Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ubijalski valovi – miti in resničnost

Ubijalski valovi – miti in resničnost

 Ubijalski valovi – miti in resničnost

SONCE je bilo zašlo pred samo nekaj minutami. Tega spokojnega petka, 17. julija 1998, je moške, ženske in otroke v nekaterih vasicah na severni obali Papue Nove Gvineje nenadoma stresel potres z magnitudo 7,1. »Glavni sunek,« poroča Scientific American, »je zamajal 30 kilometrov obalnega pasu [. . .] in nenadoma deformiral oceansko dno stran od obale. Posledica tega je bila, da se je navadno mirna morska gladina hitro zvišala, to pa je povzročilo nastanek strašnega cunamija.«

Neki opazovalec pravi, da je zaslišal donenje, podobno oddaljenemu grmenju, ki pa se je postopoma zmanjševalo, ko je gladina morja počasi upadala pod svojo običajno najnižjo raven. Nekaj minut kasneje pa je opazil prvi val, ki je bil visok kake tri metre. Ko je skušal zbežati pred njim, ga je ta zajel. Drugi, večji val je njegovo vasico zravnal z zemljo, njega pa odplavil skoraj kilometer daleč v bližnji mangrovski gozd. »Razbitine so visele z vrhov palm, kar je kazalo na to, da so valovi dosegli višino 14 metrov,« poroča Science News.

Tega večera so orjaški valovi vzeli življenje vsaj 2500 ljudem. Ironično pa je, da je kasneje neko lesno podjetje podarilo les za nove šole, toda tam ni bilo skoraj nobenega otroka več, ki bi hodil v šolo. Skoraj vse otroke, več kot 230, je ubil cunami.

Kaj so cunamiji?

Tsu-nami je japonska beseda, ki pomeni »pristaniški val«. Knjiga Tsunami! pravi, da je to »ustrezen izraz, saj ti orjaški valovi pogosto ubijajo in pustošijo po japonskih pristaniščih in obalnih vaseh«. Od kod dobijo ti nenavadni valovi svojo strah zbujajočo moč in velikost?

 Cunamije včasih imenujejo tudi plimski valovi. Toda če smo natančni, so plimski valovi zgolj naraščanje in upadanje morske gladine, kar imenujemo plima in oseka, povzroča pa ju gravitacijska privlačnost Sonca in Lune. Celo mogočni valovi (včasih višji od 25 metrov), ki jih ženejo viharni vetrovi, se ne morejo primerjati s cunamiji. Če bi se potopili pod te plimske valove, bi ugotovili, da njihov učinek z globino slabi. Na določeni globini nimajo na vodo skorajda nobenega vpliva več. Toda s cunamiji ni tako. Njihov učinek je čutiti vse od gladine oceana pa do njegovega dna, četudi je voda globoka več kilometrov!

Cunami sega globoko zato, ker ga običajno sproži močno geološko delovanje na morskem dnu. Zato znanstveniki cunamijem včasih pravijo seizmični valovi. Morsko dno se morda dvigne, pri tem pa potisne navzgor vodni steber in tako nastane blag val, ki lahko pokriva tudi 25.000 kvadratnih kilometrov. Ali pa se oceansko dno pogrezne in nenadoma na gladini oceana ustvari dolino.

V obeh primerih gravitacija povzroči, da na tem delu voda zaniha navzgor in navzdol; takšno gibanje povzroči zaporedje koncentričnih valov, podobnim tistim, ki nastanejo, ko vržemo kamen v ribnik. Ta pojav ovrže priljubljen mit, da so cunamiji samo posamični uničevalni valovi. Namesto tega se pogosto širijo v tako imenovanem cunamijevem nizu valov. Cunamije lahko sprožijo tudi ognjeniški izbruhi oziroma zdrsi oceanskega dna.

Eden najbolj opustoševalnih nizov cunamijev v vsej zapisani zgodovini je nastal ob eksploziji Krakataua, ognjenika v Indoneziji, avgusta 1883. Nekateri valovi, ki so ob tem nastali, so dosegli neverjetno višino 41 metrov nad morsko gladino in odplavili kakih 300 obalnih mest in vasi. Število žrtev je verjetno preseglo 40.000.

