Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

 23. POGLAVJE

On nas je prvi ljubil

On nas je prvi ljubil

1.–3. Zaradi katerih dejavnikov se Jezusova smrt med drugim razlikuje od vseh drugih smrti v zgodovini?

NEKEGA pomladanskega dne pred skoraj 2000 leti so nedolžnemu moškemu sodili in ga obsodili zaradi zločinov, ki jih ni zagrešil, nato pa ga mučili do smrti. To ni bila prva kruta in krivična usmrtitev v zgodovini in žal tudi ne zadnja. Kljub temu je bila ta smrt edinstvena.

2 Ko je ta moški še zadnje ure prenašal strašno trpljenje, je celó nebo pokazalo, da je ta dogodek zelo pomemben. Čeprav je bilo okoli poldneva, se je po vsej zemlji nenadoma stemnilo. Kot je zapisal neki zgodovinar, »sonce ni dajalo svetlobe«. (Luka 23:44, 45) Zatem je ta moški, tik preden je izdihnil, izrekel naslednje nepozabne besede: »Izpolnjeno je!« S tem da je žrtvoval svoje življenje, je zares izpolnil nekaj izrednega. Njegova žrtev je bila največje dejanje ljubezni, kar ga je kdaj naredil kakšen človek. (Janez 15:13; 19:30)

3 Ta moški je bil seveda Jezus Kristus. Trpljenje in smrt, ki ju je prestal tistega temačnega 14. nisana leta 33 n. št., sta dobro znana. Vendar ljudje pri tem pogosto prezrejo pomembno dejstvo. Čeprav je Jezus hudo trpel, je nekdo trpel še bolj. V resnici se je nekdo tistega dne še bolj žrtvoval. To je bilo največje dejanje ljubezni, kar ga je kdaj opravil kdor koli v vsem vesolju. Za kakšno dejanje gre? Odgovor na to vprašanje je primeren uvod v najpomembnejšo temo: Jehovovo ljubezen.

 Največje dejanje ljubezni

4. Kako je rimski vojak spoznal, da Jezus ni navaden človek, in kaj je iz tega sklepal?

4 Rimski stotnik, ki je nadzoroval Jezusovo usmrtitev, je osupnil zaradi teme, ki je nastala ob Jezusovi smrti, in zaradi močnega potresa, ki je temu sledil. »Ta je bil res Božji Sin,« je rekel. (Matej 27:54) Jezus očitno ni bil navaden človek. Ta vojak je pomagal usmrtiti edinorojenega Sina Najvišjega Boga! Kako zelo dragocen pa je bil Očetu ta Sin?

5. Kako bi lahko ponazorili dolgo obdobje, ko sta bila Jehova in njegov Sin skupaj v nebesih?

5 Sveto pismo Jezusa imenuje »prvorojenec vsega stvarstva«. (Kološanom 1:15) Samo pomisli: Jehovov Sin je obstajal, še preden je bilo ustvarjeno fizično vesolje. Kako dolgo sta bila torej Oče in Sin skupaj? Nekateri znanstveniki ocenjujejo, da je vesolje staro 13 milijard let. Ali si sploh lahko predstavljaš, koliko časa je to? Da bi si ljudje laže predstavljali, koliko je po mnenju znanstvenikov staro vesolje, je na steni nekega planetarija narisana časovna premica, dolga 110 metrov. Ko obiskovalci planetarija hodijo ob tej črti, vsak njihov korak pomeni približno 75 milijonov let obstoja vesolja. Na koncu te črte vso človeško zgodovino zaznamuje ena sama črtica, ki je debela kot človeški las! Tudi če je takšna ocena točna, pa ta cela časovna premica ni dovolj dolga, da bi ponazorila življenjsko dobo Jehovovega Sina! Kaj pa je Sin v tem dolgem obdobju delal?

6. a) Kaj je Jehovov Sin delal v svojem predčloveškem obstoju? b) Kakšna vez obstaja med Jehovom in njegovim Sinom?

