Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kakšna je prihodnost religije?

Kakšna je prihodnost religije?

 Kakšna je prihodnost religije?

OŽIVITEV religije je bila v državah nekdanje Sovjetske zveze res izrazita. Že samo v Rusiji se sedaj 50 odstotkov prebivalstva izpoveduje za pravoslavne, milijoni pa so pripadniki drugih religij. Med dolgo uveljavljenimi so islam, judovstvo in budizem, pa tudi Jehovove priče imajo tam dolgo zgodovino.

Že leta 1891 so predstavniki Preučevalcev Biblije, kot so bili Jehovove priče znani pred letom 1931, obiskali Kišinev v Rusiji (sedaj Kišinjov, Moldavija). Tam so imeli shode s soverniki. Leta 1928 se je George Young, posebni predstavnik Preučevalcev Biblije, sestal s sovjetskimi uradniki v Moskvi (Rusija), da bi dobil dovoljenje za izdajanje biblijske literature v Sovjetski zvezi. Kasneje so Priče postali dobro znani zaradi tega, ker jih je sovjetska vlada skušala odpraviti.

Ko je Sovjetska zveza pred skoraj desetimi leti nenadoma razpadla, so se ljudje začeli spraševati: ‚Zakaj je sovjetska vlada skušala odpraviti religijo?‘ Mnogi, ki so jim desetletja vcepljali ateizem, so postali radovedni, kaj jim lahko ponudi religija. Ali bi lahko bili v Bibliji, ki so jo zatirali kot prepovedano literaturo, res odgovori na probleme človeštva? Rusi so začeli sami raziskovati.

Drugačen verski problem

Ker se je toliko ljudi začelo zanimati za Biblijo, je v nekdanji Sovjetski zvezi nastal drugačen verski problem. V londonskem časopisu The Guardian je lansko leto pisalo: »‚Vojna proti Bogu‘ se je morda končala, toda samo desetletje po ponižujočem porazu prve ateistične države na svetu, ki se je sama razglašala za tako, se nova verska hladna vojna v Rusiji morda šele začenja.« Kaj je ta tako imenovana verska hladna vojna, o kateri govori ta časopis?

Kakor je bilo omenjeno v prejšnjem članku, je ruska pravoslavna cerkev delala z roko v roki s sovjetskimi voditelji, da bi preživela in dobila privilegije. The Guardian opisuje nadaljevanje tega odnosa in pojasni: »V zadnjih desetih letih je cerkev tudi razvila nelagodno tesen odnos z zelo nereformirano državo, katera jo je nekdaj zatirala, redno podpirala rusko vlado (patriarhova odobritev vojne v Čečeniji) in v zameno uveljavljala precejšen politični vpliv.«

The Los Angeles Times, 10. februar 1999, je ob komentiranju zakona o svobodi vesti in verskem druženju opozoril na uporabljanje cerkvenega političnega vpliva. V omenjenem časopisu je pisalo, da je za ta zakon, katerega je septembra 1997 podpisal tedanji predsednik Boris Jelcin, »dala pobudo ruska pravoslavna cerkev«. Zakon je dal cerkvi prednostni položaj kot »tradicionalni« religiji, skupaj z islamom, judovstvom in budizmom. Med drugim je zakon zahteval, da se verske organizacije v Rusiji ponovno registrirajo.

Kot je poročal The New York Times, 11. februar 1999, je po izidu tega zakona »pravoslavna cerkev še naprej pritiskala na svoje tekmece«. V Timesu je še pisalo: »Lanskega  avgusta je Aleksej II., patriarh ruske pravoslavne cerkve, zahteval prepoved ver, ki spreobračajo, še zlasti tistih, ki skušajo ljudi zvabiti stran od ‚ver njihovih prednikov‘.« Od takrat se prizadevanje, da bi prepovedali tako imenovane vere, ki spreobračajo, nadaljuje, kar je pripeljalo v »versko hladno vojno«, kakor so to označili.

Ena od tarč

Jehovove priče so bili ena od glavnih tarč napada, ki ga je vodila ruska pravoslavna cerkev. Moskovsko tožilstvo je 20. junija 1996 začelo obravnavati tožbo, ki jo je vložil protikultni odbor za zaščito mladih pred krivimi religijami. Čeprav je bil primer večkrat umaknjen, ker ni bilo dokazov, da so Priče zagrešili kazniva dejanja, so ga vsakič obnovili.

Medtem so Priče postali predmet silovite propagande. V ruskem časopisu Komsomolskaja Pravda, z naklado 1,200.000 izvodov, je v izdaji od 21. novembra 1998 pisalo: »V samo dveh letih je ruska pravoslavna cerkev izdala več kot deset knjig, brošur in priročnikov ‚posvečenih‘ občini Jehovistov.« Zakaj se je cerkev osredinila na to, da bi Priče spravila na slab glas?

