Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ali si Biblija nasprotuje?

Ali si Biblija nasprotuje?

 Poglavje 7

Ali si Biblija nasprotuje?

Bibliji vedno znova očitajo, da si nasprotuje. Ljudje, ki ji to očitajo, je večinoma sploh še niso prebrali; ponavljajo pač, kar so slišali od drugih. Toda, nekateri so sami naleteli na mesta, ki si na videz povsem nasprotujejo, in jih je to vznemirilo.

1, 2. (Skupaj z uvodom.) (a) Kaj pogosto očitajo Bibliji? (b) Kaj naj bi upoštevali pri primerjavi različnih delov Biblije? (c) Kateri so razlogi za občasne razlike med poročili biblijskih piscev o istem dogodku?

ČE JE Biblija zares Božja beseda, mora biti skladna, brez nasprotij. Zakaj se torej zdi, da si določeni odlomki nasprotujejo? Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, moramo upoštevati, da je Biblija sicer Božja beseda, toda pisalo jo je mnogo piscev v večstoletnem razdobju. Ti pisci so bili različnega porekla, imeli so različni stil pisanja in različne sposobnosti. Vse te razlike odražajo njihovi zapisi.

2 Še več, kadar isti dogodek opisujeta dva ali več piscev, lahko eden vključi podrobnost, ki jo je drugi izpustil. K temu je treba še dodati, da vsak pisec gradivo drugače predstavi. Nekdo vse zapiše po kronološkem vrstnem redu, medtem ko drugi uredi gradivo po povsem drugačnih kriterijih. V tem poglavju bomo predstavili nekatera  navidezna nasprotja v Bibliji, da bi tako pokazali, kako jih lahko z upoštevanjem zgoraj omenjenih točk uskladimo.

Neodvisne priče

3, 4. Kakšna razlika je opazna med Matejevim in Lukovim poročilom o oficirju, katerega služabnik je zbolel, in kako lahko ti dve poročili uskladimo?

3 Do nekaterih ”nasprotij“ pride, kadar obstajata dve ali več poročil o istem dogodku. Tako na primer v Matejevem evangeliju 8:5 beremo, da je po Jezusovem prihodu v Kafarnaum ”stopil k njemu stotnik in ga prosil“, naj ozdravi njegovega služabnika. Po poročilu iz evangelija po Luku 7:3, pa je ta oficir ”poslal k njemu [Jezusu] judovske starešine s prošnjo, da bi prišel služabniku rešit življenje“. Ali je torej oficir sam govoril z Jezusom, ali pa je v ta namen poslal starešine?

4 Odgovor seveda glasi, da je poslal judovske starešine. Toda, zakaj potem Matej piše, da se je oficir osebno obrnil na Jezusa? Zato, ker ga je preko judovskih starešin dejansko prosil on. Starešine so bili zgolj posredniki.

5. Zakaj v Bibliji piše, da je Salomon zgradil tempelj, pa čeprav so delo očitno opravili drugi?

5 Za ponazoritev preberimo zapis iz Druge kroniške knjige 3:1: ”Salomon je začel zidati hišo Gospodovo v Jeruzalemu.“ V nadaljevanju pa beremo: ”Tako je dokončal Salomon hišo Gospodovo.“ (2. kroniška 7:11, Antonin Chraska) Ali je Salomon zares sam zgradil tempelj? Seveda ne. Sama dela je opravilo veliko število rokodelcev in drugih delavcev. Salomon je delo zgolj organiziral in bil zanj odgovoren. Zato pravi Biblija, da je on zgradil hišo. Na enak način nam Matejev  evangelij pove, da je oficir prišel k Jezusu. Luka opisuje še nadaljnje podrobnosti in pokaže, da se je oficir obrnil na Jezusa preko judovskih starešin.

6, 7. Kako lahko uskladimo različni evangelijski poročili o prošnji Zebedejevih sinov?

