Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Čudovita vešča

Čudovita vešča

Čudovita vešča

NEKEGA prijetnega večera je v luksuzno restavracijo priletela vešča. Frfotala je okoli mize, pri kateri je večerjala neka gospa. Ta jo je razburjeno odganjala, kakor da bi jo napadel komar, ki prenaša bolezen! Vešča se je napotila k sosednji mizi in končno pristala na zavihku obleke nekega moškega, ki pa se je skupaj z ženo povsem drugače odzval – veščo sta občudovala ter razmišljala o lepoti in neškodljivosti tega nežnega bitja.

»Vešče so povsem neškodljive živali,« pojasni John Himmelman, soustanovitelj Connecticutskega združenja za metulje. »Nimajo ustnega dela z grizalom in nekatere odrasle vešče, na primer znani nočni pavlinček, sploh ne jedo. Ne prenašajo niti stekline niti katere druge bolezni, ne pikajo [. . .] Dejansko večina ljudi ne ve, da so metulji pravzaprav dnevne vešče.«

Vsi občudujemo metulje, le nekaj ljudi pa se ustavi, da bi občudovali lepoto in raznolikost vešč. ‚Lepoto?‘ boste morda skeptično dejali. Nekateri mislijo, da je vešča le nelesketajoča se sestrična čudovitega metulja, vendar pa imata oba enako znanstveno klasifikacijo – Lepidoptera, kar pomeni »luskasta krila«. Velika pestrost, ki jo je opaziti med temi ljubkimi bitji, je presenetljiva. V The Encyclopedia of Insects piše, da je znanih 150.000 do 200.000 vrst reda Lepidoptera. Od teh pa jih je le 10 odstotkov metuljev, preostalo so vešče!

Podobno kot mnogi drugi sem tudi jaz mislila na vešče oziroma molje samo takrat, kadar sem pospravljala zimska oblačila in sem okoli oblek posula kroglice naftalina, da bi odvrnila molje. Nisem vedela, da odrasli molji sploh ne jedo blaga – to delajo le, dokler so na stopnji ličinke, kot gosenice. *

Zakaj sem spremenila mnenje o veščah? Pred časom sva z možem obiskala prijatelja, Boba in Rondo. Bob je o veščah vedel kar precej. Pokazal mi je škatlico, v kateri je bilo nekaj, za kar sem sprva mislila, da je čudovit metulj. Pojasnil je, da je to cekropija oziroma taščin pavlinček, ena največjih vešč v Severni Ameriki. Čez krila lahko meri tudi do 15 centimetrov. Njen življenjski cikel traja eno leto. Kako me je presenetilo, ko sem izvedela, da odrasle cekropije živijo le 7 do 14 dni! Ljubko cekropijo sem si podrobno ogledala in dobila povsem nov pogled na vešče.

Bob je opozoril na nekaj drobnih pik na dnu škatlice. »Te majhne pike so jajčeca,« je pojasnil Bob, »in upam, da jih bom vzgojil do zrelosti.« Vzgojiti veščo? Zamisel mi je zbudila zanimanje. Izkazalo pa se je, da uresničenje tega načrta ni tako lahko. Bob se je dva tedna neuspešno trudil, da bi se iz jajčec izlegle ličinke. Nato se je odločil, da jih bo popršil z vodo. V naslednjem tednu se je v enem dnevu izleglo 26 od 29 jajčec. Bob je nežne ličinke, ki so bile približno komarjeve velikosti, dal v gladko globoko okroglo posodo, da se ne bi odplazile.

Prvi obrok, ki so ga izlegle ličinke pojedle, so bili ostanki njihovih jajčnih lupin. Potem je moral za hrano skrbeti Bob, kar pa je bil precejšen izziv. Nekoliko je raziskal in jih poskusil hraniti z javorjevimi listi. Ličinke so se splazile nanje, a jih niso jedle, toda ko jim je Bob ponudil češnjeve in brezove liste, so jih hitro pojedle.

Drobne ličinke so zrastle v gosenice in takrat jih je Bob premestil v terarij z mrežastim pokrovom. V terariju je bilo pravo ravnovesje vlage za gosenice in liste. Poleg tega je v njem gosenice tudi zadrževal, saj so takoj, ko so se lahko plazile, zelo rade gomazele naokoli.

Izkazalo se je, da je skrb za prehrano 26 lačnih gosenic bolj zahtevno delo, kakor je bilo prej pričakovati. Vedno ko je Bob v terarij natlačil listje, so gosenice v dveh dneh požvečile celotno zalogo. Za pomoč je prosil sestro in dva mlajša prijatelja, nekega fanta in neko dekle, da bi tudi oni opazovali in hranili rastoči zarod.