6 Sin je veselo služil kot Očetov »spreten delavec«. (Pregovori 8:30) Sveto pismo pravi: »Brez njega [Sina] ni nastalo nič.« (Janez 1:3) Sin je torej z Jehovom sodeloval pri ustvaritvi vsega drugega. Kako ganljiv in radosten čas je to bil zanju! Veliko ljudi bi se strinjalo, da je ljubezen med staršem in otrokom izjemno močna. Ljubezen je »popolna vez«.  (Kološanom 3:14) Kdo od nas bi lahko vsaj približno razumel, kako močna je bila vez, ki je obstajala tako zelo dolgo? Jasno je, da Boga Jehova in njegovega Sina združuje najmočnejša vez ljubezni, kar se jih je kdaj spletlo.

7. Kako je Jehova izrazil, kaj čuti do svojega sina Jezusa, ko se je ta krstil?

7 Kljub temu je Oče svojega Sina poslal na zemljo, da se je tam rodil kot dojenček. To je pomenilo, da se je Jehova moral za nekaj desetletij odreči najtesnejšega druženja s svojim ljubljenim Sinom v nebesih. Z izrednim zanimanjem je iz nebes opazoval, kako je Jezus odraščal v popolnega moškega in se nato pri približno 30 letih krstil. Ni nam treba ugibati, kaj je Jehova čutil do njega. Oče je iz nebes osebno spregovoril: »To je moj Sin, moj ljubljeni, ki mi je v veselje.« (Matej 3:17) Jezus je zvesto izpolnil vse, kar je bilo zanj prerokovano in kar se je od njega zahtevalo. Kako zelo je moral biti njegov Oče vesel, ko je vse to opazoval! (Janez 5:36; 17:4)

8., 9. a) Kaj je Jezus prestal 14. nisana leta 33 n. št. in kako se je ob tem počutil njegov nebeški Oče? b) Zakaj je Jehova dovolil, da je njegov Sin trpel in umrl?

8 Kako se je Jehova počutil 14. nisana leta 33 n. št.? Kako se je počutil, ko so Jezusa izdali in ga je ponoči prijela drhal? Ko so ga zapustili njegovi prijatelji in ko so mu nezakonito sodili? Ko so se mu posmehovali, nanj pljuvali in ga tepli s pestmi? Ko so ga bičali in mu razmesarili hrbet? Ko so mu roke in noge z žeblji pribili na lesen kol in ga pustili viseti, ljudje pa so ga medtem sramotili? Kako se je Oče počutil, ko je njegov ljubljeni Sin zavpil k njemu v smrtnih mukah? Kako se je Jehova počutil, ko je Jezus še zadnjič izdihnil in ko njegov dragi Sin prvič od začetka vse stvaritve ni več obstajal? (Matej 26:14–16, 46, 47, 56, 59, 67; 27:38–44, 46; Janez 19:1)

Bog »je dal svojega edinorojenega Sina«.

9 Ob tem ostanemo brez besed. Jehova ima občutke, zato bolečine, ki jo je prenašal ob smrti svojega Sina, ne  moremo opisati z besedami. Opišemo pa lahko motiv, zaradi katerega je Jehova dovolil, da se je to zgodilo. Zakaj je Oče dovolil, da je občutil takšno bolečino? Jehova nam nekaj čudovitega razkrije v Janezu 3:16 – v svetopisemski vrstici, ki je tako pomembna, da jo imenujejo tudi evangelij v malem. Tam piše: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da ne bi bil pokončan nihče, ki veruje vanj, ampak bi imel večno življenje.« Jehova je iz ljubezni dovolil, da je občutil takšno bolečino. Jehovovo darilo – to, da je poslal svojega Sina, da je trpel in umrl za nas – je bilo največje dejanje ljubezni v vsej zgodovini.

Kaj je Božja ljubezen

10. Kakšno potrebo imamo ljudje in kaj se je zgodilo s pomenom besede »ljubezen«?

10 Kaj beseda »ljubezen« sploh pomeni? Ljubezen je opisana kot človekova največja potreba. Od rojstva pa vse do smrti ljudje hrepenimo po ljubezni, uspevamo v njeni toplini, celo oslabimo in umremo, če smo zanjo prikrajšani. Kljub temu jo je zelo težko opredeliti. Ljudje o njej veliko govorijo. Nenehno o njej pišejo knjige in pesmi. Na koncu pa največkrat še vedno ni jasno, kaj ljubezen je. Pravzaprav to besedo tako pogosto uporabljajo, da je videti, da jo je zaradi tega še toliko težje pojasniti.