Cunamijev dvojni značaj

Valovi, ki jih povzroči veter, ne potujejo nikoli hitreje od 100 kilometrov na uro, pogosto so veliko počasnejši. »Po drugi strani pa lahko cunamijevi valovi,« pravi knjiga Tsunami!, »v globokih vodah oceana potujejo tako hitro kakor reaktivno potniško letalo, z osupljivimi 800 kilometri na uro ali celo hitreje.« Toda kljub svoji hitrosti v globoki vodi niso nevarni. Zakaj?

Kot prvo zato, ker je na odprtem morju en sam val ponavadi nižji od 3 metrov; kot drugo pa zato, ker je lahko razdalja med vrhom  enega in drugega vala več sto kilometrov in je tako val le rahlo izbočen. Cunamiji gredo lahko torej pod ladjami, ne da bi jih te sploh zaznale. Kapitan neke ladje, ki je plula nekoliko od obale enega od havajskih otokov, ni niti opazil, da je šel mimo cunami, vse dokler ni zagledal ogromnih valov, ki so pustošili oddaljeno obalo. Za varnost na morju velja splošno pravilo, da morajo ladje doseči vodo, ki je globoka vsaj 100 sežnjev oziroma 180 metrov.

Cunamiji spremenijo svoj značaj, ko se približajo kopnemu in vstopijo v plitvejšo vodo. Tu se val zaradi trenja z morskim dnom upočasni, toda ne enakomerno. Zadnji del vala je vedno v bolj globoki vodi kakor sprednji del, zato potuje rahlo hitreje. Posledica tega je, da se val stisne, hitrost se mu zmanjša, zato pa zraste v višino. Medtem pa valovi, ki so med zadnjimi v nizu valov, dohitijo tiste, ki so spredaj, in se zaženejo vanje.

Cunamiji se lahko v svoji zadnji fazi spustijo na kak del obale v obliki udarnega vala ali v obliki izjemno visokih valov, toda pogosteje se kažejo kot hitro rastoča plima, ki se dvigne krepko nad običajno najvišjo raven vodne gladine. Zgodilo se je že, da se je voda dvignila za več kot 50 metrov nad običajno raven morja in nosila razbitine, ribe in celo kose koral več sto metrov v notranjost, pri tem pa uničevala vse, na kar je naletela.

Varljivo je, da prvi znak bližajočega se cunamija ni vedno pojav naraščajočega vala, ki brzi proti obali. Lahko je povsem nasprotno: neobičajno velika oseka, ki osuši plaže, zalive in pristanišča ter pusti za sabo ribe, ki se premetavajo po pesku ali blatu. To, kakšno bo prvotno stanje, je odvisno od tega, kateri del vala najprej doseže obalo – greben ali dolina. *

Ko se obala osuši

Bil je miren večer, 7. novembra 1837, na havajskem otoku Maui. Okoli sedme ure zvečer, pojasnjuje knjiga Tsunami!, se je voda začela umikati z obale, tako da se je prikazal greben in ribe so obtičale v pesku. Mnogo navdušenih otočanov jih je pohitelo pobirat, toda nekaj posameznikov, ki so bili bolj čuječi, so se zatekli na vzpetine, ker so verjetno že iz preteklih izkušenj vedeli, kaj se bo zgodilo. Kmalu se je privalil strašen, ogromen val in odplavil celotno vas (v kateri je bilo 26 travnatih hiš) skupaj z njenimi prebivalci in živino 200 metrov v notranjost in jih zagnal v majhno jezero.

Tega istega večera se je na drugem otoku zbralo na plaži več tisoč ljudi, da bi izvajali neki verski obred. Nenaden umik vode je zopet povzročil, da so se radovedni Havajci v veliki množini zagnali na obalo. Nato pa se je nenadoma prikazal orjaški val, ki je segal 6 metrov  nad običajno najvišjo raven pri plimi, in se po besedah nekega opazovalca zagnal na obalo »hitro kakor dirkalni konj«. Umikajoča se voda je v morje potegnila celo močne plavalce in tam so nekateri zaradi izčrpanosti utonili.

Kako pogosto udarijo?

