Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Premagala sem poporodno depresijo

Premagala sem poporodno depresijo

 Premagala sem poporodno depresijo

Spominjam se, da sem opazovala moža, kako se veselo igra z najino novorojenko, in razmišljala, da bi jima bilo bolje brez mene. Čutila sem, da sem jima postala breme. Želela sem se usesti v avto, se odpeljati in nikoli več vrniti. Sploh nisem vedela, da sem žrtev poporodne depresije.

PRVIH deset let zakona je bilo zelo srečnih. Z Jasonom sva uživala v vzgajanju Liane, najine prve hčerke. Ko sem torej znova zanosila, smo bili nad novico vsi navdušeni.

Toda ta nosečnost je bila zelo težavna. Pravzaprav sem zaradi komplikacij po porodu skoraj umrla. Še pred tem se mi je v pozni nosečnosti pojavila nekakšna zmedenost, ki pa se je poslabšala, ko smo našo deklico Carly  pripeljali domov iz bolnišnice. Nenehno sem bila utrujena in nisem se počutila sposobna odločati niti o najbolj enostavnih rečeh. Jasona sem večkrat na dan klicala v službo samo zato, da bi ga vprašala, katero hišno opravilo naj še opravim, ali pa sem želela slišati zagotovilo, da je nekaj, kar sem ravnokar rekla ali naredila, pravilno.

Začela sem se bati družbe ljudi, celo družbe starih prijateljev. Če je nekdo nepričakovano prišel k vratom, sem se skrila v spalnico. Hiše sploh nisem več pospravljala ter sem hitro postala zmedena in zbegana. Zelo rada berem, toda tudi brati skoraj nisem mogla več, ker se nisem mogla zbrati. Težko sem molila, zato je trpelo moje duhovno zdravje. Bila sem čustveno otopela, nesposobna čutiti ljubezen do kogar koli. Bala sem se, da bosta moja otroka trpela, ker nisem pravilno razmišljala. Moje samospoštovanje je upadlo. Mislila sem, da izgubljam razum.

V tem času je Jason prihajal domov iz službe in mi pomagal čistiti hišo ali pripravljati hrano za družino, jaz pa sem se nanj zaradi tega jezila! Zdelo se mi je, da sem zaradi njegovih dejanj videti kot nesposobna mati. Kadar pa mi po drugi strani ni pomagal, sem ga obtoževala brezbrižnosti. Če Jason reči ne bi reševal tako zrelo in ljubeče, kot jih je, bi moja poporodna depresija lahko pomenila katastrofo za najin zakon. Morda lahko Jason sam najbolje opiše, kako je moje stanje vplivalo nanj.

Moj mož pripoveduje, kako je to vplivalo nanj

»Najprej nisem mogel razumeti, kaj se dogaja z Janelle. Popolnoma se je spremenila, saj je bila običajno vesela in zelo odprta, sedaj pa se je začela obnašati kot povsem druga oseba. Vse, kar sem rekel, je pričela jemati kot osebno kritiko in je celo zamerila, ko sem ji poskušal pomagati pri delu. Sprva sem ji želel reči, naj se že enkrat zbere, a sem spoznal, da bi takšen odziv vse le še poslabšal.

 Med nama je nenehno vladala napetost. Zdelo se mi je, da Janelle misli, da je ves svet proti njej. Že prej sem slišal o ženskah, ki so imele podobne simptome zaradi poporodne depresije. Ko sem pričel sumiti, da tudi ona trpi zaradi tega, sem začel brati vse, kar je bilo napisano o tej temi. Prebrano je potrdilo moje sume. Spoznal sem tudi, da Janelle ni bila kriva za svojo bolezen in da to ni bila posledica nekakšne njene brezbrižnosti.

Moram priznati, da me je dodatna skrb, ki so jo ona in otroka potrebovali, čustveno in fizično povsem izčrpala. Dve leti sem moral skrbno uravnovešati posvetno zaposlitev in odgovornosti, ki sem jih imel kot občinski starešina ter kot mož in oče. Na srečo sem lahko svojo zaposlitev prilagodil tako, da sem prej prihajal domov, še posebej ob večerih, ko smo šli na krščanske shode. Janelle me je potrebovala doma pravočasno, da sem ji pomagal pripraviti večerjo in obleči otroka. Zato smo lahko bili vsi navzoči na shodih.«

Moja pot do okrevanja

Brez moževe ljubeče podpore bi moje okrevanje nedvomno trajalo veliko dlje. Ko sem Jasonu razkrivala svoje strahove, me je potrpežljivo poslušal. Ugotovila sem, kako zelo pomembno je, da svojih čustev ne zatiram. Včasih sem celo kaj izrekla v jezi. Vendar mi je Jason nenehno zagotavljal, da me ima rad in da sva v tej težavi skupaj. Vedno se je trudil in mi pomagal videti pozitivno stran. Kasneje sem se mu opravičila za besede, ki sem jih izrekla v jezi. Pomiril me je z besedami, da je to govorila moja bolezen. Ko se sedaj ozrem  nazaj, vidim, koliko so mi pomenile njegove pozorne izjave.

