Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

 7. DEL

Zadovoljno življenje – zakaj se tako izmika?

Zadovoljno življenje – zakaj se tako izmika?

ZAKAJ toliki, ki se v svojem življenju zelo trudijo, ne najdejo pravega smisla? »Človek, rojen iz žene, je kratkih dni in dosita ima nadlog, je kakor cvetka, ki se dviga iz popka, pa uvene, in beži kakor senca in nima obstanka.« (Job 14:1, 2) Prvemu človeškemu paru se je v raju zgodilo nekaj, kar je človeštvu uničilo svetlo prihodnost, ki se mu je sicer obetala.

2 Da bi bila človeška družina zares srečna, mora biti v dobrem odnosu z Bogom, vendar ne pod prisilo, ampak prostovoljno. (5. Mojzesova 30:15–20; Jozue 24:15) Jehova želi, da ga ubogamo in častimo iz srca, iz ljubezni. (5. Mojzesova 6:5) Zato je v edenskem vrtu postavil omejitev, ki je prvemu človeku omogočila, da dokaže svojo srčno zvestovdanost. »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti,« je Bog dejal Adamu, »le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« (1. Mojzesova 2:16, 17SSP) To je bil lahek preizkus. Jehova je Adamu prepovedal jesti sadež samo z enega drevesa med vsemi drevesi v vrtu. To drevo je predstavljalo pravico, ki jo ima vsemodri Stvarnik, namreč da lahko odloča o tem, kaj je dobro in kaj slabo. Prvi mož je to, kar mu je Bog zapovedal, posredoval tudi svoji ženi, ki jo je Jehova dal »[Adamu] v spopolnitev«. (1. Mojzesova 2:18NW) Oba sta bila zadovoljna s to ureditvijo, namreč da živita pod Božjo vlado, ter sta se s hvaležnostjo podredila Božji volji in s tem izražala, da svojega Stvarnika in Dajalca življenja ljubita.

3 Toda nekega dne je Evo ogovorila kača in jo vprašala: »Ali vama je res rekel Bog, da ne jejta od vsakega  drevesa s tega vrta?« Eva je odgovorila, da jima je prepovedal jesti sadove le s »tistega drevesa, ki je sredi vrta«, z drevesa spoznanja dobrega in hudega, ,da ne bi umrla‘. (1. Mojzesova 3:1–3)

4 Kdo je bila ta kača? Biblijska knjiga Razodetje odkriva, da je »kača stara« ta, »ki se imenuje Hudič in Satan, ki zapeljava vesoljni svet«. (Razodetje 12:9) Ali je Satana Hudiča ustvaril Bog? Ne, Jehovova dela so namreč popolna in dobra. (5. Mojzesova 32:4) To duhovno stvarjenje se je sámo naredilo za Hudiča, kar pomeni »obrekovalec«, in za Satana, kar pomeni »upornik«. ‚Vlekla in vabila ga je njegova lastna želja‘, da bi se povzpel na mesto Boga, zato se je odločil upreti Stvarniku. (Jakob 1:14)

5 Satan Hudič je še rekel Evi: »Nikakor ne umrjeta. Bog namreč ve, da tisti dan, ko bosta jedla od njega, se vama odpro oči, in bodeta kakor Bog ter bosta spoznala dobro in hudo.« (1. Mojzesova 3:4, 5) Satan je vse obrnil tako, da je bilo jesti z drevesa spoznanja dobrega in hudega videti kot nekaj privlačnega. Pravzaprav je trdil: ‚Bog vama odreka nekaj dobrega. Vidva kar jejta od drevesa, pa bosta podobna Bogu in bosta lahko sama odločala, kaj je dobro in kaj je hudo.‘ Satan danes še vedno mnoge odvrača od služenja Bogu z istim načinom razmišljanja. ‚Delaj, kar hočeš,‘ pravi. ‚Ne meni se za svoj dolg do Tistega, ki ti je dal življenje.‘ (Razodetje 4:11)

6 Sadež tega drevesa je nenadoma postal nekaj zelo zaželenega, nekaj čemur se ni dalo upreti! Eva je sadež vzela, ga jedla in nato ponudila še svojemu možu. Adam se je popolnoma zavedal posledic tega, pa je vseeno poslušal glas svoje žene ter jedel sadež. In izid? Ženi je Jehova izrekel naslednjo obsodbo: »Jako pomnožim bolečino tvojo in nosečnosti tvoje težave, v bolečini bodeš rodila otroke, in po možu tvojem bodi poželenje tvoje, in on ti gospoduj.« In kakšno je izrekel možu? »Prokleta bodi zemlja zaradi tebe: s trudom se živi od nje vse dni svojega življenja; trnje in osat naj  ti poganja, ti pa jej zelenjavo poljsko. V potu obraza svojega uživaj kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, ker si bil vzet iz nje; kajti prah si in v prah se povrneš.« Adam in Eva sta si sedaj morala srečo in zadovoljstvo poiskati po svoje. Pa so bila človeška prizadevanja po življenju, ki bi prinašalo zadovoljstvo, in to neodvisno od Božjega namena, uspešna? Namesto prijetnega dela, obdelovanja vrtu podobnega raja in širjenja tega raja po vsej zemlji je človeku ostalo le garanje za golo preživetje. Nič takega ni delal, s čimer bi slavil svojega Stvarnika. (1. Mojzesova 3:6–19)

7 Tisti dan, ko je prvi človeški par jedel z drevesa spoznanja dobrega in hudega, je v Božjih očeh umrl in se začel pomikati fizični smrti naproti. Kaj pa se je zgodilo z njima, ko sta nazadnje umrla? Biblija daje uvid v stanje mrtvih. »Živeči vedo, da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo ter nimajo plačila več, ker je njih spomin pozabljen.« (Propovednik 9:5; Psalm 146:4) Ničesar ni, nobene »duše«, ki bi preživela smrt. Kazen za greh je smrt, ne pa večno mučenje v ognjenem peklu. Prav tako smrt ni pot do večne blaženosti v nebesih. *

8 Enako kakor se v pekaču z udrtino lahko speče le pecivo z odtisnjenim znamenjem, sta lahko tudi zdaj nepopolna moški in ženska spočela le nepopolno potomstvo. Biblija to takole pojasni: »Po enem človeku [je] prišel greh na svet in po grehu smrt, in je tako na vse ljudi prišla smrt, zato ker so vsi grešili.« (Rimljanom 5:12) Tako se vsi rodimo grešni, podvrženi ničevosti. Življenje je za Adamovo potomstvo postala eno samo razočaranj polno garaštvo. Toda ali je iz tega kakšen izhod?

^ odst. 7 Zanimive podrobnosti o stanju mrtvih najdete v brošuri Kaj se zgodi z nami, ko umremo?, ki jo je izdala Watchtower Bible and Tract Society of New York, Inc.