Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kaj se lahko naučimo iz preteklosti?

Kaj se lahko naučimo iz preteklosti?

Kaj se lahko naučimo iz preteklosti?

»Za zgodovinarje ni nič pomembnejšega kakor prikazati vzrok in posledico.« (GERALD SCHLABACH, DOCENT ZGODOVINE)

ZGODOVINARJI se pogosto sprašujejo, kako in zakaj je prišlo do določenih dogodkov. Zgodovina nam na primer pove, da je rimski imperij padel. Toda zakaj je padel? Se je to zgodilo zaradi pokvarjenosti ali zaradi teženja za užitki? Ali je imperij postal preveč okoren in njegova vojska predraga? Ali pa so sovražniki Rima enostavno postali preštevilni in premočni?

Pred kratkim se je vzhodnoevropski komunizem, na katerega so nekdaj gledali kot nevarnega Zahodu, navidez čez noč sesul, in to v eni državi za drugo. Toda zakaj? In kaj se iz tega lahko naučimo? Na takšna in podobna vprašanja skušajo odgovoriti zgodovinarji. Toda koliko na njihovo presojanje pri odgovorih vpliva osebno gledišče?

Ali se zgodovini lahko verjame?

Zgodovinarji so pri svojem delu bolj detektivi kakor znanstveniki. Preiskujejo, poizvedujejo in izpodbijajo poročila iz preteklosti. Njihov cilj je resnica, toda ta tarča je pogosto nejasna. Eden od razlogov za to je, da je velik del njihovega dela vezan na ljudi, zgodovinarji pa ne morejo brati njihovih misli, še zlasti ne misli mrtvih ljudi. Zgodovinarji imajo morda tudi vnaprej ustvarjene zamisli in predsodke. Zato je včasih najboljše delo v resnici le interpretacija – avtorjeva razlaga lastnega pogleda na zadevo.

Seveda pa to, da imajo zgodovinarji lastno mnenje, nujno še ne pomeni, da njihovo delo ni točno. Svetopisemske knjige Samuelova, Kraljev in Letopisov imajo vzporedna poročila, ki jih je napisalo pet različnih posameznikov, vendar se lahko vidi, da med njimi ni pomembnejših protislovij oziroma netočnosti. Isto velja za štiri evangelije. Mnogi biblijski pisci so zapisali celo svoje lastne hibe in nespametne napake, to pa je nekaj, kar je v posvetnih delih redkost. (4. Mojzesova 20:9–12; 5. Mojzesova 32:48–52)

Poleg morebitnih predsodkov pa je pri branju zgodovine pomembno pretehtati tudi motiv pisca. »Na zgodovino, ki jo povedo ljudje na oblasti ali ljudje, ki si za oblastjo prizadevajo, oziroma njihovi prijatelji, bi se moralo gledati skrajno sumničavo,« pravi Michael Stanford v A Companion to the Study of History. Vprašljivi motivi so očitni tudi, kadar zgodovinska dela izdajajo prikrito ali pa kar povsem odkrito naklonjenost do nacionalizma in domoljubja. Žal se to včasih pojavlja tudi v šolskih učbenikih. Vladni odlok neke države je povsem odkrito izjavljal, da je namen poučevanja zgodovine »okrepiti nacionalistična in domoljubna čustva v srcu ljudi [. . .], ker je poznavanje narodove preteklosti ena od najpomembnejših spodbud k domoljubnemu vedenju«.

Ponarejena zgodovina

Včasih pa zgodovina ni samo pristranska, ampak kar ponarejena. Nekdanja Sovjetska zveza je na primer »iz svojega poročila izbrisala ime Trocki, tako da je dejstvo, da je ta komisar obstajal, izginilo«, piše v knjigi Truth in History. Kdo je bil Trocki? Bil je voditelj v ruski boljševiški revoluciji in takoj za Leninom. Po Leninovi smrti je prišel v konflikt s Stalinom, izključili so ga iz komunistične partije in kasneje umorili. Njegovo ime so celo odstranili iz sovjetskih enciklopedij. Podobno izkrivljanje zgodovine, celo sežiganje nonkonformističnih knjig, je običajno za mnoge diktatorske režime.