»Od leta 1990,« piše v Scientific American, »je 10 cunamijev terjalo več kot 4000 življenj. Skupaj se je po svetu poročalo o 82 cunamijih, kar je precej več od zgodovinskega povprečja 57 cunamijev na desetletje.« Toda revija dodaja, da se to poročilo o porastu lahko pripiše izboljšanim komunikacijskim sredstvom, medtem ko k velikemu številu žrtev delno prispeva porast prebivalstva na obalah.

Tihi ocean je še posebej znan po cunamijih, saj je njegova kotanja potresno najbolj aktivna. Pravzaprav »skorajda ne mine leto, ne da bi vsaj en uničevalni cunami udaril kje v Tihem oceanu«, pravi neka knjiga, v kateri tudi piše, da »so v zadnjih petdesetih letih cunamiji povzročili 62 odstotkov vseh s potresi povezanih smrtnih žrtev v Združenih državah«.

Ali se jih lahko napove?

Med letoma 1948 in 1998 je bilo na Havajih kakih 75 odstotkov opozoril pred cunamiji lažnih alarmov. Razumljivo je torej, da to prispeva k ravnodušnosti. Vendar sedaj pripravljajo precej boljši sistem za odkrivanje, ki zajema moderno tehniko. Bistvo izboljšanega sistema za odkrivanje je globinski tlačni detektor, ki je, kot to pokaže že njegovo ime, položen na tisoče metrov globoko, na dno oceana.

Ta izredno občutljiva priprava lahko na podlagi spremembe vodnega tlaka zazna cunami, ki potuje po gladini – tudi če ta ni višji od enega centimetra. Podatki iz tlačnega detektorja se v obliki zvočnih valov prenesejo v posebno bojo, ta pa jih pošlje satelitu. Satelit pa nato signal posreduje centru za opozarjanje pred cunamiji. Znanstveniki so prepričani, da bo ta natančnejši sistem za zgodnje opozarjanje omejil število lažnih alarmov.

Toda morda še najpomembnejša dejavnika pri izboljševanju varnosti sta ozaveščenje javnosti ter izobraževanje. Celo najboljši sistem za opozarjanje je nekoristen, če se ljudje ne zmenijo zanj. Če torej živite na nizko ležečem obalnem področju, kjer je mogoče, da pride do cunamija, in krajevne oblasti objavijo opozorilo pred cunamijem ali začutite potres oziroma opazite nenavadno veliko oseko, se nemudoma zatecite na višje ležeče predele. Zapomnite si, da lahko cunamiji na odprtem morju potujejo s hitrostjo reaktivnega potniškega letala in blizu obale morda s hitrostjo, ki je dovoljena na avtocesti. Ko torej enkrat zagledate val, imate zelo malo možnosti, da mu ubežite. Toda če se s cunamijem srečate na odprtem morju, ko uživate v križarjenju ali ribarjenju, se lahko sprostite – vaša skodelica kave oziroma kozarec vina, ki stojita na mizi, bosta najverjetneje ostala na svojem mestu.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 16 V reviji Discover piše, da je krožno oziroma eliptično gibanje vode, ki obstaja pri vseh valovih, tudi en dejavnik pri upadanju vode. Ljudje, ki plavajo v oceanu, začutijo, da voda, tik preden jih doseže val, nekoliko upade. Ta učinek je pri cunamijih močnejši, posledica tega pa je osuševanje obal in pristanišč pred prihodom prvega vala.

[Shema na strani 25]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Cunamije pogosto povzroči seizmična motnja na oceanskem dnu

MOTNJA

NASTANEK

ŠIRJENJE

PREPLAVITEV

[Shema na strani 27]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Z novo tehniko, h kateri spadajo detektorji globoko na oceanskem dnu, skušajo napovedati cunamije

SATELITSKA POVEZAVA

BOJA

HIDROFON

SIDRO

ZVOČNA POVEZAVA

DETEKTOR CUNAMIJEV

5000 metrov

[Vir slike]

Karen Birchfield/NOAA/Pacific Marine Environmental Laboratory

[Slika na strani 25]

Cunami je desko potisnil skozi to pnevmatiko tovornjaka

[Vir slike]

U.S. Geological Survey

[Slike na strani 26]

Svetilnik Scotch Cap na Aljaski, preden je leta 1946 udaril cunami (levo)

Popolno uničenje zatem (zgoraj)

[Vir slike]

U.S. Coast Guard photo

[Navedba vira slike na strani 24]

U.S. Department of the Interior