Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Stražarji, ki varujejo vaše zdravje

Stražarji, ki varujejo vaše zdravje

 Stražarji, ki varujejo vaše zdravje

»MOJA DRAGA GOSPA,« je dejal zdravnik, ki je pregledal rezultate njenih krvnih preiskav, »vaša imunska obramba je precej šibka.« Veronika se že nekaj časa ni počutila dobro. Ponavljajoči se bronhitis jo je izčrpal, pred nedavnim pa je imela tudi infekcijo ušesa in dražljiv sinuzitis.

Kaj je imunska obramba in zakaj je tako pomembna? Kako deluje?

Zavarovani pred napadom

K imunskemu sistemu spada zapletena mreža molekul in specializiranih celic, ki tesno povezane sodelujejo v boju proti infekciji. Zanašamo se, da nas bo naš imunski sistem zavaroval pred napadi tujih napadalcev, kot so bakterije ali virusi.

Telo bi lahko za ponazoritev primerjali s starim mestom. Značilno mesto je morda ležalo na višjem, tako da je bilo z njega mogoče videti vsako sovražno vojsko, ko je bila še daleč. Mesto je bilo zavarovano s številnimi zidovi in vrati, okrepljenimi s stražarji. S takšno obrambo je ostalo varen kraj prebivanja. Če naše telo primerjamo s takim mestom, lahko bolje razumemo, kaj telo potrebuje, da bi se obranilo pred napadom.

Za naše telo prvo vrsto obrambe pred napadom klic sestavljajo koža in sluznice (na primer tiste, ki obdajajo nos in grlo). Koža deluje kot pomembna fizična pregrada. Mnoge milijarde klic, ki jih imamo na površini kože, se odstranijo, ko se z zunanjimi plastmi kože oluščijo.

Sluznice niso tako čvrste kakor koža in so bolj ranljive, toda v sebi imajo mnogo naravnih snovi, ki se bojujejo proti klicam. Ena teh snovi se imenuje lizocim ter je v solzah, slini in potu. Že sama kislost potu zadošča,  da se prepreči rast mnogih klic, lizocimi pa jih ubijajo, tako da uničujejo njihove celične stene. Prav zato si žival lahko pomaga celiti rane preprosto s tem, da si jih liže.

Prvi stražarji – bele krvne celice

Zamislimo si, da bakterija, ki lahko sproži bolezen, uspe prodreti v naše »mesto« skozi rano ali z bolezensko okužbo. Vojska celic nemudoma začne delovati z enim samim namenom: odstraniti vdirajoče klice in kasneje ozdraviti bolezen. Celice, ki se bojujejo, da bi obranile telo, se imenujejo levkociti oziroma bele krvne celice. Na tej stopnji boja so tri pomembne vrste belih krvnih celic: monociti, nevtrofilci in limfociti.

Ko monociti »slišijo« kemične signale, ki kažejo na vnetje na določenem predelu, zapustijo krvni obtok in vdrejo v prizadeto tkivo, tam pa postanejo makrofagi, kar pomeni »veliki požiralci«. Pogoltnejo vse, kar je organizmu tujega. Poleg tega izločajo pomembne snovi, imenovane citokini, ki pripravijo telo na boj proti okužbi. Eno od njihovih opravil je tudi to, da izzovejo vročino. Vročina je koristen pojav, ker se tako pokaže, da so obrambni mehanizmi začeli delovati. Pospeši lahko proces zdravljenja in deluje tudi kakor koristen diagnostični kazalec.

Nato nevtrofilci »slišijo« kemični signal z vnetega predela in brž prihitijo na pomoč makrofagom. Tudi oni pogoltnejo oziroma požrejo bakterije. Ko ti nevtrofilci umrejo, jih telo izloči kot gnoj. Tako je tvorba gnoja še ena vrsta obrambe. V tem primeru velja latinski izraz, ki so ga mnogo stoletij uporabljali zdravniki, pus bonum et laudabile. To pomeni »dober in hvalevreden gnoj«. Njegova tvorba pomaga ustaviti infekcijo. Potem ko naši prijatelji makrofagi razgradijo klice, njihove delčke »predstavijo« oziroma pokažejo limfocitom, da jih opozorijo pred napadalcem.

Limfociti so superspecializirana elita v boju proti okužbi. Izdelujejo snovi, ki se imenujejo protitelesa in se posebej povežejo z določenim delom klice. Obstajata dve temeljni skupini limfocitov z različnimi zmožnostmi. Prva skupina so celice B; te v krvni obtok sproščajo protitelesa, ki jih izdelujejo. Celice B se imenujejo oboroženi korpus imunskega odgovora in zelo natančno izstrelijo svoje puščice, protitelesa. Ta protitelesa »poiščejo« prepoznavne klice in zadenejo njihov vitalni del. Druga temeljna skupina limfocitov so celice T. Te poskrbijo, da protitelesa, ki jih prepoznajo, ostanejo zasidrana na njihovi površini. Z njimi udarijo sovražnika – bojujejo se neposredno, tako rekoč z golimi rokami.

