Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

»Umrli boste!«

»Umrli boste!«

 »Umrli boste!«

PRIPOVEDUJE LEANNE KARLINSKY

Moje prizadevanje, da bi dobila najboljše razpoložljivo brezkrvno zdravljenje v Španiji

ČE BI imeli možnost odpotovati kamor koli na svetu, kam bi šli? Meni ni bilo težko odgovoriti. V šoli sem poučevala španščino in skupaj z možem Jayem in sinom Joelom sem obiskovala špansko govorečo občino Jehovovih prič v Galaxu v Virginiji (ZDA). Zato sem si želela odpotovati v Španijo. Lahko si zamislite, kako vesela sem bila, ko so se starši ponudili, da me peljejo tja! Čeprav mož in sin nista mogla z mano, so bile moje sanje blizu uresničitve, ko smo se s starši z direktnim poletom odpravili v Madrid. Po prihodu 21. aprila smo se odločili, da se bomo odpeljali v Estello, mestece v Navarri, v severnem delu Španije. Udobno sem se namestila na zadnjem sedežu avta in nemudoma zadremala.

Naslednje, česar se spomnim, je to, da sem ležala na prostem, v oči pa mi je žgalo sonce. ‚Kje sem? Kako sem se znašla tu? Ali sanjam?‘ Ko so se mi ta vprašanja motala po glavi, me je obšla kruta resničnost. Nekaj je bilo narobe, in to niso bile sanje. Moj levi rokav je bil razcefran. Rok in nog nisem mogla premakniti. Kasneje sem izvedela, da smo se z avtom zaleteli v zaščitno ograjo in da me je vrglo iz vozila, ko se je to prevračalo 20 metrov navzdol po nasipu. K sreči se ne starši ne jaz o nesreči ne spomnimo ničesar.

Klicala sem na pomoč in k meni je prihitel voznik tovornjaka. Nato se je spustil nižje po nasipu do avta, v katerem sta bila ujeta moja starša. »Reci rešilcu, naj pohiti!« je zavpil svojemu partnerju. »Človeka v avtu sta hudo ranjena!« Nato se je vrnil k meni. Ležala sem ohromljena in z najboljšimi nameni mi je skušal zravnati nogo. Od hude bolečine sem zakričala in se šele takrat zavedela, kako hudo sem ranjena.

Kmalu sem bila na urgentnem oddelku krajevne bolnišnice v Logroñu. Policija je prijazno javila tamkajšnjim Jehovovim pričam, kje sem in kaj se je zgodilo. Kmalu so bili ob meni mnogi iz občin v Estelli in Logroñu, skupaj s krajevnim odborom za stike z bolnišnicami. Da, moji dragi sokristjani, ki jih nisem videla še nikoli prej, so bili v moji hudi preizkušnji v tej bolnišnici pripravljeni noč in dan skrbeti zame. Ljubeče pa so skrbeli tudi za moja starša, ki sta si že približno teden dni po nesreči dovolj opomogla, da so ju odpustili iz bolnišnice.

 V sredo okrog enih zjutraj so prišli zdravniki, da bi mi operirali zlomljeni kolk. Zdravniku sem rekla, da ne bom sprejela krvi. * Nerad se je strinjal, da bo spoštoval mojo zahtevo, čeprav mi je dejal, da bom verjetno umrla. Operacijo sem preživela, toda zdelo se mi je čudno, da mi niso očistili ran, niti mi niso kasneje zamenjali obvez.

Do petka mi je krvna slika padla na 4,7 in zgubljala sem moč. Zdravnik se je strinjal, da me bo zdravil po alternativni metodi – z injekcijami eritropoetina (EPO). Ta skupaj z železom in dodatki za krepitev krvi spodbuja tvorjenje rdečih krvničk. * Do tedaj pa sta že prišla Jay in Joel. Kako lepo je bilo videti moža in sina!

Približno ob pol dveh zjutraj je zdravnik rekel Jayu, da je bolnišnica že dobila sodni nalog, da mi dajo kri, če se mi bo stanje poslabšalo. Jay jim je rekel, da je moja želja takšna, da pod nobenim pogojem ne sprejmem krvi. »Potem bo umrla!« je odgovoril zdravnik.

Jay je govoril z odborom za stike z bolnišnicami o tem, da bi me premestil v drugo bolnišnično zgradbo, v kateri bi moje želje upoštevali. Vsi v bolnišnici namreč niso bili nasprotni. Neka zdravnica mi je denimo zagotovila, da bo naredila vse, kar je v njeni moči, da bodo z menoj ravnali spoštljivo, kot si zaslužim. Toda kmalu so name pritiskali drugi zdravniki. »Ali hočete umreti in pustiti svojo družino?« so vprašali. Zatrdila sem jim, da hočem najboljše razpoložljivo zdravljenje brez krvi. Zdravnikov to ni ganilo, da bi mi pomagali. »Umrli boste!« je osorno dejal eden od njih.

Odbor za stike z bolnišnicami je našel bolnišnico v Barceloni, v kateri so se strinjali, da me bodo zdravili brez krvi. Kakšno nasprotje med tema dvema bolnišnicama! V Barceloni sta me dve sestri pazljivo umili in poskrbeli za moje udobje. Ko sta mi menjali obveze, je ena od sester videla, da so bile zelene in zlepljene s strjeno krvjo. Dejala je, da jo je sram, ker so njeni rojaki z mano tako ravnali.

Kmalu so me zdravili tako, kakor bi me morali že na začetku v bolnišnici v Logroñu. Rezultati so bili izredni. V nekaj dneh so bili moji vitalni organi zunaj nevarnosti in količina hemoglobina je narasla na 7,3. Ko sem zapustila bolnišnico, je narasla že na 10,7. Ko sem morala na nadaljnjo operacijo v bolnišnici v Združenih državah, je bila 11,9.

Hvaležna sem zdravnikom in sestram, ki so pripravljeni ugoditi željam svojih pacientov, pa naj se z njimi strinjajo ali ne. Ko bolnišnično osebje spoštuje pacientovo prepričanje, zdravi celega človeka in tako daje najboljše razpoložljivo zdravljenje.

[Podčrtni opombi]

^ odst. 9 Ali bo kristjan sprejel EPO ali ne, je osebna odločitev. (Glej Stražni stolp, 1. oktober 1994, stran 31.)

[Slika na strani 12]

Z možem in sinom

[Slika na strani 13]

Člana odbora za stike z bolnišnicami