6 Podoben primer najdemo v Matejevem evangeliju 20:20, 21, kjer beremo: ”Tedaj je stopila k njemu [Jezusu] mati Zebedéjevih sinov s svojima sinovoma in se poklonila pred njim do tal, da bi ga nekaj prosila.“ Prosila je, da bi njena sinova zasedla najboljši položaj, ko bo Jezus prišel v svoje Kraljestvo. V Markovem evangeliju pa je ta dogodek opisan takole: ”Kar stopita k njemu [Jezusu] Zebedéjeva sinova Jakob in Janez in mu rečeta: ’Učitelj želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.‘“ (Marko 10:35-37) Kdo je torej izrazil prošnjo, sinova ali njuna mati?

7 Očitno je, da sta Jezusa prosila Zebedejeva sinova, kot to opisuje Marko. Toda to sta storila prek svoje matere. Mati je govorila zanju. To potrjuje tudi Matejevo poročilo, po katerem so bili ostali apostoli, ko so slišali, kaj je storila mati Zebedejevih sinov, ”nejevoljni nad bratoma“ in ne nad materjo. (Matej 20:24)

8. Kako je mogoče, da se različni poročili o istem dogodku tako razlikujeta, pa sta kljub temu obe resnični?

8 Ali ste že kdaj poslušali dve osebi pripovedovati o istem dogodku, ki sta mu bili priči? Če ste,  potem ste opazili, da vsak poudarja podrobnosti, ki so nanj napravile vtis. Eden morda izpusti dogodke, ki jih drugi pripoveduje. Toda oba govorita resnico. Enako je s poročilom štirih evangelijev o Jezusovem delovanju in ostalimi zgodovinskimi dogodki, ki jih je opisalo več biblijskih piscev. Vsak pisec je zapisal točne podatke, pa čeprav je eden opisal podrobnosti, ki jih je drugi izpustil. S preučitvijo vseh poročil si lahko ustvarimo popolno sliko o opisanih dogodkih. Ta odstopanja dokazujejo, da so biblijska poročila nastajala neodvisno, njihova pomenska skladnost pa kaže, da so resnična.

Upoštevati kontekst

9, 10. Kako nam sobesedilo pomaga izvedeti, kje je Kajn dobil ženo?

9 Pogosto lahko navidezna nasprotja pojasnimo že z upoštevanjem konteksta. Oglejmo si pogosto postavljeno vprašanje o Kajnovi ženi. V Prvi Mojzesovi knjigi 4:1, 2, (AC) beremo: ”In Adam je spoznal Evo, ženo svojo, in spočela je in rodila Kajna ter rekla: Dobila sem moža s pomočjo Gospoda. In zopet je rodila brata njegovega Abela.“ Znano je, da je Kajn ubil Abela, toda kasneje se govori o tem, da je imel Kajn ženo in otroke. (1. Mojzesova 4:17) Toda, kje je Kajn lahko našel ženo, če sta imela Adam in Eva le dva sinova?

10 Odgovor glasi: Adam in Eva sta imela več otrok. Iz sobesedila je razvidno, da sta imela veliko družino. V Prvi Mojzesovi knjigi 5:3 piše, da je imel Adam še drugega sina, ki mu je bilo ime Set, iz naslednje vrstice pa o Adamu izvemo še naslednje:  ”Dobil [je] sinove in hčere.“ (1. Mojzesova 5:4) Tako se je Kajn lahko poročil s svojo sestro ali pa z nečakinjo. V najzgodnejši človeški zgodovini, ko so bili ljudje še bliže popolnosti, takšni zakoni očitno še niso predstavljali nevarnosti za potomstvo.

11. Na katero navidezno nasprotje med Jakobom in apostolom Pavlom opozarjajo nekateri?

11 Upoštevanje konteksta nam lahko pomaga tudi pri pojasnitvi navideznega protislovja med apostolom Pavlom in Jakobom. V Pismu Efežanom 2:8, 9 Pavel pravi, da kristjane rešuje vera, ne pa dela. Takole piše: ”Z milostjo ste namreč odrešeni po veri . . . niste odrešeni iz del.“ Jakob pa poudarja pomembnost del, ko piše: ”Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva.“ (Jakob 2:26, AC) Kako bi lahko uskladili ti dve izjavi?

12, 13. Kako so Jakobove besede predvsem dopolnilo Pavlovim, ne pa obratno?

