Jezus je ravnokar ponovil svoja navodila glede molitve, vendar to ni edina tema, o kateri med svojim delovanjem govori več kot enkrat. Ko je v Galileji delal čudeže, so ga lažno obtožili, da to dela s pomočjo vladarja demonov. Zdaj pa ga za isto stvar obtožijo še v Judeji.

Ko Jezus iz nekega moškega izžene demona, ki mu je preprečeval, da bi govoril, se množice začudijo. Njegovi nasprotniki pa se odzovejo drugače. Na dan pridejo z isto lažno obtožbo: »Ta izganja demone z Bélcebubom, poglavarjem demonov.« (Luka 11:15) Drugi od Jezusa zahtevajo znamenje z neba, ker želijo več dokazov glede tega, kdo je.

Jezus ugotovi, da ga hočejo skušati, zato jim odgovori enako, kakor je odgovoril na podobne obtožbe v Galileji. Reče jim, da se bo vsako kraljestvo, ki je v sebi razdeljeno, zrušilo, in to utemelji z besedami: »Če je torej tudi Satan v sebi razdeljen, kako bo potem njegovo kraljestvo obstalo?« Zatem pa jim naravnost pove: »Če pa demone izganjam z Božjim prstom, ste Božje kraljestvo že zgrešili.« (Luka 11:18–20)

Jezusova omemba »Božjega prsta« bi morala poslušalcem priklicati v spomin dogodek iz Izraelove zgodovine. Ljudje, ki so na faraonovem dvoru videli Mojzesa narediti čudež, so vzkliknili: »To je Božji prst!« Prav tako je bil »Božji prst« tisti, ki je na dve kamniti plošči napisal Deset zapovedi. (2. Mojzesova 8:19; 31:18) In podobno je »Božji prst« – Božji sveti duh oziroma dejavna sila – tisto, kar Jezusu sedaj omogoča, da izganja demone in ozdravlja bolne ljudi. Ti nasprotniki so Božje kraljestvo res že zgrešili, saj Jezus, ki je postavljen za kralja tega Kraljestva, opravlja ta dela prav pred njihovimi očmi.

Podobno kakor lahko dobro oboroženega stražarja kake palače premaga tisti, ki je močnejši od njega, tako Jezus s svojo zmožnostjo izganjati demone dokazuje, da je močnejši od Satana. Jezus ponovi tudi svojo ponazoritev o nečistem duhu, ki odide iz človeka. Če človek nastale praznine ne zapolni z dobrimi rečmi, se ta duh vrne nazaj še s sedmimi duhovi in nazadnje je s takim človekom huje, kakor je bilo na začetku. (Matej 12:22, 25–29, 43–45) Ravno to se dogaja z izraelskim narodom.

Neka ženska, ganjena nad Jezusovimi besedami, vzklikne: »Srečno tisto telo, ki te je nosilo, in prsi, ki so te dojile!« Postati mati preroka, še zlasti Mesija, so bile sanje mnogih Judinj. Zato ta ženska morda razmišlja, da je Marija lahko še posebej vesela, ker je mati takšnega velikega učitelja. Vendar ji Jezus pove, kaj je res vir prave sreče: »Ne, ampak srečni tisti, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo!« (Luka 11:27, 28) Jezus ni nikoli namigoval, da bi morala biti Marija deležna posebne časti. Prava sreča vsakega moškega ali ženske izvira iz tega, da zvesto služi Bogu, ne pa iz sorodstvenih vezi ali lastnih dosežkov.

Jezus je ljudi v Galileji pokaral, ker so zahtevali znamenje z neba. In to stori tudi zdaj. Ljudem reče, da jim ne bo dano nobeno drugo znamenje razen »znamenja Jona«. Jona je bil za znamenje v dveh pogledih: v tem, da je bil tri dni v ribinem trebuhu, in v tem, da je pogumno oznanjeval, kar je Ninivljane navedlo na kesanje. Jezus reče: »Toda glej, tukaj je nekdo, ki je večji od Jona.« (Luka 11:29–32) Jezus je večji tudi od Salomona, čigar modrost je prišla poslušat kraljica iz Sabe.

»Ko človek prižge svetilko,« nadaljuje Jezus, »je ne postavi v klet niti pod mernik, temveč na stojalo.« (Luka 11:33) Morda hoče reči, da je poučevati  te ljudi in delati čudeže pred njimi enako, kakor da bi svetilko postavili v klet in s tem skrili svetlobo, ki jo oddaja. Ker njihovo oko ni preprosto oziroma ker nimajo izostrenega pogleda, ne dojamejo namena njegovih del.

Jezus je ravnokar izgnal demona iz moškega, ki ni mogel govoriti, in mu tako omogočil, da je spregovoril. To bi moralo ljudi spodbuditi, da bi slavili Boga in še drugim govorili o Jehovovih delih. Zato Jezus svojim nasprotnikom nameni naslednje svarilo: »Pazite! Morda je svetloba, ki je v vas, pravzaprav tema. Če je torej svetlo vse tvoje telo in ni v njem niti enega temnega dela, bo v celoti tako svetlo, kakor je svetlo takrat, kadar ti svetilka daje svetlobo s svojimi žarki.« (Luka 11:35, 36)