Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Bežen vpogled v raj

Bežen vpogled v raj

 Bežen vpogled v raj

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ŠPANIJE

SLONI, tigri in gazele se navadno ne potikajo okrog zapuščenih rudnikov. Za površinsko rudarjenje velja, da za seboj pusti poškodovano in pusto pokrajino, neprimerno za zavetje eksotičnim živalim.

Toda edinstveni poskus v naravnem parku Cabárceno v španski pokrajini Kantabrija, je pokazal, da se lahko celo najbolj neobetavne kraje polepša in spremeni v pravcat raj.

Cabárceno je kakih 3000 let slovel po svoji zelo kakovostni železovi rudi. Keltski rudarji so odkrili, da se železov oksid, ki se naravno pojavlja na tem področju, zlahka da spremeniti v železo – nujno potrebno kovino za keltsko orodje in orožje. Tudi Rimljani so mnoga stoletja izkoriščali ta nahajališča rude.

Ker so rudo odkrili blizu površja, so starodavni rudarji mukoma s krampi in lopatami odstranjevali bogate zrnave sklope ter za seboj puščali na stotine skalnatih stolpičev, v katerih ni bilo rude. Tako so nenamerno ustvarili pozornost zbujajočo sliko pokrajine, podobno krasu, ki navadno nastane zaradi površinskih skladov apnenca, v katerega pa kleše voda in ne človeška roka.

Da bi prišli do preostale dragocene rude, so ob prihodu industrijske revolucije s sodobnimi stroji do konca razdejali, kar je ostalo od gore. Ko so nazadnje z buldožerji izkopali vse rudninsko bogastvo, kar ga je gora premogla, je rudnik leta 1989 zaprl svoja vrata. O industrijski dediščini priča samo nekaj zarjavelih strojev pri vhodu v Cabárceno.

Od mesečeve pokrajine do zemeljske

Pokrajino je brez dvoma lažje uničiti kakor obnoviti. Krajevne kantabrijske oblasti pa so se kljub temu neustrašno spoprijele z izzivom, da iz pokrajine, ki je bolj spominjala na mesečevo kakor zemeljsko, naredijo naravni park za živali.

Njihov uspeh je bil predvsem odvisen od naravne sposobnosti zemlje, da se sama obnovi, če dovolj počiva. Poleg tega so trdo delali tudi krajinarji, da bi tako popravili škodo, nastalo zaradi večstoletnega zanemarjanja in izkoriščanja. V nekaj letih so posadili na tisoče dreves, nadomestili vrhnjo plast zemlje, grde luknje spremenili v lepa jezera, stare železniške proge pa so postale steze. Nazadnje so v velike ograjene predele pripeljali še posebej izbrane živali in tako končali preobrazbo.

Vsako leto si naravni park Cabárceno ogleda 600.000 obiskovalcev, in ti očitno menijo, da se je trud izplačal. Mnogi razburjeno vzkliknejo: »To je raj!« Beseda »raj« je ustrezna, saj so stari Perzijci in Grki z njo označevali velik, dobro namočen park neokrnjene lepote, kjer so se sorazmerno svobodno lahko pasle živali.

V času, ko se toliko naravne pokrajine uničuje, je prava osvežitev obiskati kraj, kateremu so lepoto obnovili in ga še polepšali. Povrh pa to, kar je bilo v malem doseženo v Cabárcenu, dobro pokaže, kaj vse zmore naša čudovita zemlja.

Sedaj po pečinah, ki so jih nekoč izklesali rimski rudarji, plezajo rjavi medvedi. Na področju, ki je bilo nekdaj ogoljeno s kopači, se zdaj na bujnih pašnikih pasejo sloni in gazele. Okrog granitnih stolpičev, ki so jih s krampi in lopatami nenamerno izklesali Kelti, pa se zdaj razposajeno igrajo mladi tigri. In ta preobrazba je bila dosežena v samo nekaj letih!

Biblija obljublja, da bo nekega dne vsa zemlja raj, v skladu z Božjim prvotnim namenom za človeštvo. (1. Mojzesova 1:28; 2:15; Izaija 65:17, 22–25; Lukež 23:42, 43) Naravni parki, kot na primer Cabárceno, nam ne dajejo le bežnega vpogleda v prihodnji raj, temveč nas tudi spomnijo, da našemu Stvarniku ne manjka moči takšno obljubo tudi izpolniti.

 [Slika čez celo 23. stran]

[Navedba vira slike na strani 22]

Vse slike: Parque de la Naturaleza de Cabárceno