Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

 1

Božje ime v Hebrejskih spisih

Božje ime v Hebrejskih spisih

Božje ime, zapisano s staroveškimi hebrejskimi črkami pred babilonskim ujetništvom

Božje ime, zapisano s hebrejskimi črkami po babilonskem ujetništvu

Božje ime, ki ga predstavljajo štirje hebrejski soglasniki יהוה, se v Hebrejskih spisih pojavi skoraj 7000-krat. V Prevodu novi svet so te štiri črke, znane kot tetragram, prevedene z »Jehova«. To je največkrat omenjeno ime v Svetem pismu. Navdihnjeni pisci so za Boga resda uporabljali številne nazive in opisne izraze, kot denimo »Vsemogočni«, »Najvišji« in »Gospod«, vendar je tetragram edino osebno ime, ki so ga uporabljali za Boga in po katerem je bil prepoznaven.

Sam Bog Jehova je naročil biblijskim piscem, naj uporabljajo njegovo ime. Preroka Joela je denimo navdihnil, da je napisal naslednje besede: »Vsak, ki bo klical Jehovovo ime, bo rešen.« (Joel 2:32) Nekega psalmista pa je navedel, da je napisal: »Da bi ljudje spoznali, da si edino ti, ki ti je ime Jehova, Najvišji nad vso zemljo!« (Psalm 83:18) Pravzaprav se Božje ime samo v knjigi Psalmov, ki je zbirka pesnitev, namenjenih temu, da jih je Božje ljudstvo pelo in recitiralo, pojavlja kakih 700-krat. Zakaj potem Božjega imena ne najdemo v številnih prevodih Svetega pisma? Zakaj Prevod novi svet uporablja obliko »Jehova«? In kaj Božje ime Jehova pomeni?

Označena mesta v Psalmu v Mrtvomorskem zvitku, ki datira v prvo polovico 1. stoletja n. št. Besedilo je zapisano s hebrejskimi črkami, ki so bile v rabi po babilonskem ujetništvu, tetragram pa je dosledno zapisan z značilnimi starohebrejskimi črkami.

Zakaj Božjega imena ne najdemo v številnih prevodih Svetega pisma? Za to obstaja več razlogov. Nekateri menijo, da Vsemogočni Bog ne potrebuje edinstvenega imena, po katerem bi se razločeval od drugih bogov. Na druge je, kot kaže, vplivalo judovsko izročilo, ki odvrača od rabe tega imena, morda iz strahu, da bi se oskrunilo. Spet drugi pa menijo, da je bolje uporabljati naziv, kot je »Gospod« ali »Bog«, saj nihče ne ve točno, kako se izgovarja Božje ime. Toda takšni ugovori stojijo na trhlih temeljih iz naslednjih razlogov:

  •   Tisti, ki trdijo, da Vsemogočni Bog ne potrebuje edinstvenega imena, se ne menijo za dejstvo, da zgodnji prepisi njegove Besede, tudi tisti, ki so se ohranili iz časa pred Kristusom, vsebujejo Božje osebno ime. Kot smo že omenili, je Bog vodil pisce tako, da so zapisali njegovo ime v njegovo Besedo kakih 7000-krat. Očitno hoče, da poznamo in uporabljamo njegovo ime.

  • Prevajalci, ki ime odstranijo iz spoštovanja do judovske tradicije, ne upoštevajo ključnega dejstva. Nekateri judovski pisarji resda niso izgovarjali tega imena, vendar so ga ohranili v svojih prepisih Svetega pisma. V staroveških zvitkih, ki so bili odkriti v Kumranu blizu Mrtvega morja, se to ime pojavlja na številnih mestih. Nekateri prevajalci Svetega pisma s tem, da Božje ime nadomeščajo z »GOSPOD«, zapisano z velikimi tiskanimi črkami, pravzaprav namigujejo, da se je v izvirnem besedilu pojavljalo to ime. Toda ostaja vprašanje, kako so si ti prevajalci dovolili nadomestiti oziroma odstraniti Božje ime iz Svetega pisma, ko pa priznavajo, da se v svetopisemskih besedilih pojavlja več tisočkrat? Kdo jih je po njihovem mnenju pooblastil, da naredijo takšno spremembo? To vedo samo oni.

  • Tisti, ki pravijo, da se Božje ime ne bi smelo uporabljati, ker nihče ne ve točno, kako se izgovarja, kljub temu brez zadržkov uporabljajo Jezusovo ime. Toda Jezusovi učenci iz prvega stoletja so njegovo ime izgovarjali precej drugače, kot ga izgovarja večina današnjih kristjanov. Judovski kristjani so ime Jezus verjetno izgovarjali Yešúa‛. Naziv »Kristus« se je glasil Mašíah oziroma »Mesija«. Grško govoreči kristjani so ga imenovali Iesús Kristós, latinsko govoreči pa Iésus Krístus. V Sveto pismo je bil po navdihnjenju zapisan grški prevod njegovega imena, kar kaže, da so kristjani v prvem stoletju uporabljali tisto obliko njegovega imena, ki je bila običajna v njihovem jeziku, kar je povsem razumno. Podobno odbor za pripravo Prevoda novi svet meni, da je razumno uporabljati obliko »Jehova«, četudi njena izgovarjava ni povsem enaka izgovarjavi Božjega imena v starodavni hebrejščini.

