Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Korenine sovraštva

Korenine sovraštva

 Korenine sovraštva

SOVRAŠTVO se je pojavilo zgodaj v človeški zgodovini. Biblijsko poročilo v Prvi Mojzesovi knjigi 4:8 pravi: »Zgodi se pa, ko sta bila na polju, da se vzpne Kajn nad Abela, brata svojega, ter ga ubije.« »In zakaj ga je ubil?« sprašuje biblijski pisec Janez. »Ker so bila hudobna dela njegova, dela brata njegovega pa pravična.« (1. Janezov 3:12) Abel je bil žrtev enega od najobičajnejših vzrokov sovraštva: ljubosumja. »Ljubosumnost razvname srd moža,« piše v Pregovorih 6:34. Danes ljubosumje zaradi družbenega položaja, bogastva, lastnine in drugih prednosti še vedno ljudi žene drug proti drugemu.

Nevednost in strah

Ljubosumje pa je le eden od mnogih vzrokov sovraštva. Pogosto ga netita tudi nevednost in strah. »Preden sem se naučil sovražiti, sem se naučil bati,« je dejal mlad pripadnik nasilne rasistične skupine. Takšen strah je najpogosteje zakoreninjen v nevednosti. The World Book Encyclopedia poroča, da so ljudje s predsodki nagnjeni k temu, da imajo neko mnenje »ne glede na razpoložljive dokaze. [. . .] Takšni posamezniki so nagnjeni k izkrivljanju in napačnemu razlaganju dejstev, ki so v nasprotju z njihovim vnaprej izoblikovanim mnenjem, ali pa se za dejstva sploh ne zmenijo.«

 Zakaj takšno mnenje? Neka internetna informacijska služba pravi: »Zgodovina je odgovorna za mnoge kulturne stereotipe, toda za mnoge naše predsodke je odgovorna tudi naša osebna zgodovina.«

V Združenih državah je na primer zapuščina trgovine s sužnji napetost med mnogimi belci in ljudmi afriških prednikov, napetost, ki jo je čutiti še danes. Pogosto se negativni rasni pogledi prenašajo s staršev na otroke. Neki belec (ki odkrito priznava, da je rasist) je potrdil, da je ravno zato razvil negativne rasne občutke, »čeprav nikoli ni imel niti najmanjšega stika s črnci«.

Potem so tu še takšni, ki preprosto menijo, da drugačni ljudje niso nič vredni. To mnenje si morda oblikujejo zaradi enega samega neprijetnega pripetljaja s kom druge rase oziroma kulture. Zato pretirano sklenejo, da ima zagotovo vsak pripadnik te rase oziroma kulture nezaželene lastnosti.

Predsodki so nekaj grdega že ko se pojavljajo pri posameznikih, ko pa okužijo cel narod ali raso, lahko postanejo zelo smrtonosni. Prepričanje, da je kdo zaradi svoje narodnosti, barve kože, kulture ali jezika več od drugih, lahko vzbuja predsodke in ksenofobijo (odpor do tujcev oziroma vsega tujega). V 20. stoletju so bili takšni predsodki pogosto izraženi nasilno.

Zanimivo je, da se sovraštvo in predsodki ne pojavljajo nujno zaradi barve kože oziroma narodnosti. Raziskovalec Clark McCauley s pensilvanijske univerze piše, da »je že naključno ločevanje posameznikov na dve skupini, celo z metanjem kovanca, dovolj, da je kdo  bolj naklonjen skupini, v kateri je«. Neka učiteljica tretješolcev je to pokazala, ko je (kot del nekega znanega poskusa) razdelila svoj razred na dve skupini: v eni so bili otroci z modrimi očmi, v drugi pa z rjavimi. Kmalu se je med obema skupinama pojavila sovražnost. V nasilne spore lahko vodi celo zavezništvo, ki temelji na tako nepomembnih rečeh, kot je priljubljenost iste športne ekipe.

Zakaj toliko nasilja?

Zakaj pa se takšno sovražnost tako pogosto izraža nasilno? Raziskovalci so to vprašanje temeljito preiskali, a še vedno lahko ponudijo le teorije. Clark McCauley je iz več virov sestavil obsežno bibliografijo o raziskavah človeškega nasilja in agresivnosti. Navaja neko študijo, ki nakazuje, da »so nasilna kazniva dejanja povezana s sodelovanjem in zmago v vojni«. Raziskovalci so ugotovili, da »se je pri narodih, ki so sodelovali v prvi in drugi svetovni vojni, še zlasti pri narodih na zmagovalni strani, pokazal porast števila umorov po koncu vojne«. Biblija pravi, da živimo v dobi bojev oziroma vojn. (Matevž 24:6) Ali so morda te vojne kako prispevale k porastu drugih oblik nasilja?

