Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Jehovove priče se trudijo otrokom vsaditi prave krščanske vrednote

Moralne vrednote, ki zaslužijo spoštovanje

Moralne vrednote, ki zaslužijo spoštovanje

Že vso zgodovino pogumni možje in žene stopajo po poti, nasprotni občemu mišljenju njihovega časa. So tarča političnega, verskega in rasnega trinoštva, svoje ideale pa pogosto plačajo z življenjem.

ŠE POSEBEJ so bili pogumni zgodnji kristjani. Ker kristjani niso častili cesarja, so jih poganski Rimljani prva tri stoletja ostro preganjali, mnoge od njih pa tudi ubili. Včasih so v areni postavili oltar. Kristjani so morali, če so hoteli dobiti svobodo, zažgati le ščepec kadila v priznanje cesarjeve božanskosti. Toda to je storil le malokdo. Večina se je  raje odločila za smrt, kot pa da bi se odrekla svoji veri.

V novejšem času imajo krščanske Jehovove priče podoben odnos do politične nevtralnosti. Na primer njihova neomajnost pod nacističnim škornjem je zgodovinsko dejstvo. Pred drugo svetovno vojno in med njo je bila kakšna četrtina nemških Prič ob življenje, večinoma v koncentracijskih taboriščih, ker so ostali nevtralni in niso hoteli pozdravljati s »Heil Hitler«. Majhne otroke Jehovovih prič so na silo ločili od njihovih staršev. Kljub pritisku so mladi ostali trdni in niso pustili, da bi jih okužili nesvetopisemski nauki, ki so jim jih vsiljevali drugi.

Pozdrav zastavi

Jehovove priče danes večinoma niso več tarča tako silovitih preganjanj. Vseeno pa včasih pride do nerazumevanja, kadar se mladi Priče zaradi svoje vesti odločajo, da ne bodo sodelovali v domoljubnih obredih, kakršen je na primer pozdrav zastavi.

»Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« (Matevž 22:21)

Otroci Jehovovih prič ne želijo drugih odvračati od pozdravljanja zastave; o tem odloča vsak sam. Toda stališče Prič je jasno: Ne pozdravljajo zastave nobenega naroda. Tega seveda ne delajo zato, ker bi hoteli biti nespoštljivi. Zastavo države, v kateri živijo, namreč spoštujejo, to spoštovanje pa kažejo s poslušnostjo državnim zakonom. Nikoli ne sodelujejo v kakršnihkoli  protivladnih dejavnostih. Priče pravzaprav menijo, da so obstoječe človeške vlade del ,naredbe Božje‘, ki obstajajo z Božjim dopuščanjem. Zato se čutijo dolžne upoštevati božjo zapoved o plačevanju davkov in spoštovanju takšnih ,višjih oblasti‘. (Rimljanom 13:1-7) To je v skladu z znano Kristusovo izjavo: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Matevž 22:21)

,Zakaj pa potem,‘ bo morda kdo vprašal, ,Jehovove priče ne izkazujejo časti zastavi s pozdravom?‘ Zato ker razumejo pozdrav zastavi kot akt čaščenja, čaščenje pa pripada Bogu; vest jim ne dovoljuje, da bi častili kogarkoli ali karkoli razen Boga. (Matevž 4:10; Dejanja apostolov 5:29) Zato cenijo, če vzgojitelji spoštujejo to prepričanje in otrokom Jehovovih prič dovolijo, da se držijo svojega verovanja.

Ne preseneča, da Jehovove priče niso edini, ki menijo, da je pozdrav zastavi oblika čaščenja. To pokažejo naslednje izjave:

»Na začetku je bila zastava skoraj samo verskega značaja. [...] Videti je, da se je od religije vedno pričakovala podpora v posvetitvi državne zastave.« (Podčrtano v navedku.) (Encyclopædia Britannica)

»Zastava je sveta, kakor je svet križ. [...] Pravila in predpisi o odnosu do državnih simbolov so zapisana s krepkimi, čustveno obarvanimi izrazi, kot denimo ,služiti zastavi‘, [...] ,čast zastavi‘, ,vdanost zastavi‘.« (Podčrtano v navedku.) (The Encyclopedia Americana)

»Kristjani niso hoteli [...] darovati geniju [rimskega] cesarja – podobno kot če danes ne bi pozdravili zastave ali ponovili prisege zvestobe.« (Those About to Die, 1958, Daniel P. Mannix, stran 135)

