Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Dobro varovana skrivnost

Dobro varovana skrivnost

 Dobro varovana skrivnost

»Nihče ne sme biti držan ne v suženjstvu ne v tlačanski odvisnosti; suženjstvo in trgovina s sužnji v kakršnikoli obliki sta prepovedana.« – Splošna deklaracija človekovih pravic

KO SI boste naslednjič sladkali kavo, pomislite na Prevota, Haitijca, ki so mu obljubili dobro službo v neki drugi karibski državi. Namesto tega pa so ga prodali za osem dolarjev.

Tisoče Prevotovih zasužnjenih rojakov je, podobno kakor Prevot sam, prisiljenih rezati sladkorni trst šest ali sedem mesecev za malo ali nič denarja. Te ujetnike imajo v natrpanih, umazanih razmerah. Za tem, ko jim vzamejo imetje, jim izročijo mačete. Da bi dobili hrano, morajo delati. Če skušajo pobegniti, jih lahko pretepejo.

Razmislite o primeru Lin-Lin, dekleta iz jugovzhodne Azije. Ko je bila stara 13 let, ji je umrla mama. Agencija za zaposlovanje jo je kupila od njenega očeta za 480 USD in ji obljubila dobro službo. Plačano ceno zanjo so poimenovali »vnaprejšnje izplačilo od njenega zaslužka«, zanesljiv način, da se jo za stalno prikleni na njene nove lastnike. Namesto da bi Lin-Lin dali spodobno službo, so jo odpeljali v javno hišo, kjer stranke lastniku plačajo 4 USD za eno uro z njo. Lin-Lin je pravzaprav ujetnica, ker ne more oditi, dokler ne odplača dolga. K temu sodi strošek lastniku javne hiše, zraven pa še obresti in izdatki. Če Lin-Lin ne izpolni želja svojega delodajalca, jo lahko pretepejo ali mučijo. Še slabše, če skuša pobegniti, jo lahko ubijejo.

Svoboda za vse?

Večina ljudi meni, da suženjstva ni več. Po številnih konvencijah, deklaracijah in statutih so uradno razglasili, da ga v večini dežel ni več. Povsod močno izražajo gnus do suženjstva. Državni zakoni ga prepovedujejo in njegova odprava se kot nekaj svetega varuje v mednarodnih dokumentih – še zlasti v 4. členu Splošne deklaracije človekovih pravic (razglašene leta 1948), citiranem zgoraj.

Vendar pa je suženjstvo še kako živo – čeprav je za nekatere dobro varovana skrivnost. Od Phnom Penha do Pariza, od Bombaja do Brasílie je milijone naših soljudi – moških, žensk in otrok – prisiljenih živeti in delati kot sužnji oziroma v suženjskih razmerah. Anti-Slavery International (Mednarodna organizacija za boj proti suženjstvu) s sedežem v Londonu je najstarejša svetovna opazovalka stanja glede prisilnega dela in po njenih ocenah je zasužnjenih na stotine milijonov ljudi. Da, danes utegne biti na svetu več sužnjev kakor kdaj prej!

Res je, da znane podobe verig, bičev in javne prodaje niso značilne za sodobno suženjstvo. Prisilno delo, hlapčevske zakonske zveze, suženjstvo zaradi dolga, otroško delo in pogosto prostitucija so samo nekatere od bolj znanih sodobnih oblik suženjstva. Sužnji so lahko priležnice, jahači kamel, rezalci sladkornega trsta, tkalci preprog ali pa graditelji cest. Večina resda ni prodana na javni prodaji, toda v resnici jim ni nič bolje, kakor je bilo njihovim predhodnikom. Včasih je njihovo življenje še celo bolj tragično.

Kateri ljudje postanejo sužnji? Kako postanejo sužnji? Kaj se dela, da bi se jim pomagalo? Ali je na vidiku popolna odprava suženjstva?

 [Okvir/slika na strani 4]

KAJ JE SODOBNO SUŽENJSTVO?

Celo Združeni narodi imajo po letih prizadevanja težave z odgovorom na to vprašanje. Ena od definicij suženjstva je tudi definicija, oblikovana s Konvencijo o suženjstvu iz leta 1926, ki pravi: »Suženjstvo je stanje človeka, do katerega si kakšna sila ali kar vse pridržujejo pravico lastništva.« Še vedno pa izraz ni povsem določen. Novinarka Barbara Crossette pravi, da »je suženjstvo oznaka za slabo plačane delavce v oblačilni industriji in industriji športnih oblačil v tujini ter v tovarnah v ameriških mestih, v katerih so slabe delovne razmere in težaško delo. Je oznaka, ki se uporablja za obsojanje spolne industrije in zaporniškega dela.«

Mike Dottridge, direktor Anti-Slavery International, pravi, da »ko kaže, da suženjstvo privzema nove oblike (oziroma ko se beseda uporablja za več stanj), obstaja nevarnost, da se bo njegov pomen razvodenil ali celo zmanjšal«. On meni, da »se suženjstvo kaže z lastništvom nad življenjem nekoga drugega oziroma z upravljanjem življenja drugega«. Zajema prisilo in omejevanje gibanja – dejstvo, da »nekdo ne more svobodno oditi, zamenjati delodajalca«.

A. M. Rosenthal, ki piše za The New York Times, je zapisal: »Sužnji živijo suženjsko življenje – uničujoče delo, posilstvo, lakota, mučenje, popolna degradacija.« Dodal je še: »Sužnja se lahko kupi s petdeset dolarji, [lastnikom] torej v resnici sploh ni pomembno, kako dolgo živi, preden njegovo truplo vržejo v kakšno reko.«

[Vir slike]

Ricardo Funari