Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Sredozemske medvedjice – ali bodo preživele?

Sredozemske medvedjice – ali bodo preživele?

 Sredozemske medvedjice – ali bodo preživele?

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ GRČIJE

HOMER jih je v svojem epu Odiseja opisal, kako se grejejo na sončnih obalah Grčije. Neko mesto staroveške Male Azije je nekoč kovalo kovance z njihovo podobo. V Sredozemskem in Črnem morju jih je nekoč mrgolelo. Danes pa človek redko vidi kakšno teh plašnih bitij – sredozemsko medvedjico.

Kot večino drugih kožuhastih morskih sesalcev tako so tudi sredozemsko medvedjico v 18. in 19. stoletju obsežno lovili. Na tisoče so jih pobili zaradi njihovega kožuha, olja in mesa.

Zdaj je storjena škoda vse preveč očitna. Menijo, da je ostalo le med 379 in 530 sredozemskih medvedjic. Morda so le korak od iztrebljenja. Toda povedati je treba, da je ocenjevanje velikosti populacije »izredno nenatančna znanost«, poroča bilten Monachus Guardian.

Ali je res prepozno za pomoč? Kaj je bilo storjeno doslej, da bi zaščitili medvedjice?

Težaven boj

Medvedjica živi pretežno med težko dostopnimi skalami in morskimi votlinami otokov Severnih Sporadov v Egejskem morju. Manjše skupine se lahko vidi ob obalah severozahodne Afrike in ob portugalskih otokih Desertas. Medvedjica je dolga do tri metre in težka skoraj 275 kilogramov ter je ena največjih vrst tjulnjev na svetu.

Med njene posebnosti spada hruškasto oblikovana glava, pokrita s srebrnim kožuhom, smolnato črne oči in smrček z velikimi nosnicami, drobne reže za ušesa, močne tipalne dlačice na gobčku in mnogo zalitih podbradkov. Po telesu ima kratko črno ali čokoladno rjavo dlako, na spodnji strani telesa pa je dlaka svetlejše barve. Po drugi strani imajo skoteni mladiči medvedjice dolgo temno dlako na hrbtni in belo liso na trebušni strani.

Boj medvedjice za preživetje ovira njena nizka stopnja reprodukcije. Samice skotijo samo po enega mladiča na leto. Zadeva je še bolj otežena, ker vse spolno zrele samice nimajo zaroda vsako leto.

Toda nizka stopnja kotitev še ne pove vsega. Dr. Dennis Thoney, glavni oskrbnik newyorškega akvarija za ohranitev divjih živali, pravi: »Mediteranske medvedjice imajo nizko reproduktivno stopnjo, vendar pa navadnih tjulnjev ob enaki reprodukcijski stopnji  ni manj. Torej so zagotovo drugi dejavniki, zaradi katerih medvedjice umirajo.«

Oblegane

Zamislite si, kakšno opustošenje bi nastalo, če bi vaš dom zajel ogenj. Vse vaše imetje, pohištvo, oblačila, osebne dragocenosti in drugi spominki, bi bilo uničeno. Vaše življenje bi se drastično spremenilo. To se je v bistvu zgodilo z domom sredozemske medvedjice. Onesnaževanje, turizem, industrija in druge človekove dejavnosti so privedle do uničenja večine naravnega življenjskega okolja tega tjulnja.

To pa še ni vse. Zaloga hrane medvedjic je namreč izredno pošla zaradi prekomernega ribolova. Zoologinja dr. Suzanne Kennedy - Stoskopf pravi: »Kadar medvedjice nimajo dovolj plena, pomeni, da morajo več energije porabiti za to, da se nahranijo.« Tako medvedjice nimajo težav le z resno škodo v okolju, svojem domu, temveč se morajo tudi močno naprezati, samo da bi se nahranile!

Druga posledica prekomernega ribolova je tudi občasno zapletanje medvedjic v ribiške mreže, kjer se potem utopijo. Še bolj pogosto pa jih povsem javno ubijejo ribiči. Zakaj? Zato, ker so se medvedjice naučile, kako krasti hrano iz ribiških mrež, pri tem pa mrežo poškodujejo. Tako se človek meri z živaljo, ko tekmujeta za pojemajočo zalogo rib. Ta neenakovredni boj je medvedjico približal izumrtju.