11., 12. a) Iz česa se lahko o ljubezni veliko naučimo in zakaj? b) Katere vrste ljubezni je ločevala stara grščina in katera beseda za »ljubezen« se najpogosteje uporablja v Krščanskih grških spisih? (Glej tudi podčrtno opombo.) c) Kaj je agápe?

11 Vendar Sveto pismo zelo jasno uči, kaj je ljubezen. V Expository Dictionary of New Testament Words piše: »Ljubezen se da spoznati samo po dejanjih, h katerim ta spodbuja.« Svetopisemski zapis o Jehovovih dejanjih nas veliko nauči o njegovi ljubezni – o njegovi dobrosrčni naklonjenosti, ki jo čuti do svojih stvarjenj. Kje bi lahko to lastnost bolje spoznali kot ravno v Jehovovem največjem dejanju ljubezni, ki  smo ga prej opisali? V naslednjih poglavjih bomo videli še mnoge druge primere Jehovove ljubezni. Pomen te besede lahko nekoliko lažje razumemo tudi zaradi besed za »ljubezen«, ki se v izvirnem jeziku uporabljajo v Svetem pismu. V stari grščini so za »ljubezen« obstajale štiri besede. * V Krščanskih grških spisih se od teh najpogosteje pojavlja beseda agápe. Neki biblijski slovar ji pravi »najmogočnejša beseda za ljubezen, kar si jih lahko predstavljamo«. Zakaj?

12 Agápe se nanaša na ljubezen, ki jo vodi načelo. Je več kot le čustveni odziv na to, kar kdo reče ali naredi. Zajema veliko več in je bolj premišljena in preudarna. Predvsem pa je popolnoma nesebična. Poglej še enkrat Janez 3:16. Kaj je »svet«, ki ga je Bog tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina? To so ljudje, ki se jih lahko odkupi. Sem spadajo tudi mnogi, ki še vedno grešno živijo. Ali Jehova vsakega od teh ljubi kot svojega prijatelja, tako kot je ljubil zvestega Abrahama? (Jakob 2:23) Ne, vseeno je Jehova z vsemi ljubeč in dober, čeprav ga to veliko stane. Želi, da bi se vsi pokesali in spremenili svoje življenje. (2. Petrovo 3:9) Mnogi to tudi storijo. Takšne z veseljem sprejme za svoje prijatelje.

13., 14. Iz česa se vidi, da agápe pogosto zajema prisrčno naklonjenost?

13 Vendar nekateri agápe napačno razumejo. Menijo, da je to hladna in razumska oblika ljubezni. Dejstvo je, da agápe pogosto zajema tudi prisrčno osebno naklonjenost. Ko je Janez na primer napisal »Oče ljubi Sina«, je uporabil obliko  besede agápe. Ali je ta ljubezen brez prisrčne naklonjenosti? Bodi pozoren na to, da je Jezus rekel »Oče ima namreč Sina rad«. Tu je uporabljena oblika besede filéo. (Janez 3:35; 5:20) Jehovova ljubezen pogosto zajema prisrčno naklonjenost. Vendar njegove ljubezni nikoli ne vodi le sentimentalnost. Vedno jo vodijo njegova modra in pravična načela.

14 Kot smo že videli, vse Jehovove lastnosti ustrezajo najvišjim merilom, so popolne in privlačne. Toda od vseh je najprivlačnejša ljubezen. Nič nas k Jehovu ne vleče tako močno kot ravno ljubezen. Veseli smo, da je ljubezen tudi njegova prevladujoča lastnost. Kako to vemo?

»Bog je ljubezen«

15. Kaj v Svetem pismu piše glede Jehovove ljubezni in zakaj je ta izjava edinstvena? (Glej tudi podčrtno opombo.)

15 Tega, kar Sveto pismo pravi za ljubezen, ne pravi za nobeno drugo glavno Jehovovo lastnost. V Svetem pismu ne piše, da je Bog moč ali da je Bog pravica, niti da je Bog modrost. Bog ima te lastnosti, je njihov največji vir in se glede teh treh lastnosti z njim nihče ne more primerjati. O četrti lastnosti nam Sveto pismo pove še nekaj bolj izjemnega: »Bog je ljubezen.« * (1. Janezovo 4:8) Kaj to pomeni?

