Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Podelitev diplom 134. razredu šole Gilead: »Posnemajte njihovo vero«

Podelitev diplom 134. razredu šole Gilead: »Posnemajte njihovo vero«

Podelitev diplom 134. razredu Watchtowerjeve biblijske šole Gilead je potekala v soboto, 9. marca 2013, v izobraževalnem središču Jehovovih prič v Pattersonu v ameriški zvezni državi New York. V tej šoli se izkušene Jehovove priče dodatno usposobijo, da so še učinkovitejši pri svojem delu. Na podelitvi je bilo prisotnih 9912 oseb, med njimi so bili poleg diplomantov še njihovi prijatelji, člani družine in drugi gostje.

Predsedujoči programa je bil Mark Sanderson, član Vodstvenega organa Jehovovih prič. Navzoče je spomnil na slovesno otvoritev šole Gilead, ki je potekala pred 70 leti, 1. februarja 1943. Na tej otvoritvi je predsednik šole Nathan Knorr naznanil njen namen s temi besedami: »Če bi imeli na terenu več delavcev, bi lahko dosegli [z dobro novico o Božjem kraljestvu] še na stotine in tisoče ljudi. Po Gospodovi milosti bo delavcev še več!« Ali je imel brat Knorr prav?

Razmislimo o naslednjem. Kmalu po pričetku šole je brat Knorr obiskal Mehiko, zato da bi poiskal področja, kamor bi lahko dodelili izšolane misijonarje. Med njegovim obiskom so bile vse občine Jehovovih prič v radiju 240 kilometrov od Ciudada de Mexica povabljene na poseben shod, na katerega je prišlo 400 ljudi. Če bi danes, ko je minilo skoraj sedem desetletij od prihoda prvih diplomantov v Mehiko, znova organizirali takšen shod, bi se s tega območja na povabilo odzvalo več kot 200.000 ljudi!

»Kaj imaš v roki?« Anthony Griffin, član ameriškega podružničnega odbora, je imel govor, ki je temeljil na 2. Mojzesovi 4:2. Tam piše, da je Bog vprašal Mojzesa: »Kaj imaš v roki?« Mojzes je odgovoril: »Palico.« Jehova je to palico uporabil kot simbol oblasti in pooblastil, ki jih je dal Mojzesu. (2. Mojzesova 4:5) Kadar je Mojzes svojo oblast uporabljal tako, da je slavil Jehova, je bil uspešen. Ko pa jo je uporabil, da je poveličal samega sebe in pograjal svoje brate pri Meribi, to Bogu ni bilo všeč. (4. Mojzesova 20:9–13)

Brat Griffin je primerjal Mojzesovo palico z duhovnim izobraževanjem, ki so ga diplomanti prejeli v šoli Gilead. Spodbudil jih je, naj tega izobraževanja ne izkoriščajo za uveljavljanje avtoritete. Svetoval jim je: »Kar ste dobili, uporabite v slavo in čast Jehovu, pa boste še naprej v blagoslov tistim, ki jim služite.«

»Ne pozabite pouka o mani.« Stephen Lett, član Vodstvenega organa, je v štirih točkah poudaril, kaj se lahko naučimo v zvezi z mano, ki jo je Jehova čudežno priskrbel Izraelcem v pustinji.

  • Še naprej vestno delajte. (4. Mojzesova 11:8) Če so Izraelci želeli imeti koristi od mane, so se morali potruditi tako, da so jo najprej hitro nabrali in nato tudi pripravili. (2. Mojzesova 16:21)

  • Nikoli ne godrnjajte nad tem, kar daje Jehova. (4. Mojzesova 11:5, 6) Izraelci so negodovali nad mano, toda Bog je njihovo pritoževanje jemal osebno. Tako kot mana tudi duhovna hrana, ki jo dobimo, ni vedno zanimiva, je pa vedno hranljiva. Zato bi Jehovu morali biti vedno hvaležni za vse, kar nam daje.

