Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Moja glavna skrb – ostati zvest

Moja glavna skrb – ostati zvest

Moja glavna skrb – ostati zvest

PO PRIPOVEDI ALEKSEJA DAVIDJUKA

Bilo je leta 1947; kraj, nekaj kilometrov iz naše vasi Laskov v Ukrajini blizu poljske meje. Starejši prijatelj Stepan je bil kurir za pretihotapljanje biblijske literature iz Poljske v Ukrajino. Neke noči ga je mejna straža videla, ga zasledovala in ustrelila. Dvanajst let kasneje je Stepanova smrt pretresljivo vplivala na moje življenje, kakor bom pojasnil kasneje.

RODIL sem se v Laskovu leta 1932 in takrat je bilo v naši vasi deset družin Preučevalcev Biblije, kakor so se tedaj imenovali Jehovove priče. Med njimi sta bila tudi moja starša, ki sta bila dober zgled zvestobe Jehovu vse do smrti sredi 1970-ih. Vse življenje pa je bila tudi meni glavna skrb biti zvest Bogu. (Psalm 18:25)

Leta 1939, ko se je začela druga svetovna vojna, so področje vzhodne Poljske, kjer smo živeli, pripojili Sovjetski zvezi. Pod sovjetsko oblastjo smo bili do junija 1941, ko so na naše področje vdrli Nemci in ga zasedli.

V šoli sem imel med drugo svetovno vojno težave. Otroke se je učilo peti nacionalistične pesmi in sodelovati v vojaških vajah. Pravzaprav je k našemu šolanju spadalo učenje tega, kako metati granate. Toda nisem želel sodelovati niti v petju domoljubnih pesmi niti v kakem vojaškem šolanju. To, da sem se že zgodaj učil zavzeti za svojo biblijsko prepričanje, mi je pomagalo ostati zvest Bogu v kasnejših letih.

Na področju naše občine je bilo veliko ljudi, ki jih je zanimala biblijska resnica, tako da so poklicali dva pionirja, kakor se imenujejo polnočasni strežniki Jehovovih prič, in nam ju dodelili kot pomoč pri poučevanju teh ljudi. Eden od njiju je bil Ilja Fedorovič, ki je Biblijo preučeval tudi z menoj in me šolal v strežbi. Med nemško okupacijo so ga odpeljali v enega od nacističnih koncentracijskih taborišč in tam je umrl.

Očetov boj, da bi ostal nevtralen

Leta 1941 so sovjetske oblasti skušale prepričati očeta, da bi podpisal dokument, s katerim bi obljubil, da bo pomagal financirati vojno. Povedal jim je, da ne more podpirati nobene strani v vojni in da bo kot služabnik pravega Boga ostal nevtralen. Ožigosali so ga za sovražnika in ga obsodili na štiri leta zapora. Toda odslužil je le štiri dni. Zakaj? Ker je še prvo nedeljo po tem, ko so ga zaprli, nemška vojska zasedla področje, kjer smo živeli.

Ko so jetniški pazniki slišali, da so Nemci blizu, so odprli vrata zapora in pobegnili. Zunaj so večino zapornikov postrelili sovjetski vojaki. Oče ni odšel takoj, kasneje pa je pobegnil na dom svojih prijateljev. Od tam je pisal materi, naj mu prinese njegove dokumente, s katerimi bi dokazal, da je bil zaprt, ker v vojni ni hotel podpirati Sovjetov. Ko je oče te dokumente pokazal nemškim oblastem, so ga pustili pri življenju.

Nemci so hoteli vedeti imena vseh, ki so sodelovali s Sovjeti. Pritiskali so na očeta, da bi jih ovadil, a tega ni hotel. Pojasnil je svoje nevtralno stališče. Kogar koli bi omenil, tega bi ustrelili. Zato je s svojo nevtralnostjo rešil tudi življenje drugim ljudem, ki so mu bili zelo hvaležni.

Tajno delovanje

Sovjeti so se vrnili v Ukrajino avgusta 1944, maja 1945 pa se je končala evropska faza druge svetovne vojne. Zatem smo zaradi tako imenovane železne zavese ostali tisti v Sovjetski zvezi odrezani od preostalega sveta. Težko je bilo celo ohranjati stik z Jehovovimi pričami čez mejo na Poljskem. Pogumni Priče so se prikradli čez mejo in se vrnili z nekaj dragocenimi revijami Stražni stolp. Meja je bila od našega doma v Laskovu oddaljena le osem kilometrov, zato sem slišal, kakšne nevarnosti so doživljali ti kurirji.

