Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Yellowstone – medsebojno sodelovanje vode, kamnin in ognja

Yellowstone – medsebojno sodelovanje vode, kamnin in ognja

 Yellowstone – medsebojno sodelovanje vode, kamnin in ognja

Od pisca za Prebudite se! iz Združenih držav

Kadar govorimo o začetkih in presežnikih – o prvem narodnem parku na svetu, svetovno najbolj znanih in najvišjih gejzirih ter največjem severnoameriškem gorskem jezeru – potem govorimo o Yellowstonu.

Z ŽENO sva se z nebrzdano radovednostjo odpeljala do severnega vhoda v Yellowstonski narodni park v ameriški zvezni državi Wyoming. Že vse od otroštva so ime Stari zvesti (Old Faithful) ter izrazi, kot sta »gejzir« in »termalni izvir«, v nama vzbujali zanimanje. Ali bo park res takšen, kot sva pričakovala?

Pri glavnem vhodu v park sva zagledala masiven kamnit obok. Na vrhu oboka so bile napisane besede: »V korist in veselje ljudem.« Yellowstone so odprli leta 1872 in je tako prvi narodni park na svetu.

Z ogledom sva začela pri Mamutovih termalnih izvirih, ki ležijo tik ob meji z Montano. Tu je bila vročina iz zemlje očitno na delu. Voda je vrela in kipela iz tolmunov in kotanj. Iz razpok so se dvigovali stebri pare. Terase iz rožnatega minerala, imenovanega travertin, so bile videti kakor kapljajoč svečni vosek.

Kaj vre pod Yellowstonom?

V Yellowstonu je vsega skupaj kar 10.000 geotermičnih čudes. Čez to visoko planoto Skalnega gorovja poteka Celinsko razvodje *. Vode odtekajo proti zahodu in vzhodu, vendar pa tudi ponikajo. Izvedela sva, da Yellowstone dela svoje čudeže prav s temi vodami, ki poniknejo. Nekoč so močni ognjeniški izbruhi razbili to planoto. Pred tisočimi leti je en tak izbruh naredil velikansko kaldero (krater), dolgo 75 kilometrov in široko 45 kilometrov. Yellowstone še naprej vre zaradi magme oziroma staljenih kamnin, ki se skrivajo pod površjem.

Na panojih v parku je pojasnjeno, da površinska voda pronica skozi porozne skale, vse dokler ne doseže izredno vroče plasti kamnin, tik nad magmo. Vročina potisne vodo nazaj na površje. Tam, kjer najde izhod, nastane termalni izvir. Kadar segreta voda na svoji poti na površje zadene ob ovire v skalovju, se tlak poveča in nastane gejzir. Na drugih mestih pa vlaga izbruhne v obliki pare. Takšne odprtine se imenujejo fumarole. Blatni vrelci žuborijo, kjer kisli plini in voda razkrajajo zemljo v blato in ilovico. Kako čudovit prizor!

Stari zvesti

Potem ko sva okoli Mamutovih termalnih izvirov videla vso to geotermično delovanje, sva domnevala, da sva nekje v bližini znamenitega gejzira Stari zvesti. Šele ko sva pogledala na avtokarto, sva ugotovila, da ga bova našla 80 kilometrov južno. Yellowstone je precej večji, kot sva mislila; njegova površina obsega 900.000 hektarjev.

Da bi dospela do Starega zvestega, sva se odpeljala po cesti, ki vijuga po zahodnem delu parka; ta pelje turiste mimo petih kotlin z gejziri. Kmalu sva se privadila na vonj žvepla in tudi pogled na uhajajočo paro nama je postal nekaj čisto normalnega.

Kakor že milijoni drugih, ki so obiskali Starega zvestega pred nama, sva želela vedeti, kdaj bo gejzir izbruhnil. Vedno sva mislila, da se to zgodi v zelo natančnih časovnih presledkih – natanko vsakih 57 minut. Toda ko sva se malo ozrla naokrog, sva zagledala znak, na katerem je pisalo, da naj bi  gejzir vnovič izbruhnil ob 12.47. Do tedaj pa je morala preteči več kot ura in navedeni čas je bil zgolj napoved! O tem sva povprašala Ricka, čuvaja v parku.

