Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kljub preizkušnjam je moje upanje ostalo živo

Kljub preizkušnjam je moje upanje ostalo živo

 Kljub preizkušnjam je moje upanje ostalo živo

PRIPOVEDUJE ANDREJ HANAK

Pisalo se je leto 1943 in besnela je druga svetovna vojna. Zaradi nevtralnosti sem bil zaprt v Budimpešti na Madžarskem. Tam mi je bradati pravoslavni duhovnik ponudil Biblijo v zameno za tri dnevne odmerke kruha. Stradal sem, toda prepričan sem, da je to bila dobra zamenjava.

KO SO med drugo svetovno vojno nacisti zasedli deželo, je bil izziv ohraniti čisto krščansko vest. Pa tudi pozneje, med več kot 40-letnim komunističnim vladanjem, je bilo težko služiti našemu Stvarniku, Bogu Jehovu, tako, da ne bi poteptali biblijska načela.

Preden opišem, kako je bilo takrat ohranjati značajnost Bogu, naj povem nekaj malega o sebi. Nedvomno vam bo zanimivo izvedeti, kaj so Jehovove priče prestajali v tistih davnih letih. Najprej naj povem nekaj o verskih razmerah, zaradi katerih sem pričel dvomiti o glavnih verah na našem področju.

Begajoče versko vprašanje

Rodil sem se 3. decembra 1922 v Pacinu, madžarski vasi blizu slovaške meje. Takrat je bila Slovaška vzhodni del Češkoslovaške. Ko je bil po drugi svetovni vojni velik del Češkoslovaške pod nadzorom Sovjetske zveze, so mejo z Ukrajino pomaknili na kakih 30 kilometrov od Pacina.

Bil sem drugi od petih otrok, ki so se rodili predanima rimskokatoliškima staršema. Ko mi je bilo 13 let, se je zgodilo nekaj, zaradi česar sem pričel resneje razmišljati o veri. Z materjo sva romala 80 kilometrov v vas Mariapocs na  Madžarskem. Tja sva šla, ker sva verjela, da nama bo to prineslo večji blagoslov. Romali so oboji, rimski in grški katoličani. Dotlej sem menil, da sta ti cerkvi del nekakšne združene katoliške vere. Toda kaj kmalu sem spoznal, da ni tako.

Najprej so imeli mašo grški katoličani. Zato sem se odločil, da jo grem poslušat. Ko je pozneje to izvedela mati, se je zelo razburila. Nekako zmeden sem jo vprašal: »Ali je pomembno, h kateri maši grem? Ali nismo vsi skupaj deležniki enega Kristusovega telesa?«

Ker mati ni znala odgovoriti, je samo rekla: »Sin moj, greh je postavljati takšna vprašanja.« Toda vprašanja so ostala.

Odgovori na vprašanja

Kmalu po pričetku druge svetovne vojne leta 1939, ko sem bil star 17 let, sem se odselil nekaj kilometrov stran, v Stredo nad Bodrogom, mestece, ki je sedaj v vzhodni Slovaški. Tja sem se šel učit h krajevnemu kovaču. Toda na njegovem domu sem se naučil še nekaj dragocenejšega od pripravljanja konjskih podkev in oblikovanja drugih predmetov iz taljene kovine.

Kovačeva žena Maria Pankovics je bila Jehovova priča. Tako sem se čez dan učil kovaške obrti pri njenem možu, zvečer pa sem preučeval Biblijo in obiskoval shode s krajevnimi Pričami. Kot kovaški vajenec sem še bolj doumel besede iz Psalma 12:6, kjer piše: »Besede GOSPODOVE so čiste besede, kakor srebro, očiščeno v topilni peči na zemlji, osnaženo sedemkrat.« Kako prijetni so bili tisti večeri, ko sem preiskoval Jehovove besede in dobil odgovore na svoja biblijska vprašanja!

Niti zavedal se nisem, da bo moja novopridobljena vera zelo kmalu preizkušena. To se je zgodilo s stopnjevanjem druge svetovne vojne.

Zaprt zaradi vere

Nedolgo po tem, ko sem pričel delati kot kovaški vajenec, so mlade moške na Madžarskem vpoklicali za vojaško usposabljanje. Toda odločil sem se, da bom poslušal biblijsko načelo iz Izaija 2:4, kjer piše: »Več se ne bodo učili bojevati.« Zaradi te odločitve so me obsodili na deset dni zapora. Po izpustitvi sem nadaljeval preučevanje Biblije. Nato pa sem se 15. julija 1941 krstil v vodi in tako simboliziral posvetitev Jehovu.

Do tedaj je nacistična Nemčija že vdrla v Sovjetsko zvezo, v vojno pa je bila pogreznjena tudi vzhodna Evropa. Vojna propaganda se je okrepila in nacionalistična miselnost močno razširila. Toda Jehovove priče so ostali nevtralni, skladno s svojim na Bibliji temelječim prepričanjem.