Ponarejanje zgodovine pa je stara praksa, ki sega najmanj v čas Egipta in Asirije. Ponosni in domišljavi faraoni, kralji in cesarji so poskrbeli, da so za seboj pustili zase laskavo zgodovinsko zapuščino. Tako so dosežke navadno napihnili, vse neprijetno oziroma nečastno (na primer vojaški poraz) pa karseda zmanjšali, izbrisali, včasih pa o tem sploh niso poročali. V ostrem nasprotju s tem pa zgodovina Izraela, zapisana v Bibliji, poroča tako o neuspehih kot o častnih stvareh kraljev, pa tudi podložnikov.

Kako zgodovinarji preverjajo točnost starejših besedil? Primerjajo jih na primer s starimi poročili o davkih, z zakoniki, naznanili za prodajo sužnjev na dražbi, poslovnimi in zasebnimi pismi ter zapisi, napisi na delih lončenine, ladijskimi dnevniki ter s tem, kar najdejo v grobnicah in grobovih. Ta zbirka pogosto dodatno razjasni uradna besedila oziroma jih prikaže v drugačni luči. Kjer ostajajo vrzeli in negotovosti, bodo dobri zgodovinarji navadno to povedali, čeprav morda za zapolnitev vrzeli povedo tudi svoje teorije. Kakor koli že, modri bralci, ki iščejo uravnovešeno razlago, ne preiščejo le ene reference.

Delo zgodovinarja pa je lahko kljub vsem izzivom, s katerimi se spoprijema, zelo koristno. Neka zgodovinska knjiga pojasnjuje: »Čeprav je svetovno zgodovino težko pisati, [. . .] je za nas pomembna, celo bistvena.« Zgodovina nam daje vpogled v preteklost, lahko pa nam tudi zveča razumevanje sedanjega stanja človeštva. Kmalu na primer odkrijemo, da so imeli ljudje v starih dneh iste značilnosti kakor danes. Te ponavljajoče se človeške značilnosti so na zgodovino zelo vplivale in morda je zato nastal rek, da se zgodovina ponavlja. Toda ali je takšno posploševanje utemeljeno?

Ali se zgodovina ponavlja?

Ali lahko na podlagi preteklosti točno napovemo prihodnost? Nekateri dogodki se res ponavljajo. Henry Kissinger, bivši ameriški državni sekretar, je na primer rekel: »Vsaka civilizacija, kar jih je kdaj obstajalo, je na koncu propadla.« Dodal je: »Zgodovina je pripoved o spodletelih prizadevanjih, o neuresničenih težnjah. [. . .] Zgodovinar mora torej živeti z občutkom neogibne tragedije.«

Niti dva imperija nista padla enako. Babilon je leta 539 pr. n. š. padel čez noč, zavzeli so ga Medijci in Perzijci. Grčija je po smrti Aleksandra Velikega razpadla na več kraljestev, nazadnje pa prepustila mesto Rimu. Mnenja o tem, zakaj je propadel Rim, pa so še vedno deljena. Zgodovinar Gerald Schlabach sprašuje: »Kdaj je Rim padel? Je sploh kdaj res padel? V Zahodni Evropi se je med letoma 400 in 600 n. š. nekaj spremenilo. Veliko pa se je nadaljevalo.« * Jasno je, da se nekateri vidiki zgodovine ponavljajo, drugi pa ne.

Eden od poukov iz zgodovine, ki se stalno ponavlja, je neuspešnost človekovega vladanja. V vseh dobah so dobre vlade nenehno kvarili sebičnost, kratkovidnost, pohlep, podkupovanje, nepotizem in še zlasti sla po tem, da se dobi in obdrži oblast. Tako je preteklost prepolna oboroževalnih tekem, spodletelih pogodb, vojn, družbenih nemirov in nasilja, nepravično porazdeljenega bogastva in propadlih gospodarstev.