16.–18. a) Zakaj Sveto pismo pravi »Bog je ljubezen«? b) Zakaj je človek od vseh stvarjenj na zemlji najustreznejši simbol Jehovove ljubezni?

16 »Bog je ljubezen« ni isto, kot če bi rekli »Bog je enako kot ljubezen«. Prav tako ne moremo obrniti vrstnega reda te izjave in reči »ljubezen je Bog«. Jehova je veliko več kot  le abstraktna lastnost. Je oseba, ki ima poleg ljubezni tudi široko paleto drugih čustev in značilnosti. Vendar je Jehova poln ljubezni. Neki priročnik zato o tej vrstici pravi: »Ljubezen je samo bistvo Boga oziroma njegova narava.« Lahko si to predstavljamo takole: moč Jehovu omogoča, da ukrepa. Pravica in modrost ga vodita pri dejanjih. Ljubezen pa ga k dejanjem spodbuja. In v tem, kako uporablja druge lastnosti, se vedno kaže tudi ljubezen.

17 Pogosto je rečeno, da je Jehova poosebljena ljubezen. Če se torej hočemo učiti o tem, kakšna je načelna ljubezen, se moramo učiti o Jehovu. Seveda lahko to čudovito lastnost vidimo tudi pri ljudeh. Toda zakaj jo ljudje sploh imamo? Ob ustvaritvi človeka je Jehova, verjetno svojemu Sinu, izrekel naslednje besede: »Naredimo človeka po svoji podobi, nam podobnega.« (1. Mojzesova 1:26) Od vseh stvarjenj na zemlji se lahko samo človek odloči, da bo ljubil in tako posnemal svojega nebeškega Očeta. Spomni se, da je Jehova svoje glavne lastnosti simboliziral z različnimi bitji. Vendar je za simbol svoje prevladujoče lastnosti, ljubezni, izbral svoje najimenitnejše zemeljsko stvarjenje, človeka. (Ezekiel 1:10)

18 Ko kažemo načelno in nesebično ljubezen, odsevamo Jehovovo prevladujočo lastnost. Ravnamo tako, kot je zapisal apostol Janez: »Mi pa ljubimo, ker nas je prvi ljubil on.« (1. Janezovo 4:19) Kako vse nas je Jehova prvi ljubil?

Jehova je prevzel pobudo

19. Zakaj lahko rečemo, da je pri Jehovovem ustvarjanju imela glavno vlogo ljubezen?

19 Ljubezen ni nekaj novega. Kaj je na primer Jehova spodbudilo k temu, da je pričel ustvarjati? Tega zagotovo ni storil, ker bi bil osamljen in bi potreboval družbo. Jehova je popoln in samozadosten. Ne manjka mu ničesar, kar bi mu  lahko priskrbel kdo drug. Njegova ljubezen, ki je dejavna lastnost, ga je spodbudila k temu, da je želel veselje, ki ga prinese življenje, deliti z razumnimi stvarjenji, ki bi takšno darilo znali ceniti. »Začetek Božjega stvarstva« je bil njegov edinorojeni Sin. (Razodetje 3:14) Nato je Jehova po tem Spretnem delavcu ustvaril vse ostalo, najprej angele. (Job 38:4, 7; Kološanom 1:16) Ta mogočna duhovna bitja je obdaril s svobodo, razumom in čustvi, zato se lahko ljubeče navežejo drug na drugega in predvsem na Boga Jehova. (2. Korinčanom 3:17) Ljubijo, ker so bili sami najprej ljubljeni.

20., 21. Kakšen dokaz sta imela Adam in Eva za to, da ju je Jehova ljubil, toda kako sta se odzvala?