Medvedjice so blizu vrha prehranjevalne verige, zato nekateri znanstveniki napovedujejo, da je ta morski sesalec »kazalec vrst«. Če torej njim ne gre dobro, je to zanesljiv kazalec, da tudi preostali prehranjevalni verigi ne gre dobro. Če pride do tega, razmere ne kažejo nič dobrega za ohranitev sredozemskega ekosistema, saj je medvedjica najbolj ogrožena vrsta v Evropi.

Ali bodo preživele?

Ironično je, da ljudje pomenijo največjo nevarnost za sredozemsko medvedjico, obenem pa jo najbolj podpirajo. Ustanavljajo zasebne in vladne agencije za zaščito tjulnjev. Urejajo zatočišča. S številnimi študijami na terenu se človek uči, kako pomagati tem krasnim živalim.

Leta 1988 so ustanovili Helenistično družbo za preučevanje in zaščito sredozemske medvedjice (MOm). Raziskovalci MOma si redno ogledujejo naravno okolje, v katerem živijo medvedjice, da bi nadzorovali njihovo število in zbrali še druge podatke, s katerimi bi jih lahko pomagali zaščititi.

Obhodna straža s hitrimi motornimi čolni varuje področja. Skupina tudi posreduje informacije ter poučuje obiskovalce in ribiče,  ki gredo v grški narodni pomorski park na Alónnisosu med Severnimi Sporadi. Kadar kdo iz skupine najde bolnega ali ranjenega tjulnja, živali priskrbijo vso potrebno veterinarsko oskrbo, pa tudi prevoz v okrevalno enoto MOma.

V Središču za zdravljenje in okrevanje tjulnjev so lahko osiroteli, bolni ali poškodovani mladiči. Zdravijo jih in skrbijo zanje, dokler niso sposobni živeti sami zase. Dosedanji rezultati so obetajoči. Po več letih močnega upadanja kaže populacija medvedjic v Severnih Sporadih prve znake okrevanja.

Ali bodo ta naprezanja še naprej uspešna? To bo pokazal čas. Jasno pa je, da je treba opraviti še mnogo dela, da bi ta ogrožena vrsta preživela. Dr. David Wildt s Smithsonijskega inštituta je za Prebudite se! dejal: »Morski živelj ni ravno v najboljšem stanju. Težava je v tem, da res ne vemo dovolj, kaj se tam zunaj dogaja, zagotovo pa doslej še ne vemo, kako ga zaščititi.«

[Okvir na strani 17]

Ogrožene sestrične

Medvedjice je najti tudi v drugih oceanih po svetu, a so tudi te ogrožene. V reviji National Geographic piše, da je bila karibska oziroma zahodnoindijska medvedjica »prvi tjulenj, ki ga je Kolumb videl v Novem svetu. Medvedjice se rade zadržujejo ob obali in jo izkoriščajo, zato so jih kmalu zelo veliko pobili. [. . .] Zadnjo registrirano karibsko medvedjico so videli leta 1952.«

Francoske fregatne plitvine v havajskem narodnem zatočišču divjih živali so morda zadnje pribežališče havajskih oziroma laysanskih medvedjic. Toda približno 1300 preživelih tjulnjev »vznemirjajo problemi«, kljub prizadevnemu trudu, da bi jih zaščitili.

Od pomladi leta 1997 je kake tri četrtine od 270 sredozemskih medvedjic, ki živijo na zahodnoafriški mavretanijski obali, poginilo zaradi epidemije. Glede na poročilo v Science Newsu je imela večina pregledanih tjulnjev »delfinji morbillivirus, virus, ki je podoben povzročitelju pasje kuge«.

[Slike na strani 16]

Medvedjice imajo mnogo edinstvenih značilnosti, na primer hruškasto oblikovano glavo in velike nosnice

Ustanavljajo se agencije za zaščito teh tjulnjev

[Vir slike]

Panos Dendrinos/HSSPMS

[Slike na strani 17]

Po več letih močnega upadanja kaže populacija medvedjic v Severnih Sporadih prve znake okrevanja

[Viri slik]

P. Dendrinos/MOm

D. Kanellos/MOm

[Slika na strani 17]

Havajska medvedjica

[Navedba vira slike na strani 15]

Panos Dendrinos/HSSPMS