Drugi raziskovalci pa iščejo biološko razlago za človekovo agresivnost. V neki raziskovalni študiji so poskušali povezati nekatere oblike agresije z »nizkim nivojem serotonina v možganih«. Po neki drugi priljubljeni domnevi pa agresija preži v naših genih. »Veliko [sovraštva] utegne biti celo podedovanega,« je trdil neki znanstvenik, ki se ukvarja s političnimi vedami.

Biblija sama pravi, da se nepopolni ljudje rodimo s slabimi lastnostmi in hibami. (1. Mojzesova 6:5; 5. Mojzesova 32:5) Te besede seveda veljajo za vse ljudi. Vendar pa ne moremo reči, da kar vsi ljudje brez razloga sovražijo druge. Tega se je treba naučiti. Tako je znani psiholog Gordon W. Allport opazil, da je pri dojenčkih najti »kaj malo [. . .] dokazov za destruktivne instinkte. [. . .] Dojenček je pozitiven, odzove se skoraj na vsako spodbudo, vsakemu tipu človeka.« Ta opažanja kažejo, da agresija, predsodki in sovraštvo sodijo prvenstveno med naučeno vedenje! To očitno zmožnost ljudi, da se sovraštva naučijo, agresivno izkoriščajo učitelji sovraštva.

Zastrupljanje uma

V ospredju so voditelji različnih skupin, ki podpihujejo sovraštvo, na primer neonacistični obritoglavci in Ku Klux Klan. Te skupine se pogosto osredinijo na dovzetne mlade iz problematičnih družin, da bi se jim ti pridružili. Mladi, ki se počutijo negotovo in manjvredno, morda menijo, da bodo v takšnih skupinah dobili občutek pripadnosti.

Svetovni splet je še zlasti močno orodje, po katerem nekateri netijo sovraštvo. Glede na nedavno štetje utegne biti na internetu kar 1000 spletnih strani, ki podpihujejo sovraštvo. V reviji The Economist so navedli besede lastnika neke spletne strani, ki podpihuje sovraštvo, kako se je hvalil: »Internet nam omogoča, da svoje mnenje prenesemo do stotisočev  ljudi.« Na njegovi spletni strani je tudi »Stran za otroke«.

Ko najstniki po internetu iščejo glasbo, lahko naletijo na povezave s stranmi, s katerih si lahko prenesejo glasbo, ki opeva sovraštvo. Ta glasba je ponavadi glasna in divja, v besedilih pa so močna rasistična sporočila. Te spletne strani pa potem priskrbijo povezave z novičkarskimi skupinami, kramljalnicami in drugimi spletnimi stranmi, ki podpihujejo sovraštvo.

Na nekaterih takšnih straneh so posebni deli z igrami in dejavnostmi za mlade. Na neki neonacistični spletni strani skušajo na podlagi Biblije upravičiti rasizem in antisemitizem. Ta skupina je tudi sestavila stran, na kateri so križanke z rasističnimi razlagami. Njen namen? »Pomagati mladim pripadnikom bele rase razumeti naš boj.«

Vsi podpihovalci sovraštva pa niso iz vrst skrajnežev. Neki sociolog, ki je pisal o nedavnih sporih na Balkanu, je glede določenih uglednih avtorjev in oblikovalcev javnega mnenja dejal: »Odrevenel sem od osuplosti, ko sem [jih] videl privzeti slog pisanja, ki zadovoljuje najbolj nizkotne nagone njihovih rojakov, jim vnema divje sovraštvo, zamegljuje presojo z nagovarjanjem k mišljenju, da nobeno vedenje ni tabu [. . .] in ponareja resnico.«

V zvezi s tem ne gre spregledati vloge duhovščine. James A. Haught je v svoji knjigi Holy Hatred: Religious Conflicts of the ’90’s zapisal tole osupljivo opažanje: »Velika ironija 1990-ih je, da religija – ki naj bi bila vir dobrote in humane skrbi – vodi kot najvidnejši dejavnik sovraštva, vojne in terorizma.«

Torej je vzrokov sovraštva veliko in so kompleksni. Ali to pomeni, da človeštvo ne more iz kroga nespametnega ponavljanja zgodovine, prepolne sovraštva? Ali se lahko naredi kaj na individualni, pa tudi na svetovni ravni, da bi premagali nesporazume, nevednost in strah, ki povzročajo sovraštvo?

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

Predsodki in sovraštvo sodijo med naučeno vedenje!

[Slika na strani 4, 5]

Z občutkom sovraštva in s predsodki . . .

. . . se ne rodimo

[Slika na strani 7]

Skupine, ki podpihujejo sovraštvo, skušajo po internetu pridobiti mlade

[Slika na strani 7]

Religija pogosto neti spore

[Vir slike]

AP Photo