Trije mladi Hebrejci se niso hoteli prikloniti pred kipom, ki ga je dal postaviti babilonski kralj Nebukadnezar

Naj še enkrat poudarimo: to, da Jehovove priče ne pozdravljajo zastave, še ne pomeni nespoštovanja do katerekoli vlade ali njenih članov. Pomeni le, da se v znak čaščenja ne bodo priklonili ali pozdravili podobe, ki državo predstavlja. Njihovo stališče je podobno stališču treh mladih Hebrejcev iz biblijskih časov, ki se niso hoteli prikloniti pred kipom, ki ga je dal v ravnini Dura postaviti babilonski kralj Nebukadnezar. (Daniel,  3. poglavje) Ko torej drugi pozdravljajo zastavo in ji prisegajo zvestobo, se bodo otroci Jehovovih prič ravnali po svoji biblijsko šolani vesti. Tiho in spoštljivo bodo odrekli svoje sodelovanje. Iz podobnih razlogov otroci Jehovovih prič ne sodelujejo tudi, kadar se poje ali igra državno himno.

Pravica staršev

V našem času večina dežel spoštuje pravico staršev, da poučujejo otroke skladno z lastnim verskim prepričanjem. To pravico podpirajo vse religije, kar je razvidno tudi iz Zakonika cerkvenega prava, ki je v katoliški cerkvi še vedno v veljavi: »Ker so starši dali otrokom življenje, imajo zelo težko dolžnost in pravico, da jih vzgajajo; zato je prva dolžnost krščanskih staršev oskrbeti otrokom krščansko vzgojo po nauku, ki ga uči Cerkev.« (Kanon 226)

Otroke se spodbuja, da se za druge zanimajo

Več od tega Jehovove priče ne prosijo. Kot skrbni starši se trudijo svojim otrokom vsaditi prave krščanske vrednote in jim privzgojiti ljubezen do bližnjih ter spoštovanje do tujega imetja. Želijo se ravnati po nasvetu, ki ga je dal apostol Pavel kristjanom v Efezu: »Očetje, ne grenite svojih otrok, temveč jih vzgajajte in opominjajte v Gospodovem duhu.« (Efežanom 6:4Ekumenska izdaja)

Versko razdeljeni domovi

So tudi družine, kjer je samo eden od staršev Jehovova priča. V takšnih razmerah bo roditelj, Priča, priznal pravico soroditelju, Nepriči, da tudi vzgaja otroka po lastnem verskem prepričanju. Otroci, ki so izpostavljeni različnim verskim  vplivom, imajo zaradi tega le malo slabih posledic ali pa jih sploh nimajo. * Navsezadnje pa se mora vsak otrok sam odločiti, katero vero bo sprejel. Seveda se ne odločijo vsi mladi, da bodo živeli po verskih načelih svojih staršev, pa naj bodo Jehovove priče ali ne.

Pravica otrok do svobode vesti

Dobro je tudi vedeti, da Jehovove priče pripisujejo velik pomen vesti posameznega kristjana. (Rimljanom, 14. poglavje) Listina o pravicah otrok, ki jo je sprejela generalna skupščina Združenih narodov leta 1989, priznava otrokom pravico do »svobode misli, vesti in vere« in pravico svobodnega izražanja mnenja ter da se to mnenje upošteva v vsaki zadevi ali postopku, ki zadeva otroka.

Niti dva otroka si nista enaka. Zato je razumno pričakovati morebitne različnosti v odločitvah mladih Prič in tudi drugih učencev glede določenih dejavnosti in nalog v šoli. Prepričani smo, da tudi vi soglašate z načelom svobode vesti.

^ odst. 18 Glede otrok iz versko mešanih zakonskih skupnosti Steven Carr Reuben, dr. filoz., v svoji knjigi Raising Jewish Children in a Contemporary World (Vzgoja judovskih otrok v sodobnem svetu) opaža: »Otroci so zbegani, če starši živijo v zatajevanju, zmedi, prikrivanju in ogibanju verskih vprašanj. Kadar so starši odprti, pošteni in neposredni glede svojih verovanj, vrednot in oblik praznovanja, to odraščajočim otrokom daje določeno zanesljivost in jim omogoča samospoštovanje na verskem področju, kar je tako odločilno pri razvijanju celovitega samospoštovanja in poznavanja svojega mesta v svetu.«