12 Če upoštevamo kontekst Pavlovih besed, ugotovimo, da se ti izjavi dejansko dopolnjujeta. Apostol Pavel je namreč govoril o prizadevanju Judov, da bi izpolnjevali Mojzesovo postavo. Verovali so, da bodo opravičeni že samo z izpolnjevanjem vseh določil postave. Pavel pa je opozoril na to, da je kaj takega nemogoče. Opravičenja — in s tem rešitve — ne bi mogli nikoli doseči zgolj z deli, saj smo podedovali grešnost. Reši nas lahko le vera v Jezusovo odkupno žrtev. (Rimljanom 5:18)

 13 Jakob pa prida še pomembno načelo, da je vera sama po sebi brez vrednosti, če ni podprta z deli. Nekdo, ki trdi, da veruje v Jezusa, mora to dokazati tudi s svojim ravnanjem. Nedejavna vera je mrtva vera, ki ne rešuje.

14. S katerimi izjavami je Pavel pokazal svoje popolno soglasje s temeljnjim načelom, da se mora živa vera odražati z deli?

14 Apostol Pavel je povsem soglašal s tem načelom, saj je mnogokrat omenjal dela, ki bi morala biti značilna za kristjane in ki bi odražala vero. Tako je, na primer, pisal Rimljanom: ”S srcem namreč verujemo, da bi prišli do opravičenja, z usti pa [javno, New World Translation] izpovedujemo vero, da bi prišli do zveličanja.“ Za rešitev je torej potrebno ’javno izpovedanje‘ oziroma posredovanje vere drugim. (Rimljanom 10:10; glej tudi 1. Korinčanom 15:58; Efežanom 5:15, 21-33; 6:15; 1. Timoteju 4:16; 2. Timoteju 4:5; Hebrejcem 10:23-25.) Toda noben kristjan si ne more pravice na večno življenje prislužiti le z deli — še posebej pa ne zgolj s prizadevnim izpolnjevanjem Mojzesove postave. Večno življenje je ”dar . . ., ki ga . . . daje Bog“ tistim, ki z življenjem in delom potrjujejo vero. (Rimljanom 6:23; Janez 3:16)

Različni vidiki

15, 16. Zakaj sta imela oba, Mojzes in Jozue, prav, čeprav je prvi označil področje vzhodno od Jordana za ”tostran“, drugi pa za ”onkraj“ reke?

15 Biblijski pisci o istem dogodku mnogokrat poročajo iz različnih vidikov oziroma predstavijo svoje poročilo na različne načine. Ob upoštevanju teh razlik lahko zlahka pojasnimo še nadaljnja  navidezna protislovja. Takšen primer je zapisan v Četrti Mojzesovi knjigi 35:14, (AC), kjer Mojzes področje vzhodno od Jordana imenuje ”tostran Jordana.“ Jozue pa to isto deželo imenuje: ”onkraj Jordana.“ (Jozue 22:4) Katera izjava je sedaj resnična?

16 Dejansko sta resnični obe izjavi. Po poročilu iz Četrte Mojzesove knjige Izraelci še niso prekoračili Jordana in vstopili v obljubljeno deželo, torej je bilo za njih vzhodno od Jordana, ”tostran Jordana“. Jozue pa je že prestopil Jordan, zato se je nahajal zahodno od reke, v kanaanski deželi, in je zanj vzhodno od Jordana torej pomenilo ”onkraj Jordana“.

17. (a) Na katero navidezno nasprotje v prvih dveh poglavjih 1. Mojzesove knjige opozarjajo nekateri? (b) V čem je glavni razlog tega navideznega nasprotja?

17 Razen tega lahko sama zgradba pojasnila vodi do navideznega nasprotja. V Prvi Mojzesovi knjigi 1:24-26 piše, da so bile živali ustvarjene pred človekom. Toda v Prvi Mojzesovi knjigi 2:7, 19, 20 je videti, kot da je bil človek ustvarjen pred živalmi. Zakaj takšno nesoglasje? Zato, ker sta ti dve ustvarjalni poročili opisani z dveh vidikov. V prvem je opisana ustvaritev nebes in zemlje z vsem, kar obsegata. (1. Mojzesova 1:1 – 2:4) Drugo poročilo pa je osredotočeno na ustvaritev človeka in njegov greh. (1. Mojzesova 2:5 – 4:26)

18. Kako lahko pojasnimo navidezno nasprotje med obema ustvaritvenima poročiloma iz prvih poglavij Prve Mojzesove knjige?