Priča Silvester je na primer šel čez mejo dvakrat in se obakrat vrnil brez težav. Toda na tretjem potovanju ga je opazila mejna patrulja in njihovi psi čuvaji. Vojaki so vpili za njim, naj se ustavi, on pa je tekel, da bi si rešil življenje. Psom se je lahko ognil samo tako, da je zabredel v bližnje jezero. Celo noč je ostal do vratu v vodi, ko se je skrival v trstju. Navsezadnje ga je patrulja nehala iskati, on pa se je opotekaje od izčrpanosti vrnil domov.

Kot sem povedal že prej, so Silvestrovega nečaka Stepana ubili, ko je skušal prečkati mejo. Toda pomembno je bilo še naprej ohranjati stik z Jehovovim ljudstvom. Zaradi naprezanja pogumnih kurirjev smo lahko dobili duhovno hrano in koristna navodila.

Naslednje leto, leta 1948, sem se krstil ponoči v malem jezeru blizu našega doma. Tisti, ki naj bi se krstili s potopitvijo pod vodo, smo se sestali v naši hiši, toda nisem vedel, kdo je še bil poleg, ker je bila tema in se je vse dogajalo tiho in skrivaj. Kandidati za krst se med seboj nismo pogovarjali. Ne vem, kdo je imel govor za krst, kdo mi je postavil vprašanji za krst, ko smo stali ob jezeru, niti kdo me je krstil. Čez leta sva z nekim dobrim prijateljem primerjala informacije in odkrila, da sva bila oba med tistimi, ki so se te noči krstili!

Leta 1949 so iz Brooklyna spodbudili Priče v Ukrajini, naj v Moskvo napišejo peticijo za uzakonitev oznanjevalskega dela v Sovjetski zvezi. Po tem navodilu smo peticijo poslali po ministru za notranje zadeve na prezidij Vrhovnega sovjeta ZSSR. Zatem so Mikola Pjatoha in Iljo Babijčuka poklicali v Moskvo, naj prideta po vladni odgovor na našo peticijo. Strinjala sta se in tega poletja odpotovala v Moskvo.

Uradnik, ki je sprejel delegacijo, je prisluhnil biblijskim razlogom za naše delo, ki sta mu jih podala delegata. Pojasnila sta, da je naše delo izpolnjevanje Jezusove prerokbe, da se bo »ta evangelij kraljestva [. . .] oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje«. (Matevž 24:14) Toda uradnik je dejal, da nas država nikoli ne bo legalizirala.

Pričevalca sta se vrnila domov in odšla v ukrajinsko glavno mesto Kijev, da bi tam pridobila zakonsko priznanje za naše delo tukaj v Ukrajini. Toda oblasti so ponovno zavrnile prošnjo. Dejali so, da bodo Jehovove priče pustili na miru le, če bodo podpirali državo. Rekli so, da morajo Priče služiti v oboroženih silah in sodelovati na volitvah. Pričevalca sta ponovno pojasnila naše nevtralno stališče, namreč da posnemamo našega Gospoda, Jezusa Kristusa, in da zato ne smemo biti del sveta. (Janez 17:14–16)

Kmalu zatem so brata Pjatoha in Babijčuka aretirali, ju obtožili in obsodili na 25 let zapora. Približno takrat, leta 1950, so oblasti odvedle mnogo Prič, tudi mojega očeta. Obsodili so ga na 25 let zapora in ga poslali v Habarovsk, na skrajni vzhod Sovjetske zveze, skoraj 7000 kilometrov proč!

Pregnani v Sibirijo

Potem pa se je aprila leta 1951 sovjetska država organizirano zoperstavila Pričam v svojih zahodnih republikah, zdaj Latviji, Estoniji, Litvi, Moldaviji, Belorusiji in Ukrajini. V tem mesecu so nas, tudi mater in mene, v Sibirijo pregnali kakih 7000. Vojaki so enostavno ponoči prišli k nam domov in nas odpeljali na železniško postajo. Tam so nas zaklenili v živinske vagone, po kakih 50 v vsakega, in nas čez dva tedna odložili v kraju, imenovanem Zalari, blizu Bajkalskega jezera na območju Irkutska.

Stali smo v snegu v objemu ledenega vetra, obdajali so nas oboroženi vojaki, jaz pa sem razmišljal, kaj nas čaka. Kako bom tukaj lahko ostal zvest Jehovu? Začeli smo peti kraljestvene pesmi, da ne bi mislili na mraz. Nato so prispeli upravitelji krajevnih državnih podjetij. Nekateri so potrebovali moške za težko fizično delo, drugi pa so hoteli ženske, ki naj bi skrbele na primer za živali. Z materjo so naju odpeljali na gradbišče hidroelektrarne Tagninskaja.