  • Bodite povsem prepričani, da bo Jehova zagotovo poskrbel za vas. Izraelcem je zvesto, dan za dnem, priskrbel mano, med drugim tudi dvojno mero na dan pred šabatom. (2. Mojzesova 16:22–26) Tudi mi zaupamo, da bo Bog poskrbel za naše potrebe. (Matej 6:11)

  • Neposlušnost ni nikoli blagoslovljena. (2. Mojzesova 16:19, 20, 25–28) Izraelci, ki so šli nabirat mano na šabat, so ostali praznih rok in si tudi nakopali Božje neodobravanje. Če pa so mano kateri koli drug dan v tednu razen pred šabatom shranili za naslednji dan, so se v njej zaredili črvi in se je usmradila.

Brat Lett je nato spodbudil diplomante, naj ne pozabijo tega pouka o mani. Kajti šele takrat bo Jehova »odprl nebesne zapornice« in na njih »izlil blagoslova do preobilja«. (Malahija 3:10)

»Bodite pripravljeni na življenje v novem svetu.« William Samuelson, ki nadzira oddelek za teokratične šole, je v svojem govoru pojasnil, da je kljub našemu željnemu pričakovanju življenja v novem svetu veliko bolj pomembno to, da smo pripravljeni nanj. Da bi nam to uspelo, moramo biti »razsodni«. (1. Petrovo 4:7)

Naša razsodnost se vidi iz tega, kakšen odnos imamo do lastne nepopolnosti. Ne bi smeli misliti, da je za vse naše pomanjkljivosti kriv Satan ali pa svet, ki je pod njegovim vplivom, in sklepati, da jih bomo odpravili šele po tem, ko bo Bog v novem svetu odstranil vse slabe vplive. Že danes se lahko spoprimemo s slabimi lastnostmi, kot je sebičnost, in sicer tako, da si oblačimo »novo osebnost«. (Efežanom 4:24)

»Odložite svoje pisalo.« Mark Noumair, eden od učiteljev v šoli Gilead, je s pisalom ponazoril »nagnjenje, da bi sami pisali scenarij svojega življenja«. »Pisalo odložimo« tako, da pustimo Jehovu, da piše scenarij.

Za svarilo nam je lahko kralj Savel. Ko je zakraljeval, ni bil domišljav, ampak ponižen in skromen. (1. Samuelova 10:22, 27; 11:13) Toda kmalu je »sam pisal svoj scenarij«, saj je začel delati, kar je mislil, da je prav, ter iskal slavo zase. Zaradi te neposlušnosti ga je Bog zavrgel. (1. Samuelova 14:24; 15:10, 11)

Čeprav so se diplomanti že izkazali za zveste, jih je brat Noumair opomnil, da morajo Božje delo še naprej opravljati tako, kot to Bog želi. Opozoril jih je: »Pazite, da ne boste tega, da vas Bog uporablja, enačili s tem, da imate njegovo odobravanje.« Na primer, Mojzes ni upošteval Božjih navodil takrat, ko je povzročil, da je na čudežen način iz skale pritekla voda. Čudež je naredil, vendar pa ni dobil Jehovovega blagoslova. (4. Mojzesova 20:7–12)

»Sodelovanje z angelom, ki leti po sredi neba.« Sam Roberson, ki je tudi eden od učiteljev v šoli Gilead, je temeljil svoj govor na Razodetju 14:6, 7. Nato so diplomanti uprizorili svoja nedavna doživetja z oznanjevanja. Na primer, en diplomant je v bolnišnici, medtem ko je okreval po operaciji, oznanjeval medicinski sestri, ki je bila iz Peruja. Pogovor je začel tako, da ji je na spletnem mestu jw.org pokazal sliko oznanjevanja v Chachapoyasu v Peruju. Njun pogovor je vodil do tega, da sta ona in njen mož pričela spoznavati Sveto pismo s pomočjo tečaja, ki ga nudimo Priče.