Zadeva postane še bolj zapletena. Podskupina celic T, ki se imenujejo T-celice pomagalke, pomagajo svojim sodelavkam, celicam B, izločiti velike količine protiteles. Pred napadom T-celice pomagalke med seboj komunicirajo. Nedavna raziskava kaže, da se te celice med seboj razburjeno »pogovarjajo« s kemičnimi signali, izmenjujejo si informacije o tujem povzročitelju v tako imenovanem živahnem pogovoru.

Pomaga še ena pomembna skupina, naravne celice ubijalke. Te ne izdelujejo protiteles, temveč so pripravljene ubiti celice, ki  so postale »tuje«, ker so se okužile. Tako tudi naravne celice ubijalke prispevajo k temu, da stražijo zdravje telesa.

Navsezadnje so si limfociti zaradi svojega imunskega spomina sposobni zapomniti značilnosti bolezenskih klic, kakor da imajo njihov zapis v kartoteki. Če se torej ta vrsta bolezenske klice še kdaj pojavi, imajo ti limfociti že določena protitelesa, da jih nemudoma uničijo.

Makrofagi, celice, ki aktivirajo imunski odgovor, prav tako pomagajo končati delo, tako da so v bližini in pomagajo pomiriti vnetje. Prizadeto področje očistijo vseh mrtvih celic, delov celic oziroma drobirja, ki je ostal na »bojišču« po boju, ter v »mestu« obnovijo mir in red.

Ko je obramba šibka

Do sedaj opisano je le temeljna skica tega, kako naj bi delovala imunska obramba. Toda ta je lahko šibka zaradi več razlogov: imunski sistem ima lahko primarne, prirojene poškodbe in sekundarne poškodbe, ki jih posameznik pridobi, ko si v življenju nakoplje bolezni.

Ena takih najbolj resnih bolezni je aids, strah zbujajoča pandemija, ki je izbruhnila sredi 1980-ih. Povzroča jo virus človeške imunske pomanjkljivosti (hiv), ki lahko zadene srce imunskega sistema in vse bolj uničuje poseben razred limfocitov. Tako je izjemno pomemben del posameznikove obrambe onesposobljen. Po tem se okužbe vračajo in se nikoli povsem ne zatrejo. Pravzaprav so vse hujše in telo ostane brez sredstev lastne obrambe. Je kakor porušeno mesto brez obzidja, ki ga lahko vsakdo zavzame.

K sreči vsi primanjkljaji imunskega sistema niso tako resni. Veronika, ki smo jo omenili na začetku, je imela manjše pomanjkanje tvorbe vrste protiteles, ki so običajno prisotna na sluznicah, še posebej ob dihalnih poteh. Tako so bile pojasnjene njene ponavljajoče se in stalne okužbe.

Veroniki se je stanje izboljšalo. Potem ko je prisluhnila zdravnikovemu pojasnilu, se je odločila, da bo natančno upoštevala predpisano zdravljenje. Ko je prebolela sinuzitis, je privolila v injekcijsko zdravljenje, ki spodbudi izdelovanje protiteles. * Poleg tega je nehala kaditi in uspela tudi več počivati. Kmalu zatem se ji je zdravje znatno izboljšalo.

Da, oblikovani smo za to, da zdravi uživamo življenje. Ko premišljujemo o neverjetni zamotanosti imunskega sistema in drugih zapletenih mehanizmov človeškega telesa, nas to spodbuja k cenjenju in hvaležnosti za modrost našega Stvarnika. (Psalm 139:14; Razodetje 15:3) Zdaj zaradi človekove nepopolnosti sicer nismo vedno zdravi, toda Božja navdihnjena Beseda nam zagotavlja, da bo v novem svetu, ki je tik pred nami, ljudem povrnjena popolnost uma in telesa, tako da »noben prebivalec ne poreče: Bolan sem!« (Izaija 33:24)

[Podčrtna opomba]

^ odst. 22 Prebudite se! ne zagovarja nobenega določenega zdravljenja, saj je to stvar osebne odločitve.

[Okvir na strani 13]

VRSTE OBRAMBE:

KOŽA IN SLUZNICE

LEVKOCITI OZIROMA BELE KRVNE CELICE

Monociti vdrejo v prizadeto tkivo in pogoltnejo vdirajoče bakterije

Nevtrofilci pomagajo pogoltniti bakterije in so izločeni iz telesa kot gnoj

Limfociti imajo imunski spomin; protitelesa nemudoma uničijo tisto vrsto klic, ki se ponovno pojavi

Celice B sprostijo protitelesa kakor dobro namerjene puščice; te »poiščejo« klice in jih napadejo

Celice T pomagajo izdelovati protitelesa, ki se z »golimi rokami« bojujejo s klicami

T-celice pomagalke pomagajo celicam B izločati velike količine protiteles

naravne celice ubijalke ubijejo okužene celice neposredno, ne da bi izdelovale protitelesa

[Slika na strani 15]

Bele krvne celice napadajo bakterije

[Vir slike]

Lennart Nilsson