Razmislite na primer o tem, kaj The Columbia History of the World pravi o vplivu zahodne civilizacije na ostali del sveta: »Potem ko sta Kolumb in Cortez ustvarila ljudem zahodne Evrope možnosti, se jim je njihov apetit po spreobrnjencih, dobičku in slavi popolnoma zbudil in zahodna civilizacija je bila vpeljana, večinoma s silo, skoraj po vsem svetu. Osvojitelji so z nenasitno vnemo po širitvi in z naprednim orožjem spremenili ostali del sveta, ki si tega ni želel, v privesek močnih evropskih sil. [. . .] Ljudstva teh celin [Afrike, Azije in Amerike] so bila, na kratko povedano, žrtve neusmiljenega, neizprosnega izkoriščanja.« Kako resnične so besede, zapisane v Bibliji v Propovedniku 8:9, da »človek vlada ljudem v njih nesrečo«!

Morda je prav zaradi tega žalostnega poročila neki nemški filozof pripomnil, da se iz zgodovine naučimo le to, da se ljudje iz zgodovine ničesar ne naučijo. V Jeremiju 10:23 piše: »Vem, o GOSPOD, da ni človeku v oblasti pot njegova, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje.« Ta nezmožnost, da uravnavamo svojo pot, bi še zlasti morala zanimati nas danes. Zakaj? Zato ker nas tare toliko tako hudih problemov kakor še nikoli prej v zgodovini. Kako se bomo torej z njimi spoprijeli?

Problemi, kakršnih še ni bilo

V vsej človeški zgodovini še nikoli prej celotne zemlje ni ogrožalo toliko problemov naenkrat: krčenje gozdov, erozija tal, širjenje puščave, množično izumiranje rastlinskih in živalskih vrst, tanjšanje ozonske plasti v atmosferi, onesnaževanje, globalno segrevanje, umiranje oceanov in eksplozija svetovnega prebivalstva.

»Nadaljnji izziv, s katerim se srečujejo sodobne družbe, so zelo hitre spremembe,« pravi knjiga A Green History of the World. Ed Ayres, urednik revije World Watch, pa piše: »Stojimo pred nečim, kar tako popolnoma presega vse naše zbrane izkušnje, da tega v resnici ne razumemo, tudi ko so dokazi zelo očitni. To ,nekaj‘ je za nas bliskovit napad velikih bioloških in fizičnih sprememb v svetu, ki nas vzdržuje.«

Zgodovinar Pardon E. Tillinghast glede na te in s temi povezane probleme pravi: »Družba se giblje v smerí, ki so postale neizmerno bolj kompleksne, in mnogi od nas smo v strašnih dilemah. Koliko lahko danes poklicni zgodovinarji vodijo zmedene ljudi? Kaže, da ne prav dosti.«

Poklicni zgodovinarji utegnejo biti v zadregi, kaj storiti oziroma kaj svetovati, prav gotovo pa to ne velja za našega Stvarnika. Pravzaprav je on v Bibliji napovedal, da bo svet v zadnjih dneh preživljal ‚nevarne čase‘. (2. Timoteju 3:1–5) Bog pa je naredil še nekaj več, nekaj, česar zgodovinarji ne morejo – pokazal je izhod, kot bomo videli v naslednjem članku.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 16 Schlabachova opažanja so v soglasju z napovedjo preroka Daniela, da bo naslednik rimskega imperija izrastek iz njega samega. Glej 4. in 9. poglavje knjige Bodimo pozorni na Danielovo prerokovanje!, ki jo je izdala Watchtower Bible and Tract Society of New York, Inc.

[Poudarjeno besedilo na strani 5]

»Na zgodovino, ki jo povedo ljudje na oblasti [. . .], bi se moralo gledati skrajno sumničavo.« (MICHAEL STANFORD, ZGODOVINAR)

[Slika na strani 4]

Cesar Neron

[Vir slike]

Roma, Musei Capitolini

[Slike na strani 7]

V vseh dobah »človek vlada ljudem v njih nesrečo«

[Viri slik]

»Osvajalci«, avtor Pierre Fritel. Med njimi so (z leve proti desni): Ramzes II., Atila, Hanibal, Timurlenk, Julij Cezar (na sredini), Napoleon I., Aleksander Veliki, Nebukadnezar in Karel Veliki. From the book The Library of Historic Characters and Famous Events, Vol. III, 1895; letala: USAF photo