Nazadnje sva skupaj našla zelo prijaznega zdravnika, ki si je vzel čas in prisluhnil mojim občutkom. Moje stanje je diagnosticiral kot poporodno depresijo in mi predlagal, naj jemljem zdravila, ki bi mi pomagala nadzorovati pogoste napade tesnobe. Spodbudil me je tudi, naj poiščem pomoč strokovnjaka za duševne bolezni. Poleg tega mi je svetoval redno telovadbo, terapijo, ki je že mnogim pomagala spoprijeti se z depresijo.

Eno največjih ovir na poti do okrevanja mi je predstavljalo spoprijemanje s sramoto, povezano s poporodno depresijo. Ljudje se pogosto težko vživijo v občutke bolnika, katerega bolezni ne razumejo. Poporodna depresija ni isto kot denimo zlomljena noga, kar drugi lahko vidijo in sočustvujejo s tabo. Kljub temu so me družina in tesni prijatelji resnično podpirali in razumeli.

Ljubeča pomoč družine in prijateljev

Z Jasonom sva v tem težkem obdobju zelo cenila pomoč moje mame. Občasno se je moral malo oddahniti od čustvene vznemirjenosti, ki je vladala doma. Mama je bila vedno pozitivna in ni poskušala prevzeti mojega dela. Namesto tega me je podpirala in spodbujala, da sem naredila to, kar sem lahko.

Tudi prijatelji v občini so se izkazali kot čudovita podpora. Mnogi so nama poslali kratka sporočila in nama tako povedali, da mislijo name. Te ljubeče besede sem resnično cenila! Tako je bilo še posebej zato, ker sem se bodisi  po telefonu bodisi osebno težko pogovarjala z ljudmi. Bilo se mi je celo težko družiti s sokristjani pred shodi in po njih. Prijatelji nama tako s sporočili niso le pokazali, da se zavedajo omejitev, ki sem jih imela zaradi depresije, ampak so potrdili tudi svojo ljubezen in skrb zame in za mojo družino.

To ni dosmrtna kazen!

Sedaj sem veliko boljše, in to po zaslugi nasvetov mojega zdravnika, moje družine, ki me podpira, in razumevajočih prijateljev. Še vedno redno telovadim, tudi ko sem utrujena, ker mi to pomaga pri okrevanju. Prav tako se trudim pozitivno odzvati na spodbude drugih. V težkih trenutkih poslušam Biblijo na avdiokasetah in Kraljestvene melodije – duhovno in čustveno izgrajujočo glasbo, ki so jo pripravili Jehovove priče. Te čudovite priprave mi pomagajo, da se duhovno okrepim in pozitivno razmišljam. Nedavno tega sem celo začela ponovno sodelovati na krščanskih shodih, ko sem imela na Bibliji temelječ prikaz.

Potrebovala sem več kot dve leti in pol, da sem dosegla stopnjo, ko lahko bolj čutim in izražam ljubezen do moža, otrok in drugih. Čeprav je bilo to za mojo družino zelo težko obdobje, čutimo, da smo sedaj povezani bolj kot kdaj prej. Še posebej sem hvaležna Jasonu, ki je več kot samo potrdil svojo ljubezen do mene, s tem da je vztrajal v najhujših trenutkih moje depresije in mi vedno stal ob strani, ko sem ga potrebovala. Predvsem pa imava sedaj oba veliko bolj tesen odnos z Jehovom, ki naju je v preizkušnjah zares krepčal.

Še vedno imam dneve, ko sem na tleh, toda s pomočjo družine, zdravnika, občine in Jehovovega svetega duha je vse več upanja, da bom to bolezen premagala. Da, poporodna depresija ni dosmrtna kazen. Je sovražnik, ki ga lahko premagamo. (Pripovedovala je Janelle Marshall.)

[Okvir/slika na strani 20]

Dejavniki, ki lahko prispevajo k poporodni depresiji

Včasih lahko k poporodni depresiji poleg hormonskih sprememb prispeva veliko dejavnikov. Sem spadajo:

1. Ženine osebne predstave o materinstvu, ki morda izhajajo iz nesrečnega otroštva in slabih odnosov s staršema.

2. Nestvarna pričakovanja, ki jih materam vsili družba.

3. Nagnjenost k depresiji v družini.

4. Nezadovoljstvo v zakonu in pomanjkanje podpore ožjih družinskih članov oziroma razširjene družine.

5. Slabo mnenje o sebi.

6. Občutek preobremenjenosti ali nemoči zaradi nenehne skrbi za majhne otroke.

Ta seznam nikakor ni popoln. K poporodni depresiji lahko prispevajo tudi drugi dejavniki. Vzrokov zanjo vsekakor še vedno ne razumemo povsem.

