Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Tise – zakaj rastejo na britanskih pokopališčih?

Tise – zakaj rastejo na britanskih pokopališčih?

 Tise – zakaj rastejo na britanskih pokopališčih?

OD PISCA PREBUDITE SE! IZ BRITANIJE

LETA 1656 je duhovnik anglikanske cerkve pisal: »Naši praočetje so še posebej pazljivo skrbeli za tise na cerkvenem pokopališču, ki so zaradi svoje zimzelenosti simbolizirale [. . .] nesmrtnost duše.« Takšno je izročilo. In kakšna so dejstva?

Povezava zimzelenih rastlin z nesmrtnostjo sega daleč nazaj v preteklost. V Walesu je izročilo o tisi kot simbolu povezano z nekdanjimi druidskimi verovanji in običaji. V Angliji so dolgo pred krščansko dobo tise sadili na ozemlju poganskih templjev in sčasoma jih je kot »sveti simbol« sprejela tudi cerkev. Izročila le stežka izumrejo in čeprav se nekonformisti niso ravnali po tej navadi, pa so tise skupaj z drugimi rastlinami še vedno značilnost današnjih britanskih pokopališč.

Kaj o nesmrtnosti duše piše v Bibliji? Besedi »nesmrtnost« in »nesmrten« nista v njej nikjer povezani z »dušo«. Angleški nadškof York je v svoji pridigi »Teološko razumevanje življenja in smrti« opozoril na nasprotje med »neizdelanimi idejami o duši, ki zapusti telo« in temeljno biblijsko resnico. »V našem telesu ni ničesar, kar bi ob smrti nekako izšlo iz nas,« je dejal.

Kakšno drevo je tisa?

Navadna tisa [Taxus baccata] je imeniten zimzelen, ki raste počasi in doseže v višino kakih 10 metrov. Mnogi večji primerki v Britaniji so pravzaprav zraščena drevesa – dve drevesi ali več – in lubje je popolnoma zabrisalo sledi zraščenosti. Neka škotska tisa z obsegom več kot 17 metrov je sedaj znana po tem, da sta to dve tako zraščeni drevesi.

Tise lahko doživijo več sto let, nekateri govorijo tudi o tisočih. Mnoge stare britanske tise so edini preživelci srednjeveških vasi, okoli katerih so zrasli novi zaselki.

Zrela tisina semena obdaja živordeč mehak čašasti ovoj, znan kot arilus. Toda ta semena so, kakor tudi drevesne iglice in lubje, strupena in lahko usodna za živino, ki ji pustijo, da se pase v bližini. Nekoč so verjeli, da bo v hiši, ki jo krasi tisa, nekdo v družini umrl.

Tisin les je plemenit, nekoliko podoben mahagonijevemu. Njegova jedrovina je oranžnordeče barve in iz nje izdelujejo masivno pohištvo. Zaradi žilavosti in elastičnosti so ga v srednjem veku uporabljali za izdelovanje dolgih lokov, ki so jih angleški lokostrelci vešče rabili v vojnah.

V Britaniji, pa tudi po delih Normandije, ki so bili nekdaj pod angleško oblastjo, se tisina drevesa običajno vidi na staroveških cerkvenih pokopališčih. Na enem od takšnih pokopališč v Angliji se bohoti 99 tis, vendar je takšna množina redkost. Tise so večinoma zasajene v dvojicah, ena je pri nadzidanih pokopaliških vratih, skozi katera pogrebni sprevod vstopi na cerkveno pokopališče, druga pa je blizu cerkvenih vrat. Danes pokopališko stezo včasih zaznamujeta dve vrsti lepo oblikovanih stebrastih tis in druge tise, ki so jih zasadili pri grobnicah ali grobih.

Vendar je domnevna nesmrtnost duše poganski grški nauk, povezan s Platonovimi nauki. Ko bo smrt odpravljena, bo Božje darilo človeštvu vstajenje mrtvih v večno življenje na zemlji. (Janez 5:28, 29; Razodetje 21:4)

[Slika na strani 31]

Tisoč let stara tisa na pokopališču cerkve sv. Andreja v Totteridgu, Hertfordshire

[Slike na strani 31]

Desno: Pisan arilus, vendar s strupenimi semeni

Skrajno desno: Lepo oblikovane stebraste tise na pokopališču ob cerkvi sv. Lovrenca v Little Stanmoru, Middlesex