»To, da Stari zvesti izbruhne z natančnimi časovnimi presledki, je nekakšen mit,« je dejal. »Čas med izbruhi je vedno nihal, z leti pa se je zaradi potresov, in ker so objestneži v odprtino gejzira metali razne predmete, podaljšal. Danes je interval med enim izbruhom in drugim povprečno dolg kakih 80 minut. Naše osebje lahko napove le čas vsakega izbruha posebej.«

Ura je bila 12.30. Odkorakala sva proti Staremu zvestemu, da bi videla njegovo naslednjo napovedano predstavo. Na prostoru za gledalce je sedelo že na stotine ljudi oziroma so bili na poti tja. Stari zvesti nas je pustil čakati deset minut. Toda ko je izbruhnil, je bil tako lep, da tega ne more prikazati nobena fotografija. Potem ko je z nekaj sunkovitimi izbruhi izpraznil svoje grlo, je dosegel vrhunec. Vsi smo ploskali. Vse skupaj je trajalo kake tri minute in v naše veselje je bil izbruh neverjetno visok. Voda in vodni pršec sta se stopnjujoče dvigala in padala ter tako dosegla od 37 do 46 metrov višine. Pršec so preplavili sončni žarki, nato pa je izginil v raznoraznih vzorcih.

Ko je bilo izbruha konec, sva odšla v vežo bližnjega hotela. Toda Stari zvesti je še naprej opozarjal na svojo prisotnost. Vse do večera je sleherni gost, vsakič ko se je približal napovedani čas, pustil, kar je počel, in se odpravil ven, da bi ga gledal. Nagradil nas je z nekaj izjemno dolgimi, visokimi in lepimi izbruhi, še posebej s tistim, ko so se poplesavajoče vode risale na zahajajočem soncu. Odkrila sva, da je stari gejzir resnično zvest.

»Na planetu je manj kot 500 gejzirov, od tega jih je kakih 300 v Yellowstonu,« nama je povedal Rick, čuvaj v parku. »In 160 od teh jih je v tej majhni dolini, Zgornji gejzirski kotlini, ki je dolga le 2 kilometra. Drugi gejziri se prikažejo in izginejo – so aktivni ali pa mirujejo – toda Stari zvesti je še vedno tu.« V njegovi bližini je gejzir  Veliki, ki brizga vodo do 60 metrov visoko. Gejzir Parnik lahko plane kvišku skoraj 120 metrov, trikrat višje kot Stari zvesti – toda miruje lahko tudi več let. V Norrisu gejzir Morski ježek občasno poškropi svoje občudovalce s toplo vodo.

Bežati pred bizonom

Naslednje jutro sva znova prelistala turistično brošuro. V njej je pisalo: »Pod tanko vdirajočo se zemljino skorjo leži vrela voda; temperatura vode v tolmunih je blizu vrelišča ali nad njim. Vsako leto se obiskovalci, ki se v termičnih področjih oddaljijo od poti, močno opečejo in nekateri so že umrli v vreli vodi.« V drugi brošuri pa je pisalo: »Opozorilo: Mnoge obiskovalce je že pobodel bizon. Bizon lahko tehta 900 kilogramov in lahko teče s hitrostjo 50 kilometrov na uro, trikrat hitreje od vas.« Upala sva, da nama ne bo treba kmalu bežati pred bizonom!

V Yellowstonu imajo živali na cestah prednost. Kadar ljudje zagledajo kako žival, se avtomobili nenadoma ustavijo in na nepričakovanih mestih nastanejo prometni zastoji. Ko sva prispela, se je ravno končeval en takšen zastoj, in turisti so se vračali v svoje avtomobile. Ko sva neko žensko vprašala, kaj vsi tako gledajo, nama je odgovorila: »Velikega losa, vendar je že šel.«

Zatem sva opazovala nekaj kanadskih jelenov, ki so skušali pripraviti svoje dva tedna stare mladiče do tega, da bi prečkali potok. Ti jeleni so se z gora, kjer so preživeli zimo, selili v nižinski predel parka. Mladiči niso hoteli iti – niso bili pripravljeni na prečkanje vode. Vendar so jih matere vztrajno klicale, tako da so naposled le šli.

‚Moja majhnost, moja nemoč‘

Nato sva se odpeljala v yellowstonski Veliki kanjon. Na več opazovalnih mestih ob 360 metrov visokem robu sva stopila iz avta in – včasih z odporom – pogledala navzdol. Nathaniel Langford je leta 1870 v svojem popotniškem dnevniku govoril o ‚svoji majhnosti, svoji nemoči‘, ko se je zagledal v to 32 kilometrov dolgo sotesko z živookrastimi stenami, po kateri je reka Yellowstone dobila ime, ter v dva mogočna slapa. Tudi midva sva se počutila tako majhna in nemočna kakor on.

