Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ali naj bi kristjani hodili k bogočastju?

Ali naj bi kristjani hodili k bogočastju?

 Biblijsko gledišče

Ali naj bi kristjani hodili k bogočastju?

»VČASIH sem hodil v cerkev, zdaj pa nič več.« »Menim, da se Boga lahko časti povsod, ne samo v cerkvi.« »Verjamem v Boga in Biblijo, ne pa tudi v to, da bi morali hoditi v cerkev.« Ali ste že slišali takšne in podobne izjave? Danes tako pravi vse več ljudi, še zlasti v zahodnih deželah. Ljudem, ki so včasih hodili v cerkev, se to zdaj ne zdi več potrebno. Kaj pa o tem pravi Biblija?

Beseda »cerkev« se v Chraskovem prevodu Svetega pisma mnogokrat pojavlja. Ta izraz uporabljajo tudi drugi prevodi. Grška beseda, prevedena s »cerkev«, dobesedno pomeni »klicanje«, oziroma z drugimi besedami, zbiranje ljudi. Tako na primer knjiga Dejanja apostolov 7:38, po King James Version, govori, da je bil Mojzes »v cerkvi v puščavi«, kar pomeni med zbranim izraelskim narodom. V nekem drugem primeru pa Sveto pismo pravi, da je »nastalo [. . .] veliko preganjanje cerkve«, ko govori o skupnosti kristjanov v Jeruzalemu. (Dejanja 8:1) V enem od svojih pisem Pavel pošilja pozdrave »cerkvi, ki se zbira v [Filemonovi] hiši«, krajevni občini častilcev, ki se je tam zbirala. (Filemonu 2)

Jasno je, da v Bibliji izraz »cerkev« ne pomeni kraja čaščenja, temveč skupino častilcev. Klement Aleksandrijski, verski učitelj drugega stoletja, je to potrdil z besedami: »Ne kraju, temveč občini izvoljenih jaz pravim Cerkev.« Pa vendar, ali morajo biti kristjani prisotni na določenem kraju oziroma  v zgradbi, da bi bilo njihovo čaščenje Bogu sprejemljivo?

Čaščenje v izraelskem narodu

Po Mojzesovi postavi so morali biti vsi judovski moški ob treh letnih praznikih navzoči na določenem kraju. Prišle so tudi mnoge ženske in mladi. (5. Mojzesova 16:16; Lukež 2:41–44) Ob nekaterih priložnostih so duhovniki in leviti poučevali zbrane množice, brali so jim iz Božje postave. Brali so »razumljivo in razložili pomen, da se je prečitano razumelo«. (Nehemija 8:8) Za sabatna leta pa je Bog naročil: »Zberi ljudstvo, može in žene in otročiče in tujce, ki so v tvojih mestih, da bi čuli in da bi se učili bati se GOSPODA, Boga vašega, in paziti, da izpolnjujejo vse besede tega zakona.« (5. Mojzesova 31:12)

Samo v templju v Jeruzalemu je lahko posameznik daroval žrtve Bogu in dobil pouk od duhovnikov. (5. Mojzesova 12:5–7; 2. letopisov 7:12) Sčasoma so v Izraelu uvedli druge hiše čaščenja – sinagoge. Tam so brali iz Svetega pisma in molili. Še vedno pa je bil glavni kraj čaščenja tempelj v Jeruzalemu. To je razvidno iz besed biblijskega pisca Lukeža. Omenja starejšo žensko Ano, ki »ni odhajala od templja in je s postom in z molitvami služila Bogu noč in dan«. (Lukež 2:36, 37) Pravo čaščenje z drugimi vdanimi je bila osrednja stvar v njenem življenju. Za tem so si prizadevali tudi drugi bogaboječi Judje.

Pravo čaščenje po Kristusovi smrti

Po Jezusovi smrti njegovi sledilci niso bili več pod mojzesovsko postavo, niti se od njih ni zahtevalo čaščenja v templju. (Galatom 3:23–25) Še vedno pa so se zbirali k molitvi in preučevanju Božje Besede. Niso imeli bogato okrašenih zgradb, shajali so se po zasebnih domovih in javnih krajih. (Dejanja 2:1, 2; 12:12; 19:9; Rimljanom 16:4, 5) Na teh krščanskih shodih v prvem stoletju ni bilo ritualizma in pompa, bili so osvežujoče preprosti.

Biblijska načela, ki so jih poučevali na teh shodih, so se sredi moralne teme rimskega imperija lesketala kakor diamanti. Nekateri neverniki, ki so bili navzoči prvič, so lahko le vzkliknili: »Bog [je] zares med vami.« (1. Korinčanom 14:24, 25) Da, Bog je bil res med njimi. »Tako so se cerkve utrjevale v veri in njih število se je množilo vsak dan.« (Dejanja 16:5)

Ali je takrat kristjan lahko imel Božje odobravanje, če je čaščenje opravljal v poganskih templjih ali pa sam? Biblija glede tega daje jasno navodilo: odobreni častilci so morali postati del edine prave cerkve oziroma občine, ‚eno telo‘ pravih častilcev. To so bili učenci Jezusa, znani kot kristjani. (Efežanom 4:4, 5; Dejanja 11:26)

Kaj pa danes?

Biblija ne spodbuja k čaščenju v cerkvi, temveč k čaščenju s cerkvijo, ‚cerkvijo [občino, NW] Boga živega‘, ljudmi, ki ‚častijo v duhu in resnici‘. (1. Timoteju 3:15; Janez 4:24SSP) Na verskih shodih, ki jih Bog odobrava, bi se moralo ljudi poučevati »v svetem življenju in pobožnosti«. (2. Petrov 3:11) Navzočim bi se moralo pomagati, da bi postali zreli kristjani, ki lahko »razločujejo dobro in hudo«. (Hebrejcem 5:14)

Jehovove priče si prizadevajo posnemati vzor kristjanov v prvem stoletju. Po svetu se več kot 91.400 občin redno zbira v kraljestvenih dvoranah, po zasebnih domovih in drugih krajih, da preučujejo Biblijo in drug drugega spodbujajo. To je v skladu z besedami apostola Pavla: »Opazujmo se med seboj, da se izpodbujamo k ljubezni in k dobrim delom; in ne opuščajmo zbora svojega.« (Hebrejcem 10:24, 25)