se navzamemo takšne miselnosti. Naslednji članek bo razpravljal o tem, kaj nam lahko pomaga spoprijeti se z današnjo »uporabi in odvrzi« družbo kakor tudi z neželenimi stališči, ki jih posreduje.

[Slika na strani 6]

Marsikje je recikliranje obvezno

[Slike na strani 7]

Ali ste zaradi spreminjajočih se modnih smernic nagnjeni k temu, da povsem dobra oblačila zavržete in si kupite nova?

[Slika na strani 8]

Za nerojene bi morali nežno skrbeti, ne pa zametati njihovo življenje

[Vir slike]

Index Stock Photography Inc./BSIP Agency

[Slika na strani 8]

Življenje je preveč dragoceno, da bi ga tvegali za nekaj vznemirljivih trenutkov