Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ali je Bog opravičeval trgovino s sužnji?

Ali je Bog opravičeval trgovino s sužnji?

 Biblijsko gledišče

Ali je Bog opravičeval trgovino s sužnji?

TEMNA preznojena telesa, sključena pod strašno težo velikanskih bal bombaža, se vlečejo po nakladalnem mostu. Neusmiljeni nadzorniki jih priganjajo z biči iz neustrojene kože. Vpijoče otroke trgajo iz rok jokajočih mater in jih na dražbah prodajajo najboljšim ponudnikom. Te neusmiljene, krute podobe se vam verjetno slikajo pred očmi, ko pomislite na suženjstvo.

Ironično je, da se za mnoge trgovce s sužnji in lastnike sužnjev pravi, da so bili zelo verni. Zgodovinar, James Walvin, je napisal: »Tisoče je bilo takšnih mož, Evropejcev in Američanov, ki so slavili Gospoda zaradi njegovega blagoslova ter se mu zahvaljevali za donosno in varno poslovanje v Afriki, medtem ko so svoje ladje s sužnji usmerili v pasatne vetrove in pluli proti Novemu svetu.«

Nekateri so celo trdili, da je Bog opravičeval trgovino s sužnji. Na Splošni konferenci metodistične Cerkve, leta 1842, je na primer Alexander McCaine v svojem govoru izjavil, da je ustanovitev suženjstva »posvetil sam Bog«. Je imel McCaine prav? Ali je Bog odobraval ugrabitve in posilstva deklic, brezčutno ločevanje družin in okrutno pretepanje, kar je bilo sestavni in bistveni del trgovine s sužnji McCainovih dni? In kako je z milijoni, ki se jih danes prisili, da živijo in delajo kot sužnji v krutih razmerah? Ali Bog opravičuje takšno nečloveško ravnanje?

Suženjstvo in Izraelci

Biblija pravi, da »človek vlada ljudem v njih nesrečo«. (Propovednik 8:9) To je morda še najbolj očitno pri zatiralskih oblikah suženjstva, ki si jih je zamislil človek. Bog Jehova ni brezbrižen do trpljenja, ki ga je ljudem prizadejalo suženjstvo.

Razmislite denimo o razmerah, v katerih so se znašli Izraelci. Biblija nam pravi, da so jim Egipčani »grenili [. . .] življenje s trdim delom z ilovico in z opeko in z vsakovrstnim opravilom na polju, z vsem njih delom, katero so jim nakladali neusmiljeno«. Izraelci so »zdihovali zaradi tlake in vpili so, in njih vpitje od tlačanstva je prišlo k Bogu«. Ali je bil Jehova brezbrižen do njihovega mučnega stanja? Ravno nasprotno, ‚Bog je uslišal njih stokanje, in spomnil se je Bog svoje zaveze z Abrahamom, z Izakom in z Jakobom‘.  Jehova je svojemu ljudstvu še rekel: »Jaz vas hočem odpeljati izpod tlake Egipčanom in vas iztrgati iz njih službe [suženjstva, NW].« (2. Mojzesova 1:14; 2:23, 24; 6:6–8)

Jasno je, da Jehova ni odobraval tega, da bi ‚človek vladal ljudem‘ po zatiralskem suženjstvu. Toda ali ni Bog kasneje dovolil suženjstva med svojim ljudstvom? Da, je. Vendar pa se je suženjstvo v Izraelu precej razlikovalo od tiranskega suženjstva, ki je obstajalo v vsej zgodovini.

Božji zakon je za tistega, ki bi ugrabil in prodajal ljudi, predpisoval smrtno kazen. Poleg tega pa je Jehova priskrbel še navodila, ki so sužnje ščitila. Gospodar je na primer moral sužnja, katerega je pohabil, osvoboditi. Če je gospodar sužnja pretepel do smrti, je bil za to lahko kaznovan s smrtjo. Ujetnice so lahko zasužnjili oziroma so si jih lahko vzeli za žene. Vendar pa jih niso smeli imeti le zaradi zadovoljevanja spolnih potreb. Bistvo Postave je moralo vsakega dobrosrčnega Izraelca navesti, da je s sužnji ravnal spoštljivo in prijazno, kot da bi bili najeti delavci. (2. Mojzesova 20:10; 21:12, 16, 26, 27; 3. Mojzesova 22:10, 11; 5. Mojzesova 21:10–14)

Nekateri Judje so prostovoljno postali sužnji svojih sonarodnjakov, da bi odplačali dolgove. Ta običaj je ljudi ščitil pred lakoto in v resnici mnogim omogočil, da so si opomogli od revščine. Poleg tega je bilo treba ob pomembnih trenutkih judovskega koledarja sužnje osvoboditi, če so ti to želeli. * (2. Mojzesova 21:2; 3. Mojzesova 25:10; 5. Mojzesova 15:12) Judovski učenjak, Moses Mielziner, je v svojem komentarju glede teh zakonov pojasnil, da »je suženj vedno bil človek, nanj so gledali kot na osebo, ki ima že po naravi nekatere človekove pravice, v katere ni mogel nekaznovano posegati niti gospodar«. V kako ostrem nasprotju je to bilo v primerjavi z zatiralskim suženjstvom, ki kvari zgodovinske zapise!

Suženjstvo in kristjani

Suženjstvo je bilo del gospodarstva rimskega imperija, pod katerim so živeli kristjani prvega stoletja. Zato so nekateri kristjani bili sužnji, drugi pa so sužnje imeli. (1. Korinčanom 7:21, 22) Ali to pomeni, da so Jezusovi učenci grdo ravnali s svojimi sužnji? Zagotovo ne! Lahko smo prepričani, da kristjani niso bili surovi do tistih, nad katerimi so imeli oblast, ne glede na to, kaj vse je dovoljeval rimski zakon. Apostol Pavel je Filemona celo spodbudil, naj s svojim sužnjem, Onezimom, ki je postal kristjan, ravna kot z ‚bratom‘. * (Filemonu 10–17)

Biblija nikjer ne namiguje na to, da bi zasužnjevanje ljudi bilo del Božjega prvotnega namena s človeštvom. Prav tako nobena biblijska prerokba ne namiguje na to, da bodo v Božjem novem svetu ljudje lastniki ljudi, ki bodo sužnji. Namesto tega bodo pravični v tem prihajajočem raju »sedeli [. . .] vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo, in nihče jih ne bo strašil«. (Miha 4:4)

Jasno je torej, da Biblija ne opravičuje nikakršnega trpinčenja ljudi. Ravno nasprotno, med ljudmi namreč spodbuja spoštovanje in enakost. (Dejanja 10:34, 35) Ljudi spodbuja, naj z drugimi ravnajo tako, kot bi sami želeli, da se ravna z njimi. (Lukež 6:31) In to še ni vse. Biblija kristjane tudi spodbuja, naj bodo ponižni in naj imajo druge za večje od sebe, ne glede na to, kakšen položaj imajo v družbi. (Filipljanom 2:3) Ta načela so v popolnem nasprotju z zatiralskim suženjstvom, ki so ga, še posebej v nedavnih stoletjih, izvajali mnogi narodi.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 11 Dejstvo, da so nekateri lahko ostali pri svojih gospodarjih, jasno kaže, da izraelsko suženjstvo ni bilo zatiralsko.

^ odst. 13 Tudi danes so nekateri kristjani delodajalci, drugi pa delojemalci. Tako kot kristjan, ki je delodajalec, ne bo surov do svojih delavcev, tako so tudi Jezusovi učenci v prvem stoletju s svojimi služabniki ravnali po krščanskih načelih. (Matevž 7:12)