Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kdo je strežnik?

Kdo je strežnik?

Biblijsko gledišče

Kdo je strežnik?

NAJTESNEJŠI Jezusovi prijatelji so se na večer pred njegovo žrtveno smrtjo zapletli v žgoče prerekanje. Glede na Lukežev evangelij 22:24 ‚se vname prepir med njimi, kdo izmed njih velja li za večjega‘. Ni bilo prvič, da je med Jezusovimi apostoli prišlo do takega prerekanja. Vsaj dvakrat prej jih je bilo Jezusu treba opozoriti na napačno razmišljanje.

Kako žalostno, da jih je moral Jezus tega odločilnega večera ponovno spomniti, kakšen bi v resnici moral biti krščanski strežnik. Dejal je: »Največji med vami naj bo kakor najmlajši in predstojnik kakor strežnik.« (Lukež 22:26SSP)

Ne bi nas smelo presenetiti, da so si apostoli napačno predstavljali pomembnost položaja in odličnost. Pred Jezusom so jim bili v religioznem vodstvu glavni zgled pisarji in farizeji. Ti lažnivi strežniki so, namesto da bi ljudi duhovno vodili in usmerjali, odobravali toge običaje in pravila, ki ‚zapirajo nebeško kraljestvo pred ljudmi‘. Težili so k položaju, iskali so odličnost, bili so samoljubni posamezniki, ki so delali tako, ‚da so jih videli ljudje‘. (Matevž 23:4, 5, 13)

Nova podoba strežnika

Jezus pa je svojim učencem predstavil novo podobo duhovne strežbe. Učil je: »Vi pa si ne pravite ‚rabi‘, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ‚oče‘, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. [. . .] Največji med vami bodi vaš strežnik.« (Matevž 23:8–11SSP) Jezusovi učenci naj ne bi posnemali verskih voditeljev svojih dni. Če so hoteli biti pravi strežniki, so morali posnemati Jezusa. Kakšen zgled pa jim je zapustil?

Biblija za besedo »strežnik« pogosto rabi grško besedo diákonos. The Encyclopedia of Religion pojasnjuje, da ta beseda »ne [predstavlja] statusa, ampak strežnikovo služenje oziroma odnos do tistega, ki mu služi: posnemanje Kristusovega zgleda [. . .] je bistvo krščanskega razumevanja strežbe«.

Skladno s pravo definicijo besede »strežnik« se je Jezus razdajal za druge. »Sin človekov ni prišel,« je dejal, »da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« (Matevž 20:28SSP) Jezus je nesebično rabil svoj čas, energijo in sposobnost, da lahko pomaga drugim telesno in duhovno. Zakaj? Zato ker so se mu smilile duhovno zatirane množice, ki so se zbirale, da bi ga videle. Hotel jim je pomagati. Njegovo strežbo je motivirala velikodušna ljubezen in hotel je, da bi njegovi učenci kazali enakega duha dajanja. (Matevž 9:⁠36)

Jezus je s svojim življenjem dal zgled bodočim strežnikom. »Žetve je sicer mnogo,« je dejal, »ali delavcev malo. Prosite torej Gospodarja žetve, naj pošlje delavcev na žetev svojo.« (Matevž 9:37, 38) Da, Kristusovi strežniki naj bi bili delavci v največjem delu, kar jih je kdaj videl svet – duhovno tolažiti vse človeštvo z oznanjevanjem in poučevanjem dobre novice o Božjem kraljestvu. (Matevž 28:19, 20)

Prav zaradi tega osredotočanja na dajanje in služenje potrebam drugih je bil Kristusov pristop k strežbi tako poseben. Svoje učence je učil, naj bodo delavci, duhovni ribiči in pastirji, ne pa mistiki in akademiki v posebnih oblačilih in regalijah. (Matevž 4:19; 23:5; Janez 21:15–17)

Biblijsko gledišče

Toda žal se je skozi stoletja ta vzvišena, nesebična predstava o strežnikih kot o samopožrtvovalnih oznanjevalcih in učiteljih popačila. To, kar se je začelo kot krščanska strežba, se je razvilo v formalno, hierarhično ureditev. Izoblikovali so se redi in sloji, odeti s prestižem in močjo, pogosto pa so pri sebi kopičili veliko bogastvo. Tako se je pojavila delitev. Razvil se je duhovniški razred, ki je bil večinoma predan vodenju verskih zakramentov in svetovanju tistim, ki so zašli. V naslednjih stoletjih se je krščanstvo prvega stoletja spremenilo iz dejavne religije, v kateri so bili vsi strežniki, v pasivno religijo, v kateri je bila le peščica posebej šolanih in uradno priznanih posameznikov, ki so lahko oznanjali in poučevali.

Toda Biblija ne prepoznava krščanskega strežnika po drugačni obleki, zamotanem obredu, plačilu ali državnem odloku, ampak po njegovem nesebičnem delu. Apostol Pavel je opisal stališče, ki bi ga morali kazati krščanski strežniki. Spodbudil jih je, naj ‚ničesar ne delajo iz praznega slavoljubja, temuč po ponižnosti‘. (Filipljanom 2:3)

Pavel je zagotovo živel po tem, kar je oznanjeval. Zvesto je posnemal Kristusov zgled in ni nikoli iskal »svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili«. Zavedal se je odgovornosti in čutil, da mora ‚zastonj oznanjevati evangelij‘, kakor je dejal, ‚in da pri tem ne izkorišča svoje pravice, ki mu gre iz evangelija‘. Ni ‚iskal slave pri ljudeh‘. (1. Korinčanom 9:16–18; 10:33; 1. Tesaloničanom 2:6; vse SSP)

Kako izreden vzor pravega krščanskega strežnika! Tisti, ki posnemajo njegov odlični zgled in se ravnajo po nesebičnem vzoru Jezusa Kristusa, tako da se velikodušno razdajajo, da bi duhovno pomagali in z dobro novico tolažili druge, kažejo, da so pravi Božji strežniki. (1. Petrov 2:21)2