Ko sva prispela tja, sva videla vrste lesenih barak, v katerih so živeli pregnanci. Dodelili so mi delo traktorista in elektrikarja, mati pa je delala na kmetiji. Uradno so nas opredelili kot pregnance, ne zapornike, zato smo se lahko svobodno gibali v bližini elektrarne, nismo pa smeli obiskati sosednjega naselja, ki je bilo oddaljeno kakih 50 kilometrov. Oblasti so nas silile, naj podpišemo izjavo, da bomo tam ostali za vedno. Zame, 19-letnega mladeniča, je to zvenelo skrajno dolgo, zato nisem hotel podpisati. Kljub temu smo tam ostali 15 let.

V Sibiriji meja s Poljsko ni bila od nas oddaljena le 8, temveč več kot 6000 kilometrov! Priče smo naredili vse, kar smo lahko, da smo se ponovno organizirali v občine, tako da smo določili može, ki bi bili na čelu. Sprva nismo imeli druge biblijske literature kakor nekaj primerkov, ki so jih nekateri Priče uspeli prinesti s seboj iz Ukrajine. Te smo ročno prepisovali in si jih izmenjavali.

Kmalu smo se začeli shajati. Mnogi smo živeli v barakah, zato smo se lahko sestajali skoraj vsak večer. V naši občini je bilo kakih 50 ljudi in dodelili so mi nalogo voditelja Teokratične strežbene šole. V občini je bilo samo nekaj moških, zato so tudi ženske imele govore, kar je bil postopek, ki so ga povsod v drugih občinah uvedli Jehovove priče leta 1958. Vsi so resno izpolnjevali svoje naloge in na šolo gledali kot na način hvaljenja Jehova in spodbujanja drugih v občini.

Naša strežba je bila blagoslovljena

V barakah smo živeli skupaj z Nepričami, zato skoraj ni minil dan, da se z drugimi ne bi pogovarjali o naši veri, čeprav je bilo to strogo prepovedano. Po smrti sovjetskega ministrskega predsednika Josifa Stalina leta 1953 so se razmere izboljšale. Dovolili so nam, da se lahko svobodneje pogovarjamo z drugimi o našem biblijskem prepričanju. Dopisovali smo si s prijatelji iz Ukrajine in tako izvedeli, kje so drugi Priče na našem področju in se povezali z njimi. Tako smo lahko naše občine organizirali v okraje.

Leta 1954 sem se poročil z Olgo, ki je bila prav tako pregnana iz Ukrajine. Vsa leta je mene in mojo strežbo Jehovu zelo podpirala. Stepan, ki so ga ubili na meji med Ukrajino in Poljsko leta 1947, je bil Olgin brat. Kasneje se nama je rodila hči Valentina.

V krščanski strežbi v Sibiriji sva z Olgo doživela veliko blagoslovov. Tam sva na primer spoznala Georgea, ki je vodil skupino baptistov. Redno sva ga obiskovala in z njim preučila vse Stražne stolpe, ki so bili na voljo. George je kmalu uvidel, da je to, kar Jehovovi služabniki oznanjajo iz Biblije, resnica. Začela sva preučevati tudi z mnogimi njegovimi baptističnimi prijatelji. Kako vesela sva bila, ko so se George in mnogi njegovi prijatelji krstili in postali najini duhovni bratje!

Leta 1956 so me postavili za potujočega nadzornika, kar je pomenilo, da vsak teden obiščem kakšno občino na našem področju. Delal sem cel dan, potem pa se zvečer z motorjem odpravil v občino. Zgodaj naslednje jutro sem se vrnil in odšel na delo. Mihajlo Serdinski, ki je bil postavljen za mojega pomočnika pri potujočem delu, je umrl v prometni nesreči leta 1958. To se je zgodilo v sredo, njegov pogreb pa smo zadrževali do nedelje, da bi lahko bilo navzočih kar se da veliko Prič.

Ko je naša velika skupina začela hoditi proti pokopališču, so nam sledili člani državne varnosti. Imeti govor o biblijskem upanju na vstajenje je pomenilo tvegati aretiranje. Toda sililo me je k temu, da bi govoril o Mihajlu in njegovih obetih za čudovito prihodnost. Uporabljal sem Biblijo, a me državna varnost ni aretirala. Očitno so menili, da s tem ne bodo ničesar pridobili, sicer pa sem jim bil že tako ali tako znan, saj sem bil reden »gost« na njihovem uradu zaradi zaslišanja.

