Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Čudesa in skrivnosti globin

Čudesa in skrivnosti globin

Čudesa in skrivnosti globin

ZNANSTVENIKA in njun pilot so se z malo podmornico Alvin potopili v Tihi ocean ob ekvadorski obali. Njihov cilj? Področje, imenovano Galapaška prelomnica. Alvin, opremljen z žarometi, kamero in mnogimi znanstvenimi instrumenti, se je potopil 2800 metrov globoko v svet večne teme, ki ga človeško oko še nikoli prej ni videlo.

Ali ste se že kdaj spraševali, kaj se skriva po gorah, kanjonih in prelomnicah v temnih globinah svetovnih oceanov? Če ste se, potem boste z veseljem brali o odkritjih, ki so se začela leta 1977 s prej omenjenim pionirskim potapljanjem Alvina. To, kar je videla posadka, vas bo morda presenetilo; celo zelo izurjenima znanstvenikoma se je zdelo, kakor da gledata življenje na drugem planetu.

Cilj Alvinove odprave je bilo najti termalne izvire – podmorske gejzirje, ki v ocean brizgajo curke vroče vode. Galapaška prelomnica je bila obetajoče področje, ker je del močno ognjeniške podmorske prelomnice, ki jo obdaja sklenjena gorska veriga, katera poteka okrog Zemlje in se imenuje srednjeoceanski hrbet. Ta velikanski sistem, ki je dolg več kot 65.000 kilometrov, se vije okrog celega planeta kakor črta na teniški žogici. Če ga ne bi pokrivali oceani, bi bil »zlahka najvidnejša značilnost na površju planeta, saj se razteza po področju, ki je obsežnejše od področja, ki ga pokrivajo vsa večja kopenska gorovja skupaj«, piše Jon Erickson v svoji knjigi Marine Geology.

Še zlasti izrazita značilnost srednjeoceanskega hrbta je ta, da gre v bistvu za dvojni sistem – dve gorovji tečeta vzporedno drugo ob drugem in se dvigata 3000 metrov nad oceanskim dnom. Med gorovjema so največja brezna na Zemlji – kanjoni, široki do 20 kilometrov in globoki do 6 kilometrov, štirikrat globlji kakor Veliki kanjon v Severni Ameriki! Na dnu teh brezen ležijo močno ognjeniški prelomniški predeli. Ko so znanstveniki prvič preučevali atlantski del srednjeoceanskega hrbta, imenovanega Srednjeatlantski hrbet, so z instrumenti zaznali tako močno ognjeniško dejavnost, »da se je zdelo, kakor da bi Zemljina notranjost prihajala ven«, pravi Erickson.

Alvin je po 90 minutah spuščanja začel pluti vodoravno tik nad morskim dnom in nato je posadka prižgala njegove žaromete. Znanstvenika lahko razumemo, zakaj sta pomislila, da so na drugem planetu. Njihove luči so odkrile več svetlikajočih se izvirov vroče vode na morskem dnu, kjer je voda navadno ledeno mrzla. Blizu izvirov pa se je pokazalo nekaj celo še bolj nenavadnega – cele skupnosti prej neznanih živih bitij. Dve leti kasneje so raziskovalci z Alvinom na Vzhodnem tihooceanskem hrbtu ob mehiški obali odkrili izredno vroče izvire, imenovane kadilci. Več teh izvirov je oblikovalo strašljive dimnike. Nekateri od teh so bili visoki tudi do 6 metrov. Na tem področju so odkrili mnoge živali, ki so jih videli na Galapaški prelomnici. V naslednjem članku si bomo pobliže pogledali te presenetljive življenjske oblike in svet osupljivih skrajnosti, kjer so doma.

[Navedba vira slike na strani 3]

NASLOVNICA in 3. stran: OAR/National Undersea Research Program