18 Razen tega je prvo poročilo kronološko razvrščeno in razdeljeno v šest zaporednih ”dni“, drugo pa je bilo zapisano skladno z zaporedjem  tematske pomembnosti. Zato po kratkem uvodu takoj preide na ustvaritev Adama, saj so bili on in njegovi svojci glavne osebe dogodkov, ki so temu sledili. (1. Mojzesova 2:7) Nadaljnji podatki so dodani po potrebi. Tako izvemo, da naj bi Adam, zatem ko je bil ustvarjen, živel v edenskem vrtu. Zato je zasajevanje vrta omenjeno šele sedaj. (1. Mojzesova 2:8, 9, 15) Jehova je Adamu naročil, naj imenuje ”vse živali polja in vse ptice neba“. Sedaj je bilo primerno omeniti, da je ”Gospod [Jehova, NW] . . . naredil iz zemlje“ vsa ta stvarjenja, pa čeprav jih je ustvaril že precej časa pred Adamom. (1. Mojzesova 2:19; 1:20, 24, 26)

Natančno branje poročila

19. Katero navidezno nejasnost vsebuje biblijsko poročilo o zavzetju Jeruzalema?

19 Za razrešitev navideznih nasprotij včasih zadostuje že natančno branje poročila in razmišljanje o posredovanih podatkih. To na primer velja za opis izraelskega zavzetja Jeruzalema. Jeruzalem je sicer opisan kot del Benjaminove dediščine, toda iz prebranega je razvidno, da Benjaminov rod ni bil sposoben zavzeti mesta. (Jozue 18:28; Sodniki 1:21) Hkrati pa beremo, da Judov rod ni mogel premagati mesta — kot da bi mesto pripadalo temu rodu. Nazadnje Judov rod zavzame Jeruzalem in ga požge. (Jozuetova 15:63; Sodniki 1:8) Stoletja kasneje pa je opisano Davidovo zavzetje mesta. (2. Samuelova 5:5-9)

20, 21. Katera zgodovinska dejstva pokaže skrbna preiskava vseh podrobnosti hebrejskega zavzetja Jeruzalema?

20 Na prvi pogled je morda vse skupaj videti zelo zmedeno, v resnici pa ni tukaj nobenih nasprotij.  Meja med Benjaminovim in Judovim dednim deležem je namreč tekla po dolini Hinom, torej skozi staroveški Jeruzalem. Del mesta, ki je bil kasneje imenovan Davidovo mesto, je bilo dejansko področje, ki je bilo, kot je razvidno iz Jozuetove knjige 18:28, v lasti Benjaminovega rodu. Najverjetneje se je jebusejsko mesto Jeruzalem razprostiralo nad dolino Hinom in se prekrivalo z Judovim ozemljem, tako da se je moral Judov rod bojevati s kanaanskimi prebivalci.

21 Benjaminov rod ni mogel zavzeti mesta, toda ob neki priložnosti je mesto napadel Juda in ga požgal. (Sodniki 1:8, 9) Judova vojska pa je šla očitno naprej in so tako nekateri prejšnji prebivalci ponovno zavzeli mesto. Čez čas je v mestu nastalo uporniško gnezdo, ki ga nista mogla uničiti niti Benjaminov niti Judov rod. Tako so Jebusejci ostali v Jeruzalemu, vse dokler ni stoletja zatem mesta zavzel David.

22, 23. Kdo je nosil Jezusov mučilni kol na morišče?

22 Oglejmo si nadaljnji primer iz evangelijev. Jezusovo pot na morišče Janez takole opisuje: ”Nesel si je križ [mučilni kol, NW] in šel ven.“ (Janez 19:17) Luka pa pravi: ”Ko so ga odvedli, so prijeli Simona iz Ciréne, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ [mučilni kol, NW], da ga je nesel za Jezusom.“ (Luka 23:26) Ali je torej Jezus sam nesel usmrtitveno sredstvo ali pa mu ga je nosil Simon?

23 Očitno je v začetku Jezus sam nosil mučilni kol, kot o tem poroča Janez. Na poti pa so, po Matejevem, Markovem in Lukovem poročilu, prisilili Simona iz Cirene, da je kol na preostalem delu poti do morišča nosil on.