Ovaduhova izdaja

Leta 1959 je državna varnost aretirala 12 Prič, ki so bili na čelu oznanjevalskega dela. Več drugih so poklicali na zaslišanje in med njimi sem bil tudi jaz. Ko je prišla vrsta name, sem osupnil, ko sem slišal uradnike naštevati zaupne podrobnosti o našem delu. Kako so lahko vedeli te reči? Očitno je šlo za ovaduha, nekoga, ki je veliko vedel o nas in nekaj časa delal tudi za državo.

Jetniške celice 12-erih zaprtih so bile ena poleg druge in zaprti Priče so se strinjali, da oblastem ne bodo rekli niti besede več. Tako se bo na sojenju moralo izkazati, kdo je ovaduh, ko bo pričal proti njim. Nisem bil obtožen, a sem vseeno šel na sodišče, da bi videl, kaj se bo zgodilo. Sodnik je postavljal vprašanja, vseh 12 pa je molčalo. Nato je Priča Konstantin Poliščuk, ki sem ga poznal že leta, pričal proti 12-erici. Sojenje se je končalo tako, da so bili nekateri Priče obsojeni na zapor. Na ulici zunaj sodišča sem nepričakovano srečal Poliščuka.

»Zakaj nas izdajaš?« sem vprašal.

»Ker ne verjamem več,« je odgovoril.

»Česa ne verjameš več?« sem vprašal.

»Preprosto ne morem več verjeti Bibliji,« je odgovoril.

Poliščuk bi lahko izdal tudi mene, a v svojem pričanju ni omenil mojega imena. Zato sem ga vprašal, zakaj tega ni storil.

»Ne želim, da bi ti šel v zapor,« je pojasnil. »Še vedno se počutim krivega zaradi brata tvoje žene, Stepana. Jaz sem ga poslal čez mejo tisto noč, ko so ga ubili. Res mi je žal za to.«

Ob njegovih besedah sem osupnil. Kako izkrivljena je postala njegova vest! Kesal se je zaradi Stepanove smrti, kljub temu pa je zdaj izdal Jehovove služabnike. Poliščuka nikoli več nisem videl. Umrl je nekaj mesecev kasneje. Na meni je to, da sem videl nekoga, ki sem mu leta in leta zaupal, izdajati naše brate, pustilo globoke čustvene brazgotine. Toda izkušnja me je naučila nekaj dragocenega: Poliščuk je bil nezvest, ker ni več bral Biblije in ni več verjel vanjo.

Ta pouk si moramo zagotovo zapomniti: če želimo ostati zvesti Jehovu, moramo redno preučevati Sveto pismo. V Bibliji piše: »Čuvaj srce svoje, kajti v njem so viri življenja.« Poleg tega je apostol Pavel rekel kristjanom, naj se varujejo. Zakaj? »Da ne bode v kom izmed vas hudobnega srca nevere, ki odpade od Boga živega.« (Pregovori 4:23; Hebrejcem 3:12)

Vrnitev v Ukrajino

Naše pregnanstvo v Sibirijo se je končalo leta 1966 in takrat sva se z Olgo vrnila v Ukrajino, v mesto Sokal, kakih 80 kilometrov od Lvova. Imela sva veliko dela, saj je bilo v Sokalu in bližnjih mestih Červonograd in Sosnovki le 34 Prič. Danes je na tem področju 11 občin!

Olga je bila zvesta vse do svoje smrti leta 1993. Tri leta kasneje sem se poročil z Lidijo, ki mi je odtlej v veliko oporo. Poleg tega so hči Valentina in njena družina goreči Jehovovi služabniki in so prav tako vir spodbude. A še naprej mi največjo radost prinaša to, da ostajam zvest Jehovu, Bogu, ki ravna zvesto. (2. Samuelova 22:26NW)

Aleksej Davidjuk je bil zvest Jehovu vse do svoje smrti, 18. februarja 2000, ko se je ta članek pripravljal za objavo.

[Slika na strani 20]

Naša občina, ki se je shajala v barakah leta 1952 v vzhodni Sibiriji

[Slika na strani 23]

Naša Teokratična strežbena šola leta 1953

[Slika na strani 23]

Pogreb Mihajla Serdinskega leta 1958

[Slika na strani 24]

Z ženo Lidijo