Uživanje velike količine hrane je za gosenico življenjsko pomembno, ne le zaradi rasti na stopnji ličinke, temveč tudi zaradi kasnejše stopnje razvoja, odrasle žuželke. Veste, odrasla cekropija nima funkcionalnih ustnih delov in sploh ne je! Da bi preživela v kratkem obdobju odraslosti, je popolnoma odvisna od tega, kar je zaužila na stopnji ličinke.

Dobivanje nove kože

Gosenice med rastjo, večkrat odvržejo svojo kožo oziroma se levijo. Stopnje goseničinega življenja med levitvami se imenujejo instari.

Koža cekropijine gosenice ne raste, tako da je takrat, ko postane gosenica tako velika, da se ji koža do konca napne, čas za levitev. Bob je vedel, kdaj se bo to zgodilo, ker so gosenice nehale jesti. Potem ko gosenice naredijo svilnat svitek in se pritrdijo zanj, obmirujejo za več dni, medtem pa razvijejo novo kožo. Ko je ta nared, gosenice preprosto zlezejo iz stare kože, ki ostane pritrjena za svilnat svitek. Videla sem gosenice po zadnji levitvi in čudilo me je, kako velike so zrastle. Dolge so bile skoraj 12 centimetrov, njihov premer pa je bil večji od premera mojega kazalca.

Zapredanje kokona

Po zadnji levitvi je vsaka gosenica spredla kokon – veliko, na steblo pritrjeno gmoto sivkastih niti. Cekropije delajo dve vrsti kokonov. Eden je velik, ohlapen, vrečast, z zaobljenim spodnjim delom in ožajočim se zgornjim delom. Drugi je manjši in bolj stisnjen ter podolgovat z ožajočima se zgornjim in spodnjim delom. Obe vrsti kokonov imata tesno privit notranji kokon. Na splošno so cekropijini kokoni rdečkasto rjavi, rjavi, temno drap zeleni ali sivi. V primerjavi s kokoni drugih severnoameriških vrst so kokoni cekropije gromozanski, do 10 centimetrov dolgi in 5–6 centimetrov široki. In te neverjetne konstrukcije lahko zaščitijo svoje prebivalce celo pred temperaturami –34 stopinj Celzija.

Potem ko so se gosenice namestile v svojih kokonih, smo morali le še potrpežljivo čakati. Vešče so prišle iz kokonov naslednjo pomlad, približno leto dni po tem, ko je Bob prvič prejel odraslo veščo. Bob je v plastično peno namestil palčke s kokoni, da bi ostali v pokončnem položaju. Kmalu so se iz kokonov prikazale vse cekropije, razen ene. Tako sta bila potrpežljivost in težavno delo poplačana.

Večje cenjenje vešč

Spremljala sem izreden življenjski krog cekropije in zaradi tega postala bolj pozorna na vešče, ki letajo okoli luči in počivajo na zgradbah. Izkušnja me je tudi spodbudila k nadaljnjemu odkrivanju teh izredno zanimivih bitij. Spoznala sem na primer, da so vešče in metulji impresivni letalci, saj se nekatere vrste selijo in pri tem preletijo precejšnje razdalje. Drobna diamantna vešča čez krila meri le 2,5 centimetra, a občasno leti med Evropo in Britanijo čez nemirno Severno morje. Somračniki oziroma vešci pa lebdijo nad cvetovi kakor kolibriji.

Nekaj časa po tem, ko sem spremljala življenjski krog te vešče, sem jo videla, kako počiva na grmu pod svetilko. Vedela sem, da so luskine na veščinih krilih zelo nežne, zato je nikoli ne bi smeli dvigniti za krila. Toda če se vešči približate z iztegnjeno roko, vam lahko pride na prst. Ko sem to poskusila, me je ljubko bitje nagradilo tako, da je počivalo na mojem sredincu. Navsezadnje je poletelo čez drevesne krošnje. Ko je odletela, sem razmišljala, kako zelo je podobna metulju. Ko se vam bo naslednjič zazdelo, da vidite metulja, poglejte še enkrat. Prav lahko da je čudovita, neškodljiva vešča. (Prispevek)

[Podčrtna opomba]

^ odst. 5 Nekatere ličinke povzročijo tudi precejšnjo škodo na pridelku.

[Slike na straneh 16, 17]

1. Taščin pavlinček (cekropija)

2. Svilnata vešča

3. Večerni veščec

4. Metulj atlas

[Viri slik]

Natural Selection© - Bill Welch

A. Kerstitch

[Slike na strani 18]

K razvojnim stopnjam cekropije spadajo:

1. jajčeca

2. gosenica

3. odrasla vešča

[Vir slike]

Natural Selection© - Bill Welch