20 Enako je bilo s človeštvom. Adam in Eva sta bila od samega začetka obdana z ljubeznijo. Kamor koli sta v svojem rajskem domu v Edenu pogledala, povsod sta lahko videla dokaze za to, da ju njun Oče ljubi. Bodi pozoren, kaj pravi Sveto pismo: »Bog Jehova [je] proti vzhodu, v Edenu, zasadil vrt in vanj postavil človeka, ki ga je bil izoblikoval.« (1. Mojzesova 2:8) Ali si že kdaj obiskal zares lep vrt ali park? Kaj ti je bilo najbolj všeč? Lesketanje sončnih žarkov skozi listje na samotnem kraju? Izredna raznolikost barv cvetlic? Žuborenje potoka, žvrgolenje ptic in brenčanje insektov? Kaj pa vonj drevja, sadja in cvetja? Vendar se danes noben park ne more primerjati z edenskim vrtom. Zakaj?

21 Ta vrt je zasadil Jehova! Moral je biti tako čudovit, da se tega ne da opisati. Vsako drevo, ki je tam raslo, je bilo prijetno za pogled, njegovi sadeži pa slastnega okusa. V vrtu je bilo obilo vode, dovolj prostora in v njem so živele številne zanimive živali. Adam in Eva sta imela vse, da je bilo njuno življenje srečno, zadovoljujoče in smiselno. Imela sta tudi nagrajujoče delo in popolnega zakonca. Jehova ju je prvi ljubil, zato sta imela vse razloge, da mu to ljubezen vračata. Vendar tega nista storila. Namesto da bi iz ljubezni ubogala  svojega nebeškega Očeta, sta se mu sebično uprla. (1. Mojzesova, 2. poglavje)

22. Kako je Jehova s tem, kako se je odzval na upor v Edenu, dokazal, da je njegova ljubezen zvesta?

22 Kako zelo je moralo to Jehova prizadeti! Toda ali je zaradi tega upora postalo njegovo ljubeče srce zagrenjeno? Ne! »Njegova srčna dobrotljivost« oziroma zvesta ljubezen traja večno. (Psalm 136:1) Zato se je v svoji ljubezni takoj odločil, da bo priskrbel vse, da bi odkupil prav naravnane potomce Adama in Eve. Kot smo spoznali, je k temu spadala tudi odkupna žrtev njegovega ljubljenega Sina, kar je Očeta zelo drago stalo. (1. Janezovo 4:10)

23. Kateri je eden od razlogov, da je Jehova »srečen Bog«, in o katerem pomembnem vprašanju bomo razpravljali v naslednjem poglavju?

23 Jehova je že na začetku prevzel pobudo in človeštvu izkazal ljubezen. Na zelo različne načine je pokazal, da »nas je prvi ljubil«. Ljubezen prispeva k enotnosti in veselju, zato ni nič čudnega, da je Jehova opisan kot »srečen Bog«. (1. Timoteju 1:11) Vendar se ob tem postavlja naslednje pomembno vprašanje: Ali nas Jehova zares ljubi kot posameznike? O tem vprašanju bomo razpravljali v naslednjem poglavju.

^ odst. 11 V Krščanskih grških spisih se pogosto uporablja glagol filéo, ki pomeni »biti komu naklonjen, imeti rad (kot morda kdo čuti do tesnega prijatelja oziroma brata)«. V 2. Timoteju 3:3 je uporabljena oblika besede storgé oziroma močne ljubezni med družinskimi člani, za katero piše, da bo v zadnjih dneh zelo redka. Besede éros, ki zaznamuje romantično ljubezen med moškim in žensko, v Krščanskih grških spisih ne najdemo, čeprav Sveto pismo govori tudi o tej obliki ljubezni. (Pregovori 5:15–20)

^ odst. 15 Tudi druge svetopisemske trditve so podobno oblikovane. Na primer »Bog [je] luč« in »Bog je [...] ogenj, ki požira«. (1. Janezovo 1:5; Hebrejcem 12:29) Vendar je ti trditvi treba razumeti kot metafori, saj Jehova primerjata s fizičnimi stvarmi. Jehova je podoben luči, saj je svet in značajen. V njem ni nikakršne »teme« oziroma nečistosti. Prav tako se ga lahko primerja z ognjem glede na to, kako uporablja uničevalno moč.