Avgusta 1942 se je nad nas zgrnil silovit napad. Oblasti so pripravile deset zbirnih mest, kamor so potem privedle mlajše in starejše Priče. Na ta zbirna mesta so pripeljali tudi tiste, ki še niso bili krščeni, a so zanje vedeli, da so v stiku z nami. Bil sem med tistimi, ki so jih odpeljali v zapor v mesto Sarospatak, ki je bilo kakih 20 kilometrov stran od moje vasi Pacin.

Najmlajši zapornik je bil star komaj tri mesece. V zaporu je bil skupaj z materjo, ki je bila Priča. Ko smo paznika zaprosili, da bi vsaj otrok dobil nekaj hrane, je odsekano odvrnil: »Naj kar joče. To mu bo pomagalo zrasti v  močnega Pričevalca.« Hudo nam je bilo zaradi malega, žalostilo pa nas je tudi to, kako je lahko nacionalistična propaganda tako otrdila srce mladega paznika.

Sodišče me je po obravnavi obsodilo na dve leti zapora. Takrat so me premestili v zapor na Margit Koerut 85 v Budimpešti. V celicah, ki so bile velike približno 4 krat 6 metrov, je bilo natrpanih kakih 50 do 60 ljudi. Osem mesecev smo tako preživeli brez kopalnice ali stranišča. Nismo se mogli oprhati niti okopati, kaj šele oprati oblačil. Vsi smo bili polni uši, ponoči pa so po naših umazanih telesih gomazele stenice.

Vstajati smo morali ob štirih zjutraj. Naš zajtrk je bil le skodelica kave. Za kosilo smo prejemali približno enako količino juhe ter kakih 150 gramov kruha in malo kaše. Zvečer nismo dobivali ničesar. Čeprav mi je bilo 20 let in sem bil zdrav, sem sčasoma tako oslabel, da nisem več mogel hoditi. Zaporniki so pričeli umirati od lakote in okužb.

Takrat je v našo celico prišel nov zapornik. To je bil bradati pravoslavni duhovnik, ki sem ga omenil na začetku. Dovolili so mu obdržati Biblijo. O kako zelo sem jo želel brati! Toda ko sem ga prosil, mi tega ni dovolil. Nekoč pozneje pa je sam prišel k meni. »Hej, fant,« je rekel. »Biblija je lahko tvoja. Prodal ti jo bom.«

»Prodal? Za kaj?« sem vprašal. »Nič denarja nimam pri sebi.«

Takrat mi je ponudil Biblijo za moje tri dnevne odmerke kruha. Kako zelo je bilo to poplačano! Resda me je mučila telesna lakota, toda dobil sem duhovno hrano, ki je v preizkušnjah v tistih viharnih časih krepila mene in druge. To Biblijo imam še danes. (Matevž 4:4)

Nevtralnost preizkušena

Junija 1943 so mlade moške Priče iz cele Madžarske (bilo nas je približno 160) odpeljali v Jaszbereny, mesto blizu Budimpešte. Ko si nismo hoteli nadeti vojaške kape niti pustiti, da bi nam na rokav namestili tribarvni trak, so nas strpali v tovorne vagone in odpeljali proti železniški postaji Budapest Koebanya. Tam so nas vojaški oficirji klicali ven po imenu in vsakemu ukazali, naj se prijavi v vojsko.

Zahtevali so, da rečemo »Heil Hitler«, kar pomeni »slava Hitlerju«. Tega noben Priča ni hotel storiti, zato so vsakega močno pretepli. Ko so se pozneje mučitelji utrudili, je eden od njih rekel: »Pretepli bomo še enega, ampak ta ne bo preživel.«

Predtem je Tibor Haffner, starejši dolgoletni Priča, dobil izvod seznama Prič v vagonih. Zašepetal mi je: »Brat, ti si naslednji. Bodi pogumen! Zaupaj v Jehova.« Takrat so me poklicali. Ko sem stal pri vratih vagona, so mi ukazali, naj izstopim. »Na njem ni več ničesar, po čemer bi lahko tepli,« je rekel neki vojak. Zatem mi je dejal: »Če se prijaviš, kakor smo ti rekli, bomo poskrbeli, da boš dodeljen v kuhinjo in boš tam pripravljal hrano. Sicer boš umrl.«

 »Ne bom se prijavil v vojaško službo,« sem odgovoril. »Rad bi se vrnil na tovorni vlak, kjer so moji bratje.«