[Okvir na strani 21]

Več kot le poporodna otožnost

Poporodne depresije ne bi smeli zamenjevati z običajnimi poporodnimi spremembami razpoloženja. Dr. Laura J. Miller pravi: »Najpogostejša oblika poporodnih sprememb razpoloženja je znana kot poporodna otožnost. [. . .] To čustveno labilno (tj., spremenljivo) stanje, v katerem ženska zlahka zajoka, doživi po porodu približno 50 odstotkov žensk. To stanje doseže vrhunec med tretjim in petim dnevom po porodu, potem pa v nekaj tednih postopoma samo od sebe izgine.« Strokovnjaki menijo, da so takšna razpoloženja lahko posledica sprememb v ravni ženskih hormonov po porodu.

V nasprotju s poporodno otožnostjo so pri poporodni depresiji prisotna daljša obdobja depresije, ki se lahko pričnejo ob rojstvu otroka oziroma celo nekaj tednov ali mesecev kasneje. Mamica, ki je po rojstvu prvega otroka v takšnem stanju, je lahko v enem trenutku navdušena, v naslednjem pa že depresivna ali celo samomorilska. Poleg tega je lahko še razdražljiva, zamerljiva in jezna. Morda jo vztrajno muči občutek, da kot mati ni primerna, kakor tudi pomanjkanje ljubezni do otroka. Dr. Millerjeva pravi: »Nekatere klinično depresivne matere razumsko vedo, da imajo svojega otroka rade, a občutijo le otopelost, razdraženost ali gnus. Druge pa razmišljajo o tem, da bi svojega otroka poškodovale ali celo umorile.«

Poporodna depresija je pojav z dolgo zgodovino. Že v četrtem stoletju pr. n. š. je grški zdravnik Hipokrat pri nekaterih ženskah po porodu opazil nenadne psihološke spremembe. V raziskavi, objavljeni v Brazilian Journal of Medical and Biological Research, je bilo pojasnjeno: »Poporodna depresija je precej velik problem, ki prizadene 10–15 odstotkov mater v mnogo deželah.« Vendar se na žalost »večino primerov takšne depresije ne diagnosticira pravilno in se jih zato tudi ustrezno ne zdravi«, je pisalo v Journalu.

Manj pogosta, a bolj huda motnja, ki se lahko pojavi po porodu, je poporodna psihoza. Bolnica morda halucinira, sliši glasove v svoji glavi in izgubi stik z resničnostjo, čeprav je morda v presledkih, ki trajajo nekaj ur ali dni, razumna. Vzroki za to psihozo ostajajo nejasni, toda dr. Millerjeva opaža, da »naj bi bila genska ranljivost, ki jo mogoče povzročijo hormonske spremembe, najvplivnejši dejavnik«. Vešč zdravstveni strokovnjak lahko poporodno psihozo uspešno zdravi.

[Okvir na strani 22]

Kako si pomagati *

1. Če depresija traja dlje časa, poiščite strokovno pomoč. Prej ko boste to naredili, prej boste lahko začeli okrevati. Poiščite razumevajočega zdravnika, ki mu je ta bolezen znana. Poskusite, da se ne bi sramovali poporodne depresije ali bili v zadregi, če morate jemati zdravila.

2. Redno telovadite. Raziskave so pokazale, da je lahko redna telovadba učinkovita terapija proti depresiji.

3. Svojim najbližjim povejte, kako se počutite. Ne osamite se in ne zatirajte čustev.

4. Zapomnite si, da vam ni treba imeti popolne hiše. Poskusite si poenostaviti življenje, tako da se osredinite na zares pomembne reči.

5. Molite za pogum in potrpežljivost. Če vam je težko moliti, prosite nekoga, da moli z vami. Če še naprej gojite občutek krivde ali ničvrednosti, lahko okrevanje samo še podaljšujete.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 39 Prebudite se! ne priporoča nobenega določenega zdravljenja. V tem članku opisani predlogi, tako za ženske kot za moške, se ne nanašajo na vse okoliščine in nekaterih točk se v določenih primerih celo ne da uporabiti.

[Okvir na strani 23]

Nasveti za može

1. Zavedajte se, da za poporodno depresijo ni kriva vaša žena. Če njeno stanje traja dlje časa, ji pomagajte poiskati zdravnika, ki razume to težavo in je sočuten.

2. Ženo potrpežljivo poslušajte. Potrdite njena občutja. Ne jezite se zaradi njene negativnosti. Prijazno ji pomagajte videti pozitivno plat reči in ji zagotovite, da bo ozdravela. Ne mislite, da morate rešiti vse probleme, ki jih omeni. Morda želi samo tolažbo, in ne logičnih odgovorov. (1. Tesaloničanom 5:14) Zapomnite si, da bolnica zaradi poporodne depresije težko logično in jasno razmišlja.

3. Omejite nepomembne dejavnosti, tako da boste imeli več časa za podpiranje svoje žene. S tem lahko pospešite njeno okrevanje.

4. Vzemite si nekaj časa zase. Če boste fizično, duševno in duhovno dobrega zdravja, boste ženi v boljšo oporo.

5. Pogovorite se z nekom, ki vas bo spodbudil, morda s kakšnim duhovno zrelim možem, čigar žena je imela poporodno depresijo.

[Slika na strani 23]

Družina Marshall