 Dokaz neodvisnosti

24. Zakaj naj ne bi bili presenečeni, če v Bibliji naletimo na nekatera navidezna nasprotja, toda česa naj ne bi zaključevali iz tega?

24 Res, Biblija vsebuje nekaj navideznih odstopanj, ki jih je težko razjasniti. Toda, ne bi smeli trditi, da gre v teh primerih za očitna nasprotja. Mnogokrat so ta odstopanja posledica necelovite obveščenosti. Biblija nam daje dovolj znanja za zadovoljitev duhovnih potreb. Toda, če bi nam o vsakem omenjenem dogodku posredovala vsako podrobnost, bi iz priročne knjige, ki jo lahko imamo vedno pri sebi, nastala obsežna in okorna knjižnica.

25. Kaj je rekel Janez o poročilu o Jezusovi službi in kako nam to pomaga razumeti, zakaj Biblija ne omenja vseh podrobnosti nekega dogodka?

25 Govoreč o Jezusovi službi, je apostol Janez s povsem opravičljivim pretiravanjem rekel naslednje: ”Jezus pa je storil še veliko drugega. Če bi popisali drugo za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi jih bilo treba napisati.“ (Janez 21:25) Bilo bi zares nemogoče poročati o vsaki podrobnosti dolge zgodovine Božjega naroda, vse od patriarhov pa do krščanske skupščine prvega stoletja.

26. O čem smo lahko prepričani, ker vsebuje Biblija dovolj važnih podatkov?

26 Biblija je zares čudež jedrnatosti. Vsebuje dovolj podatkov, potrebnih za spoznanje, da gre za mnogo več od človeškega izdelka. Različice, ki jih vsebuje, dokazujejo, da so bili pisci zares neodvisne priče. Po drugi strani pa njena presenetljiva enovitost — s katero se bomo ukvarjali v enem od naslednjih poglavij — odraža, da gre vsekakor za knjigo božjega izvora. Biblija je Božja, in ne človeška beseda.

[Preučevalna vprašanja]

[Poudarjeno besedilo na strani 89]

Navidezna nasprotja v Bibliji dokazujejo, da so bili pisci zares neodvisne priče

[Poudarjeno besedilo na strani 91]

Upoštevanje sobesedila pogosto pomaga razumeti navidezna nasprotja

 [Okvir na strani 93]

”Nesoglasja“ še niso protislovja

Teolog Kenneth S. Kantzer je nekoč ponazoril, kako lahko poročili o istem dogodku izgledata protislovni, a sta obe resnični. Pisal je: ”Pred časom je enemu izmed naših dragih prijateljev umrla mati. O njeni smrti smo najprej izvedeli od našega zaupnega skupnega prijatelja. Rekel je, da je prijateljeva mati stala ob cestnem robu in čakala na avtobus, ko jo je nenadoma podrl neki drugi avtobus, ki je peljal mimo. Bila je težko poškodovana in čez nekaj minut je umrla.

Kmalu zatem je slišal precej drugačno poročilo. Povedal je: ’Pokojničin nečak je povedal, da je bila soudeležena pri prometni nesreči. Vrglo jo je iz avtomobila, v katerem se je peljala, in bila je takoj mrtva. Mladenič je bil prepričan, da je bilo tako.‘

Kasneje . . . smo hoteli stvar razjasniti. Povedali so nam, da je babico med čakanjem na avtobus povozil drugi avtobus, in jo težko poškodoval. Voznik avtomobila, ki je pripeljal mimo, jo je vzel v svoj avtomobil in kar se da hitro odpeljal proti bolnišnici. Toda, v naglici se je zaletel v drug avtomobil. Staro mamo je pri tem vrglo iz avtomobila in bila je takoj mrtva.“

Ta primer pokaže, kako sta lahko dve poročili o istem dogodku resnični, pa čeprav je na prvi pogled videti, da se ne ujemata. Podobno velja tudi za Biblijo. Različne priče lahko opisujejo različne podrobnosti istega dogodka. Namesto da bi si nasprotovala, se njihova poročila dopolnjujejo, in če uporabimo vsa poročila, bolje razumemo, kaj se je zares zgodilo.