Vojaku sem se zasmilil, zato me je zgrabil in vrgel nazaj v vagon. To mu ni bilo težko, saj sem tehtal približno 40 kilogramov. K meni je prišel brat Haffner, me objel okoli ramen, pogladil po obrazu in mi izrekel besede iz Psalma 20:2, SSP (20:1, AC): »Naj te usliši GOSPOD na dan stiske, ime Jakobovega Boga naj te varuje.«

V delovnem taborišču

Zatem so nas vkrcali na ladjo in po reki Donavi odpeljali v Jugoslavijo. Julija 1943 smo prispeli v delovno taborišče blizu mesta Bor, kjer je bil eden največjih rudnikov bakra v Evropi. Sčasoma se je v taborišču zbralo približno 60.000 ljudi različnih narodnosti, med katerimi je bilo tudi kakih 6000 Židov in približno 160 Jehovovih prič.

Priče so namestili v veliko barako. Na sredi so bile mize in klopi. Tam smo imeli dvakrat na teden shod. Preučevali smo revije Stražni stolp, ki smo jih pritihotapili v taborišče, in brali Biblijo, ki sem jo dobil v zameno za odmerek kruha. Skupaj smo tudi peli pesmi in molili.

Z drugimi zaporniki smo skušali ohranjati dobre odnose in to se je pokazalo za dobro. Eden od naših bratov je imel hude bolečine v trebuhu, pazniki pa niso hoteli priskrbeti pomoči. Ko se mu je stanje poslabšalo, je eden židovskih zapornikov, ki je bil zdravnik, privolil v to, da ga operira. Bratu je dal nekaj primitivnih anestetikov in ga operiral z nabrušenim ročajem žlice. Brat je okreval in se po vojni vrnil domov.

Delo v rudniku je bilo izčrpavajoče, hrana pa pičla. Dva brata sta umrla v nesreči pri delu, eden pa zaradi bolezni. Septembra 1944, ko se nam je bližala ruska vojska, je izšel odlok o izpraznitvi taborišča. Zatem pa se je zgodilo nekaj, kar bi težko verjel, če ne bi videl na lastne oči.

Grozljiv pohod

Po enotedenskem utrudljivem pohodu smo skupaj z mnogimi židovskimi zaporniki prispeli v Beograd. Od tam smo hodili še nekaj dni in prišli v vas Červenka.

Ob prihodu v Červenko so nam Jehovovim pričam ukazali, naj se razpostavimo v vrste po pet skupaj. Zatem so iz vsake druge vrste izbrali po enega Pričevalca. S solzami v očeh smo gledali za njimi, ko so jih odpeljali, saj smo mislili, da jih bodo usmrtili. Toda kmalu so se vrnili. Kaj se je zgodilo? Nemški vojaki so hoteli, naj izkopljejo grobove, toda madžarski poveljnik je pojasnil, da že teden dni niso jedli in so prešibki za delo.

Tistega večera so vse nas Priče odvedli na podstrešje zgradbe, v kateri so sušili opeko.  Nemški oficir nam je rekel: »Bodite tiho in ostanite tukaj. Danes bo pasja noč.« Zatem je zaklenil vrata. Po nekaj minutah smo zaslišali vojake vpiti: »Gremo! Gremo!« Zatem se je zaslišal zvok strojnic, ki mu je sledila strašljiva tišina. Nato spet: »Gremo! Gremo!« in ponovno streljanje.

Skozi streho smo lahko videli, kaj se je dogajalo. Vojaki so privedli po kakih deset židovskih zapornikov, jih razvrstili ob robu jame in postrelili. Zatem so na kupe trupel vrgli ročne granate. Pred zoro so bili vsi židovski zaporniki, razen osmih, mrtvi, nemški vojaki pa so zbežali. Bili smo duševno in telesno strti. Ob tem pomoru sta bila med navzočimi Pričami tudi (še sedaj živa) Janos Toeroek in Jan Bali.

Preživeli

Pod nadzorom madžarskih vojakov smo nadaljevali pohod proti zahodu in severu. Večkrat so nam ukazali, naj sodelujemo v vojaških dejavnostih, toda ostali smo nevtralni in smo kljub temu preživeli.

Aprila 1945 smo se znašli med nemško in rusko vojsko pri Szombathelyju, blizu madžarsko-avstrijske meje. Ob opozorilu, da se bliža zračni napad, je madžarski načelnik, ki nas je stražil, zaprosil: »Ali lahko grem z vami poiskat zavetje? Vidim, da je Bog z vami.« Po bombardiranju smo si utirali pot iz mesta med živalskimi in človeškimi trupli.

Ko je načelnik videl, da bo vojne kmalu konec, nas je zbral in rekel: »Hvala, da ste me spoštovali. Tu imam za vsakega čaj in sladkor. Vsaj nekaj.« Zahvalili smo se mu, da je z nami ravnal človeško.