Naslednji dan sva odrinila proti vzhodu. Pokrajina v parku je zopet dobila novo podobo. Poraščena je bila z visokimi drevesi in cesta je dvakrat prečkala Celinsko razvodje. Še naprej sva videvala bizone in druge velike živali. Bizon je pogosto stal v svoji značilni pozi. Na žalost pa nisva videla  nobenega medveda – yellowstonske druge največje turistične znamenitosti. Kaj se je zgodilo z njimi?

Z leti se je pripetilo, da so medvedi, ker so bili preveč blizu ljudi, ranili oziroma ubili nekaj turistov. Pa tudi za medvede položaj ni bil najboljši. Zato je v zgodnjih 1970-ih National Park Service zaprl smetišča, tako da medvedi ne bi bili odvisni od človeške hrane. Zato so se vrnili v divjino. Načrt je uspel. Medvedi sedaj jedo naravno hrano in so bolj zdravi. Vendar se na določenih krajih, kot je Ribiški most, še vedno srečujejo s turisti. Tam se tako ljudje kot medvedi hranijo, spijo in ribarijo.

Ribiški most je bil najin zadnji cilj. Prav tam naju je park še zadnjič močno presenetil. Ko sva preko Yellowstonskega jezera – največjega gorskega jezera v Severni Ameriki – opazovala s snegom prekrite vrhove Tetonov, sva za trenutek mislila, da sva v severni Italiji; jezero in njegova okolica sta bila prav tako veličastna kakor Alpe. Toda nisva videla nobenega medveda.

Prišel je čas, da zapustiva Yellowstone. Videla sva obilo prečudovitih reči in bila zelo okrepljena. Stvarnost je presegla vsa najina pričakovanja.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 8 Celinsko razvodje je visoko področje, ki se razteza vzdolž Severne in Južne Amerike. Rečni sistemi na vsaki strani tečejo v nasprotno smer: v Tihi ocean in Atlantski ocean, Mehiški zaliv in Severno ledeno morje.

[Okvir/slika na strani 17]

Požari v letu 1988

Pozno julija ter avgusta leta 1988 so se manjši požari v Yellowstonu hitro razvili v osem opustoševalnih požarov, ki jih niso mogli ukrotiti. En razlog je bila suša, saj je bilo poletje leta 1988 najbolj sušno v yellowstonski pisani zgodovini. Drug razlog pa so bili močni vetrovi. Sunki vetra, ki so pihali s hitrostjo do 80 kilometrov na uro, so ogenj vsak dan razpihali kar do 20 kilometrov daleč. Veter pa je s sabo nosil tudi ogorke, in sicer jih je raznesel tako daleč pred ognjem, da gasilci česa takega še niso doživeli. Ti ogorki so zanetili nove požare.

Na vrhuncu prizadevanja, da bi se pogasilo požar, je sodelovalo skoraj 10.000 civilnih in vojaških gasilcev in več kot 100 gasilskih avtomobilov, kar je stalo 120 milijonov ameriških dolarjev. Helikopterji in letala so odvrgli okoli 5,000.000 litrov gasilnega prahu in 40,000.000 litrov vode. Kljub prizadevanju ognju niso mogli do živega in ta je med divjanjem po parku za las zgrešil številne družbene skupnosti. Dan za dnem je v zraku visela debela odeja dima. Ob koncu poletja je park že spominjal na vojno področje. Šele sredi septembra, zatem ko je bilo požgano 600.000 hektarjev površine, so hladen zrak, jesenske nevihte in rahel sneg pogasili ogenj.

Požari živalskemu svetu niso prizadejali skorajda nobene škode in od takrat število turistov vztrajno narašča. Ko se je dim razkadil, je jesensko listje obarvalo razglede, ki so se na novo odprli, in spomladi so rože močno zacvetele tudi tam, kjer jih še nikoli prej niso videli. V letih po požarih je množica na novo zraslih dreves prekrila prejšnja požgana področja.

[Slike na strani 15]

Stari zvesti

Spodnji slapovi

[Vir slike]

NPS Photo

[Slika na straneh 16, 17]

Reka Firehole

[Slika na strani 17]

Jutranji veličastni tolmun

[Vir slike]

NPS Photo