»Verjetno,« je pisalo v nadaljevanju časopisa Komsomolskaja Pravda, »prvenstveno zato, ker se je že samo v zadnjih sedmih letih število članov te organizacije povečalo za desetkrat, ruska pravoslavna cerkev pa, kakor vsaka hierarhična organizacija, ne mara tekmecev.«

Na začetku leta 1999, ko so sodni primer proti Jehovovim pričam obnovili, je to pritegnilo svetovno pozornost. V The New York Times, 11. februar, je bila naslednja naslovna vrstica: »Moskovsko sodišče presoja o prepovedi Jehovovih prič.« V članku je pisalo: »Primer, ki je sedaj pred moskovskim civilnim sodiščem in ga poslušajo v majhni sodni dvorani, skrbno opazujejo skupine za verske in človekove pravice kot prvi pomembnejši poskus, da bi na podlagi [zakona o svobodi vesti in verskem druženju] omejili čaščenje.«

Ljudmila Aleksejeva, predsednica Mednarodne helsinške federacije, je pojasnila, zakaj so sodno obravnavo v zvezi s Pričami tako skrbno opazovali. Dejala je, da se tisti, ki skušajo zatreti Jehovove priče, če »uspejo v tem sodnem primeru«, potem »ne bodo obotavljali napasti drugih skupin«, ki so tudi označene kot netradicionalne religije. Toda primer je bil 12. marca 1999 zopet odložen. Vendar pa je naslednji mesec, 29. aprila, rusko ministrstvo za pravosodje izdalo potrdilo o registraciji »Upravnega središča Jehovovih prič v Rusiji«.

Kljub temu priznanju vlade se napadi na Priče in druge verske manjšine v Rusiji in drugih nekdanjih sovjetskih republikah nadaljujejo. Lawrence Uzzell, vodja Kestonskega inštituta v Oxfordu (Anglija), je dejal, da »se vedno splača opazovati Jehovove priče«, ker je to, kar se zgodi njim, »zgodnji opozorilni znak«. In res, v nevarnosti so temeljne verske svoboščine na desetine milijonov ljudi!

Neupravičen napad

V prvem stoletju so veliki duhovniki in drugi verski voditelji preganjali Jezusove sledilce. (Janez 19:15; Dejanja 5:27–33) Rezultat je bil, da so o krščanstvu rekli: »Za to ločino nam je znano, da ji povsod ugovarjajo.« (Dejanja 28:22) Zato ne bi smelo biti presenetljivo, da bodo tudi danes prave kristjane obrekovali, kakor se obrekuje Jehovove priče.

Toda potem, ko so pregledali dokaze proti zgodnjim kristjanom, je Gamaliel, znani farizej in učitelj postave, svetoval: »Odstopite od teh ljudi in jih pustite! Zakaj, če je  od ljudi ta naklep ali to delo, se razdere; če je pa od Boga, ga ne morete razdreti; da se morda ne pokažete Bogu nasprotnih.« (Dejanja 5:38, 39)

Tudi danes kritiki skrbno preiskujejo Jehovove priče. S kakšnim rezultatom? Sergej Blagodarov, ki se izpoveduje za pravoslavnega, je v Komsomolskaja Pravda napisal: »V obdobju več kot sto let niti ena država na svetu ni mogla dokazati kaznivih dejanj članom te skupnosti in tudi ne nezakonitosti njenega obstoja.«

Kakšna je prihodnost religije?

Biblija govori o ‚čisti religiji‘ (King James Version) oziroma o ‚čistem in neoskrunjenem bogoslužju‘. (Jakob 1:27a) Kot je bilo že omenjeno v prejšnjem članku, Biblija opisuje svetovni imperij krive religije kot ‚nečistnico véliko [. . .], s katero so nečistovali kralji zemeljski‘. Za to simbolično versko nečistnico, »Babilon véliki«, je rečeno, da je »pijana od krvi svetih in od krvi Jezusovih pričevalcev« (SSP). (Razodetje 17:1–6)

Kako primeren je ta opis za religijo, ki tesno sodeluje s političnimi voditelji sveta, da ohrani svoj lastni priviligirani položaj! Toda prihodnost te velike simbolične verske nečistnice je zapečatena. »V enem dnevu,« pravi Biblija, »pridejo [. . .] šibe njene, smrt in žalost in lakota, in v ognju bo sežgana; kajti močan je Gospod, Bog, ki jo je sodil.« Nič čudnega ni, da je angelsko svarilo nujno: »Izidite iz nje, [. . .] da ne prejmete od njenih šib.« (Razodetje 18:4, 7, 8)

Ko je učenec Jakob opisoval ‚čisto religijo‘, jo je označil kot ‚neomadeževano od sveta‘. (Jakob 1:27b) Poleg tega je Jezus Kristus o svojih pravih sledilcih rekel: »Od sveta niso, kakor jaz nisem od sveta.« (Janez 17:16) Ali torej vidite, zakaj Jehovove priče ostajajo ločeni od kvarnih vplivov političnih zadev tega sveta? Zato ker popolnoma zaupajo v biblijsko obljubo: »Svet gine in poželenje njegovo; kdor pa dela voljo Božjo, ostane vekomaj.« (1. Janezov 2:17)

[Slike na strani 15]

Sodna obravnava v Moskvi, februarja 1999. Obramba (levo), sodnica (na sredini) in tožilstvo (desno).

[Slika na strani 15]

Biblija opisuje prihodnost vseh religij