»Prevaral si me, [...] prevaran sem!« (Jeremija 20:7) Allen Shuster, član ameriškega podružničnega odbora, je intervjuval dva para diplomantov. Zdelo se jim je, da jih je Jehova »prevaral«. Na kakšen način? Sprva so se bali, da bo šola Gilead zanje prezahtevna. Toda ko se je začel pouk, so bili ganjeni nad pomočjo, zaradi katere so lahko uspešno dokončali šolanje. Sestra Marianne Aronsson je svojo hvaležnost za šolo Gilead izrazila s temi besedami: »Nikoli ne bom imela težav s tem, kaj naj preučujem – spoznala sem, da je vsaka biblijska vrstica kakor zaklad.«

»Posnemajte njihovo vero.« David Splane, član Vodstvenega organa, je imel osrednji govor, ki je temeljil na Hebrejcem 13:7, kjer piše: »Spominjajte se tistih, ki med vami vodijo in so vam oznanili Božjo besedo, in ko premišljujete o rezultatih njihovega vedenja, posnemajte njihovo vero.« Kako so tisti, ki so pred 70 leti vodili delovanje Jehovovih prič, pokazali, da imajo vero?

Nathan Knorr je 24. septembra 1942 sklical skupen sestanek direktorjev dveh družb, s katerima upravljajo Jehovove priče. Na njem je predlagal ustanovitev šole Gilead, v kateri bi se usposobili misijonarji za oznanjevanje na novih področjih. Vendar razmere niso bile videti ugodne za ustanovitev take šole. Druga svetovna vojna je besnela, zato je bilo misijonarje težko poslati v marsikatero deželo ali pa je bilo to celo nemogoče. Poleg tega se je v 30. letih prejšnjega stoletja svetovni finančni sistem skoraj porušil, in organizacija je imela denar le za pet let delovanja šole. Kljub temu so bratje na sestanku pokazali vero s tem, da so soglasno sprejeli predlog.

Vero, ki je vredna posnemanja, so pokazali tudi diplomanti prvih razredov. Prizadevali so si ostati zadovoljni in niso gojili ljubezni do denarja. (Hebrejcem 13:5, 6) Mnogi so menili, da ne bodo nikoli več videli svojih bližnjih, saj si njihove družine niso mogle privoščiti, da bi jim plačale pot za vrnitev domov. Pravzaprav so mnogi misijonarji svojo družino videli šele 10 ali 15 let po tem, ko so odšli na dodelitev. Prepričani so bili, da bo Jezus tako kot vedno skrbel za njih in njihove družine. (Hebrejcem 13:8)

Prvi razred šole Gilead, 1943

Brat Splane je pripovedoval o nekaterih, ki so še pred prihodom v šolo Gilead služili na zahtevnih področjih v tujini, in nato diplomantom rekel: »Vi, pridni mladi bratje in sestre, resnično nadaljujete izjemno tradicijo moških in žensk, ki so v preteklih 70 letih obiskali šolo Gilead. [...] Kjer koli boste služili Jehovu, bodite zadovoljni s svojo dodelitvijo.«

Svoj govor je sklenil z videopredstavitvijo, v kateri je pokazal slike 77 diplomantov te šole, ki sedaj služijo v podružničnem uradu Jehovovih prič v Združenih državah. Med njimi sta tudi dve diplomantki prvega razreda, ki je potekal leta 1943. Slike je spremljala vokalna izvedba pesmi, ki so jih Jehovove priče zadnjih 70 let peli pri čaščenju Boga.

Potem ko so diplomanti prejeli diplome, je eden od njih v imenu razreda prebral zahvalno pismo. Brat Sanderson je v sklepu programa poudaril, da imajo besede brata Knorra, ki so bile izrečene prvemu razredu, še vedno veljavo, čeprav je od takrat minilo že 70 let: »Ne glede na to, kam ste poslani, si zapomnite, da ste [...] oznanjevalci Kraljestva. Največja čast, ki je bila kdaj izkazana bitjem na zemlji, je to, da kot oznanjevalci pojejo hvalnice Bogu v tem času pred harmagedonom. [...] Vse dokler imate čast oznanjevati, oznanjujte.«

 

 

Spoznajte več

Sedemdeset let šole Gilead

Na severu zvezne države New York se je 1. februarja 1943 začela zelo posebna šola. V njej se je več tisoč evangelizatorjev izpopolnilo za poučevanje drugih o Bogu.