Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

 GRUZIJA

Prava krščanska ljubezen nikoli ne mine

Prava krščanska ljubezen nikoli ne mine

Igor: Oba sva bila del skupine Prič v mestu Tkvarčeli v Abhaziji. Ker je naša skupina pripadala občini, ki je bila kakih 85 kilometrov stran v mestu Džvari, sem vsak mesec potoval v to mesto, da bi oddaljeni skupini prinesel biblijsko literaturo. Leta 1992, kmalu po razpadu Sovjetske zveze, se je avtonomna pokrajina Abhazija skušala odcepiti. Med separatisti in gruzijsko vojsko je izbruhnila vojna, in to je prineslo veliko nevšečnosti.

Gizo Narmania in Igor Očigava

Ta brata sta skupaj pomagala sovernikom med vojno v Abhaziji.

Gizo: Krstil sem se pri 21 letih, samo leto preden so se začeli spopadi. Ob izbruhu vojne so bili bratje in sestre nekaj časa ohromljeni zaradi strahu in negotovosti. Toda Igor, ki je bil vedno dober pastir, nas je spodbudil takole: »Ljudje sedaj potrebujejo tolažbo. Duhovno močni bomo  ostali samo, če ne bomo prenehali oznanjevati.« Tako smo z ustrezno previdnostjo svojim bližnjim vsak dan govorili o tolažilnem sporočilu iz Božje Besede.

Igor: Zaradi spopadov nismo mogli po običajni poti v Džvari po literaturo. Ker sem odraščal v tisti pokrajini, mi je uspelo odkriti varno pot med plantažami čajevca in gorami. Toda še vedno je obstajala nevarnost, da bi srečali kako skupino oboroženih moških ali pa stopili na kopensko mino. Nisem hotel postavljati na kocko življenje bratov, zato sem se enkrat mesečno kar sam odpravil na potovanje. Z Jehovovo pomočjo mi je vedno uspelo dobiti času primerno duhovno hrano, in ta nam je pomagala, da smo ostali duhovno živi.

Čeprav v Tkvarčeliju ni bilo bojev, pa je bilo mesto kmalu obkoljeno, zato smo občutili stisko, ki jo povzroča vojna. Približevala se je zima, hrane je bilo vse manj in skrbelo nas je, kako bomo preživeli. Zelo smo se razveselili, ko smo slišali, da so bratje v Džvariju za nas organizirali pomoč!

Gizo: Nekega dne je Igor vprašal mojo družino, ali bi lahko v naši hiši hranili in razdeljevali živila, ki so jih bratje pripravili. Nameraval je namreč oditi v Džvari po zaloge hrane. Bili smo v skrbeh za njegovo varnost, saj smo vedeli, da bo moral prečkati kar nekaj kontrolnih točk. Poleg tega bi utegnil srečati oborožene moške in tatove. (Jan. 15:13)

Kako zelo smo bili veseli, ko se je Igor čez nekaj dni živ in zdrav pripeljal z avtomobilom, napolnjenim s hrano, ki je je bilo dovolj za prihodnje zimske mesece! V tistih težkih časih smo na lastni koži občutili, da prava krščanska ljubezen nikoli ne mine. (1. Kor. 13:8)