Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

 17. POGLAVJE

Kako smo lahko srečni

Kako smo lahko srečni

Zakaj je Jehova ‚srečen Bog‘?

VSI smo radi srečni, ali ne? – Vendar je le malo ljudi zares srečnih. Ali veš, zakaj? – Zato ker ne poznajo skrivnosti sreče. Mislijo, da je sreča v tem, da si pridobijo veliko stvari. Ko pa te stvari dobijo, njihova sreča ne traja dolgo.

Veliki učitelj je povedal, katera je ta pomembna skrivnost. Rekel je: »Večja sreča je dajati kakor prejemati.« (Dejanja 20:35SSP) Kako smo torej lahko srečni? – Da, tako da dajemo drugim in da zanje kaj naredimo. Ali si to vedel? –

Sedaj pa o tem malo bolj premislimo. Ali je Jezus rekel, da tisti, ki dobi darilo, tega ni vesel? – Ne, ni rekel tega. Tebi je všeč, ko dobiš darilo, kajne? – To je vsakomur všeč. Veseli smo, ko dobimo kaj lepega.

 Vendar je Jezus rekel, da smo še bolj srečni takrat, ko dajemo. Kdo pa po tvoje daje ljudem največ? – Da, Bog Jehova.

Biblija pravi, da Bog »daje vsem življenje in dihanje in vse«. Daje nam dež z neba, pa tudi sonce, tako da rastline lahko rastejo in imamo hrano. (Dejanja 14:17; 17:25) Ni čudno, da Biblija Jehova imenuje ‚srečen Bog‘! (1. Timoteju 1:11NW) Dajanje je ena od stvari, ki Boga osrečujejo. In dajanje lahko osreči tudi nas.

Kaj te lahko bolj osreči kot to, da vse piškote poješ sam?

Kaj pa lahko damo drugim ljudem? Kaj praviš? – Darilo včasih nekaj stane. Če je darilo takšno, da ga kupiš v trgovini, boš moral zanj plačati. Če bi torej rad podaril takšno darilo, boš morda moral varčevati, dokler ne boš imel dovolj denarja, da ga kupiš.

Vendar ni nujno, da vsako darilo kupimo. Če je na primer kak dan zelo vroče, se kozarec hladne vode prav prileže. Ko boš torej to darilo dal komu, ki je žejen, boš lahko čutil srečo, ki izvira iz dajanja.

Morda bi z mamo lahko kdaj spekla piškote. Kako zabavno bi to bilo. Kaj pa bi lahko naredil s piškoti, tako da bi bil potem še srečnejši, kot če bi jih vse pojedel sam? – Nekaj bi jih lahko podaril komu od svojih prijateljev. Ali bi ti bilo všeč kdaj narediti kaj takega? –

 Veliki učitelj in njegovi apostoli so občutili srečo, ki izvira iz dajanja. Ali veš, kaj so dajali drugim ljudem? – Nekaj najboljšega na svetu! Poznali so resnico o Bogu in z veseljem so o njej govorili še drugim. To so delali, ne da bi pustili, da jim kdo za to, kar so dajali, plača z denarjem.

Nekega dne sta apostol Pavel in njegov dober prijatelj, učenec Luka, srečala neko žensko, ki je prav tako hotela občutiti srečo dajanja. Srečala sta jo ob reki. Pavel in Luka sta šla tja zato, ker sta slišala, da na tistem kraju ljudje molijo. In zares, ko sta prišla tja, sta našla nekaj žensk, ki so molile.

Pavel jim je pričel pripovedovati dobro novico o Bogu Jehovu in njegovem Kraljestvu. Eni od žensk je bilo ime Lidija in je pozorno poslušala, kar je govoril. Kasneje je Lidija hotela narediti nekaj, s čimer bi pokazala, da ji je bila dobra novica, ki jo je slišala, zares všeč. Zato je Pavla in Luka nagovarjala: ‚Če sta sodila, da sem verna Jehovu, pridita v mojo hišo in ostanita tu.‘ In tako ju je pripravila do tega, da sta šla v njen dom. (Dejanja 16:13–15)

Kaj pravi Lidija Pavlu in Luku?

Lidija je bila vesela, da sta ta Božja služabnika prišla k njej domov. Rada ju je imela, saj sta ji pomagala spoznati Jehova in Jezusa in sta ji povedala, da bodo ljudje lahko živeli večno. V veselje ji je bilo, da je Pavlu in Luku lahko dala hrano in prostor za počitek. Lidijo je torej dajanje osrečilo, ker si je zares želela dajati. To je nekaj, kar bi si morali zapomniti. Nekdo nam morda reče, da moramo komu kaj podariti. Vendar bomo ob tem čutili veselje samo, če si bomo sami želeli to storiti.

Zakaj je Lidija srečna, da je poskrbela za Pavla in Luka?

Recimo, da imaš nekaj bonbonov, ki bi jih rad pojedel. Če bi ti rekel, da jih daj nekaj kakšnemu drugemu otroku, ali bi  jih z veseljem dal? – Kaj pa, če bi srečal prijatelja, ki ga imaš zelo rad? Če bi se sam spomnil tega, da daš nekaj bonbonov tudi prijatelju, ali te ne bi to osrečilo? –

Včasih koga tako zelo ljubimo, da mu želimo dati vse in ničesar nočemo zadržati zase. Tako bi morali čutiti do Boga, ko naša ljubezen do njega raste.

Zakaj je ta revna žena z veseljem dala vse, kar je imela?

Veliki učitelj je poznal neko revno ženo, ki je tako čutila. Videl jo je v jeruzalemskem templju. Imela je le dva majhna kovanca in nič več. Vendar je oba dala kot prispevek ali darilo za tempelj. K temu je ni nihče silil. Večina ljudi, ki je bila tam, ni niti vedela, kaj je naredila. To je storila zato, ker je sama tako hotela in ker je Jehova resnično ljubila. Srečna je bila, ker je lahko nekaj darovala. (Lukež 21:1–4)

Dajemo lahko na veliko različnih načinov. Ali se lahko spomniš katerega? – Če dajemo, ker to zares želimo, bomo srečni. Prav zato nam Veliki učitelj pravi: »Dajajte.« (Lukež 6:38) Če bomo tako delali, bomo druge ljudi osrečili. Še najbolj srečni pa bomo mi sami!

Preberite še nekaj več o tem, kako dajanje osrečuje, in sicer v Matevžu 6:1–4, Lukežu 14:12–14 in 2. Korinčanom 9:7.