Zakaj Prevod novi svet uporablja obliko »Jehova«? V slovenščini štiri črke tetragrama (יהוה) predstavljajo soglasniki JHVH. Kot je veljalo za vse napisane besede v starodavni hebrejščini, tudi tetragam nima samoglasnikov. V času, ko je bila v vsakdanji rabi staroveška hebrejščina, so bralci brez težav soglasnikom dodajali ustrezne samoglasnike.

 Približno tisoč let za tem, ko so bili dokončani Hebrejski spisi, so judovski učenjaki uvedli znake, ki so nakazovali, katere samoglasnike uporabiti pri branju hebrejščine, da bi se besede pravilno izgovarjale. Vendar je takrat že veliko Judov privzelo praznoverno zamisel, da je napačno na glas izgovarjati Božje osebno ime, zato so uporabljali nadomestne izraze. Videti je, da so pri prepisovanju tetragrama štirim soglasnikom, ki so predstavljali Božje ime, dodajali samoglasnike nadomestnih izrazov. Zato rokopisi s temi samoglasniškimi znaki niso v pomoč pri ugotavljanju, kako se je Božje ime prvotno izgovarjalo v hebrejščini. Nekateri so mnenja, da se je izgovarjalo »Jahve«, so pa tudi takšni, ki govorijo o drugih možnostih. V nekem Mrtvomorskem zvitku, ki vsebuje odlomek iz 3. Mojzesove knjige v grščini, je Božje ime prečrkovano kot Iao. Zgodnji grški pisci so poleg te oblike uporabljali še Iae, Iabé in Iaué. Vendar ni nobenega razloga, da bi bili dogmatični. Enostavno ne vemo, kako so Božji starodavni služabniki izgovarjali to ime v hebrejščini. (1. Mojzesova 13:4; 2. Mojzesova 3:15) Vemo pa, da je Bog velikokrat uporabljal svoje ime, ko je komuniciral s svojimi služabniki, da so se ti nanj obračali s tem imenom in da so ga brez zadržkov uporabljali pri pogovorih z drugimi. (2. Mojzesova 6:2; 1. kraljev 8:23; Psalm 99:9)

Zakaj potem Prevod novi svet uporablja obliko »Jehova«? Zato ker ima ta oblika Božjega imena v slovenskem jeziku dolgo zgodovino.

Božje ime, zapisano v 1. Mojzesovi 15:2 v prevodu Peteroknjižja, ki ga je leta 1530 objavil William Tyndale.

Božje osebno ime se je v slovenskem Svetem pismu prvič pojavilo leta 1584, ko ga je Jurij Dalmatin uporabil v predgovoru  svojega prevoda Svetega pisma, in sicer v stari slovenščini v obliki »Iehova«. Sčasoma se je ime Jehova splošno uveljavilo. Tako ima zapis Jehova v slovenščini najdaljšo tradicijo. Leta 1904 je Simon Gregorčič to obliko vključil v svoj prevod Jobove knjige. Na več mestih se oblika Jehova pojavlja v svetopisemskem prevodu Antonin Chraska, ki sega v leto 1914. Ime Jehova je leta 1912 uporabil tudi Anton Aškerc v pesmi »Jehova in satan«. Ta je bila leta 1927 objavljena v literarni reviji Ljubljanski zvon.

Oblika Jehova je zelo uveljavljena tudi v nekaterih svetovnih jezikih, denimo v angleščini. Leta 1530 jo je uporabil William Tyndale v svojem prevodu Peteroknjižja. Nekateri biblicisti sicer dajejo prednost obliki »Jahve«, vendar danes ni mogoče z gotovostjo trditi, kakšna je pravilna izgovarjava Božjega imena. Dejstvo je, da je v slovenščini oblika »Jehova« že dolgo prisotna in razširjena.

Tetragram JHVH: »On povzroča, da postaja«

Glagol HVH: »postati«

Kaj pomeni ime Jehova? V hebrejščini ime Jehova izhaja iz glagola, ki pomeni »postati«, in številni strokovnjaki menijo, da gre za vzročno obliko tega hebrejskega glagola. Zato odbor za pripravo Prevoda novi svet razume, da Božje ime pomeni »On povzroča, da postaja«. Ker so mnenja učenjakov v zvezi s tem deljena, ne želimo biti glede tega pomena dogmatični. Toda ta definicija dobro ustreza Jehovovi vlogi, ki jo ima kot stvarnik vsega in kot izpolnjevalec svojega namena. Ni le ustvaril fizičnega vesolja in inteligentnih bitij, temveč v toku dogodkov še naprej izpolnjuje svojo voljo in namen.

Potemtakem pomen imena Jehova ni omejen le na sorodni glagol iz 2. Mojzesove 3:14, kjer piše: »Postal bom, kar koli bom želel postati.« V najožjem pomenu gledano, te besede Božjega imena ne definirajo popolnoma. Odkrivajo pa en vidik Božje osebnosti – da v vsakršnih okoliščinah postane, kar koli je treba, da izpolni svoj namen. Čeprav torej ime Jehova lahko zajema to misel, pa ne pomeni le tega, kaj se Bog odloči, da bo postal. Pomeni tudi, da lahko povzroči, da njegovo stvarstvo postane vse, kar koli je treba, da doseže njegov namen.