Po nekaj dneh so prišli Rusi in v majhnih skupinah smo krenili na pot domov. Toda težav še nikakor ni bilo konec. Po tem, ko smo prispeli v Budimpešto, smo prišli pod nadzor Rusov in ponovno so nas vpoklicali – tokrat za to, da bi služili v sovjetski vojski.

Vodilni v tem postopku je bil zdravnik, visoki ruski uradnik. Ko smo vstopili v sobo, ga nismo prepoznali, on pa nas je. Z nami je bil v delovnem taborišču v Boru in je bil med tistimi nekaj Židi, ki so preživeli nacistični genocid. Ko nas je zagledal, je stražarjem ukazal: »Pustite teh osem domov.« Zahvalili smo se mu, predvsem pa smo se zahvalili Jehovu, da nas je varoval.

Moje upanje je še vedno živo

Tridesetega aprila 1945 sem končno prispel domov v Pacin. Kmalu zatem sem se vrnil na dom kovača v Stredi nad Bodrogom, da bi dokončal službo vajenca. Pri Pankovicsih sem že dobil veliko: poklic, da sem se lahko preživljal, in kar je bilo še pomembnejše, biblijsko resnico, ki je spremenila moje življenje. Sedaj  pa sta mi dala še nekaj. Triindvajsetega septembra 1946 je njuna očarljiva hči Jolana postala moja žena.

Z Jolano sva nadaljevala redno preučevanje Biblije in oznanjevanje. Nato pa sva bila leta 1948 še dodatno blagoslovljena s tem, da se nama je rodil sin Andrej. Toda najino veselje, da imamo versko svobodo, je bilo kratkotrajno. Kmalu so državi zavladali komunisti in pričel se je drugi val preganjanj. Leta 1951 so me vpoklicali v vojsko, tokrat je to storila češkoslovaška komunistična oblast. Scenarij se je ponovil: sodni proces, zaporna kazen, zapor, prisilno delo in lakota. Toda z Božjo pomočjo sem spet preživel. Leta 1952 so me po odloku o pomilostitvi izpustili, zato sem se lahko vrnil k družini v Ladmovce na Slovaškem.

Naša krščanska strežba je bila prepovedana kakih 40 let, toda mi smo kljub temu nadaljevali sveto službo. Od leta 1954 do 1988 sem imel prednost služiti kot potujoči nadzornik. Ob koncu tedna sem obiskoval občine Jehovovih prič ter brate in sestre spodbujal, naj ostanejo neomajni v svoji značajnosti. Med tednom pa sem bil skupaj z družino in jo s svetnim delom gmotno podpiral. Ves ta čas smo čutili, kako nas Jehova ljubeče vodi. Spoznal sem, da so resnične besede biblijskega psalmista: »Ako bi nam GOSPOD ne bil na strani, ko so vstali ljudje zoper nas: žive bi nas bili tedaj pogoltnili, ko se je vnela njih jeza proti nam.« (Psalm 124:2, 3)

Z Jolano sva bila pozneje vesela, da se je Andrej poročil in sčasoma postal zrel krščanski nadzornik. Njegova žena Eliška ter njuna sinova Radim in Daniel so prav tako postali dejavni krščanski strežniki. Nato pa sem leta 1998 občutil veliko izgubo, ko je umrla moja ljubljena Jolana. To je najtežja preizkušnja, s katero sem se kdaj spoprijemal. Pogrešam jo vsak dan, toda tolaži me dragoceno vstajenjsko upanje. (Janez 5:28, 29)

Sedaj sem star 79 let in služim kot starešina v vasi Slovenske Nove Mesto na Slovaškem. Tukaj se najbolj veselim tega, da se lahko s sosedi pogovarjam o dragocenem, na Bibliji temelječem upanju. Ko se spominjam preteklosti in več kot 60 let v Jehovovi službi, sem prepričan, da lahko z Jehovovo pomočjo zdržimo kljub vsem oviram in preizkušnjam. Želim si in upam v to, kar piše v Psalmu 86:12: »Slavil te bom, Gospod, Bog moj, iz vsega srca svojega in poveličeval bom ime tvoje vekomaj.«

[Slika na strani 20]

Biblija, ki sem jo prejel v zameno za moje odmerke kruha

[Slika na strani 21]

Tibor Haffner me je v preizkušnjah spodbujal

[Slika na strani 22]

Priče v delovnem taborišču v Boru

[Slika na strani 22]

Pogreb Pričevalca v delovnem taborišču v Boru ob navzočih nemških vojakih

[Slike na strani 23]

Jolana je postala moja žena septembra 1946

[Slika na strani 23]

Janos Toeroek in Jan Bali (na fotografiji), ki sta bila prav tako priči pokola

[Slika na strani 24]

S sinom, njegovo ženo in vnukoma